/ 

Čez most

Lidija Golc – Urša Majcen – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

       

    

O pesmih Urše Majcen

(Ni analiza, ni parafraza, ni ocena … še najbolj osebno branje, refleksija.)

volkovi nimajo krvoločnega pogleda
vate zrejo ljubeče in rahlo izpod čela
njihove ustnice so mehke in nežne
da se ne sluti zob za njimi

NUZ Ignor in Literarno društvo IA, Ljubljana, 2020
Uredil Dejan Koban
Sara Fabjan, Manifest s pomanjkljivostmi
Urša Majcen, volkovi nimajo krvoločnega pogleda
Bine Debeljak, Krožne definicije

  

***

  
Sprehaja se po ulicah praznine med hišami preteklosti. So bile kdaj njene, te hiše? Je našla razdalje? Iskanje jo bo spremljajo do obzorja.
*

Priznam, ni pravično, da iz ene knjige, v kateri objavljajo trije avtorji, pišem o eni avtorici. A istočasno zmorem sočasno sprejemati le eno govorico in komunicirati le z eno. Očitno je bilo doslej zame sočasnega predihavanja več avtorjev preveč.
Naslovnica te najprej spomni dvoje: da morski ježki živijo le v čisti vodi in da so brez bodic manj nevarni kakor z njimi. Odprto okno na fotografiji pred izbranimi pesmimi vabi k besedilom, kletka na okenski polici te fotografije pa nedvoumno napove hojo čez most te lirike in zadnje verze: odpreti kletko in izpustiti ptice. – Če se pomudiš pri kazalu: oblikovalec je s poševno zapisanimi naslovi relativiziral pomen naslovov v liriki, kar mi je še posebej blizu.

Potrjujem naslov volkovi nimajo krvoločnega pogleda: stvari niso vedno take, kakor izgledajo. Pogosto niso take, kakor izgledajo. Napiše na primer kolegica Vita Žerjal Pavlin doktorat iz ciklusov lirike v slovenski literaturi, sama pa ciklusov sploh ne piše. Tudi volkovi lahko izgledajo volkovi, a to v resnici sploh niso: še gledati ne znajo po volčje.

Tudi dosledno prvoosebni lirski subjekt ni znamenje popreproščenosti, prav tak, kakršen je, zrači prsni koš, odpira kletke in spušča ptice. (In zakaj ne bi avtorica aludirala na Préverta in Daneta Zajca?). Razdalje jo ženejo v dalje, istočasno pa jih izgublja; tako potuje do obzorja. Razrašča se kakor bršljan, s svojo svežostjo prekriva svet, četudi jo istočasno prerašča strah, velik in črn kakor bik. (Ampak ne rjove zaradi neodzivnosti sveta kakor Zajčev, pač pa zaradi strahu pred odločilnim skokom.)

Morda pa nas je strah sle po življenju, ki raste z vsakim večerom? Ali pa intenzivnosti lepote ob portretu Gabriela Stupice? V pesmi lahko sem deklica se avtorica stopi s svetlobo portreta in z njegovo stilizirano realnostjo, prevzame jo znani strah, tokrat pred odgovornostjo za vso to lepoto: premajhna za ogromno galerijo in prevelika, da bi se igrala, saj je vendarle deklica.

Veter odnaša glas moža, ki tuli vrh gore, saj ga je premamila pot, premamila so ga drevesa in je pozabil na dom. Pozabil se je vrniti. Tista o možu, ki je stal na vrhu gore in tulil, se zareže s svojo težo, izrazom in sprejemanjem: take pesmi komentarja ne potrebujejo, saj plahutajo kakor ptice, ki vsakomur podarijo njegov lastni prelet, pogled ali svoje pero samo zanj.

Poznate risanke La linea (pajubadu) in roko, ki sproti dorisuje nadaljevanje? Podprte z glasbo ne potrebujejo drugega kot črto: včasih možiček pade v nič in se iz niča spet vzpne … Urša Majcen nariše dva možička: velikega in manjšega, gresta po cesti, se srečata, polkrožno obrneta in nadaljujeta pot, različna v enakosti, enaka v različnosti. Ker govorita, jima, bralec, dodajaš dialog: če si slabe volje, bo dialog povsem drugačen, kakor če si pravkar bral Saj razumeš? Andreja Blatnika.

Reka, minevanje, Siddharta, Hesse, film Skrivnostna reka (Cleant Eastwood) …
odmeva klic človeka / ki ga je v naš kraj / prinesla reka. Haikujski verzi, z njimi vesolja.

Stop, ne razlagaj. Samo beri, počasi, in si predstavljaj. Šele če ležiš na hrbtu, lahko čutiš tudi solze v ušesih.

  

 ***

  

Drugi del pesmi Urše Majcen v tej zbirki še bolj izrazito kot prvi upesnjuje odnose. Z užitkom sem se potapljala vanje: koža, bolečine, odkritja, samospraševanja, oblikovanja teh odnosov … vse čisto kot kristal.
Kolikokrat naletim na povsem drugačne odnose: ko se kdo počuti in obnaša vzvišeno, ko odnose prekine, zamrzne, kadar mu kaj ne paše. Ko ne odgovarja na pobude, saj bi se bilo treba potruditi, izraziti svoje mnenje, vložiti trud in energijo za odgovor. Ko ne odgovori, ker se preprosto ne želi izpostaviti, se boji zase ali pa zanj nisi dovolj koristen. Nekateri se dobro zavedajo, da bi jih bilo lahko sram njihovega delovanja, pa jim kako bezanje za odgovorom ne gre v kontekst karierne poti.

Kakšno olajšanje je reka pesmi Urše Majcen: išče v snu, po robovih postelje, pada v praznino, sprašuje, išče luč pod ledom. Ne manipulira, ona je, kjer je in kar je. Zna se pohecati (kateri od naju je pozabil plačati račun za elektriko?), zna molčati, zna čakati, zaveda se nemoči izpostavljenosti, prepredanja in oddaljevanja. Izpostavi svoj jaz, nikoli ne zasmrdi po manipuliranju.

Le taki bodo pognala krila, le taka sprejme strah in teče z njim ali zaradi njega, izraža ambivalenco žganja in mokrote, osamljenosti in dvojine, spraševanja in odgovarjanja, parka in sobe, realnosti slike in realnosti dogodkov. Le odprta, ranljiva, poštena, se lahko odziva na izzive vsakdana in nevsakdana in se zavija v pulover iskrenosti.
Ko sem slutila, da se njene pesmi v tej zbirki iztekajo, sem jih raje odložila. Ko sem jih spet vzela v roke, sem raje začela od začetka: kaj če se lirski lok zlomi, kaj če ne vzdrži? Kaj je na drugem bregu, če smo zdaj na sredi mostu?
nisi izgubila besed/samo pospravila si jih/kamor pogled ne seže

Zakaj sem pomišljala na mostu branja? Mlada pesnica med tretjo in peto zjutraj, ko se sivina prebije izza umazanih blokov, zazna (čeprav pravi, da blágo), blago torej zazna atrofijo duše. Odloči se, da se bo secirala z nalivnikom … kaj vse lahko to pomeni. Smo na začetku druge polovice mostu, strmina se je že bila prevesila; pesnica se zamisli: tišina ji krade čas, zapletena je v vrtinec, a noče plavati. Je kriva, ker ni izrekla besed?

Sprehaja se po ulicah praznine med hišami preteklosti. So bile kdaj njene, te hiše? Je našla razdalje? Iskanje jo bo spremljajo do obzorja.

  

*** 

  
Prispela je na drugi breg, prav ona, ista, ki se je na začetku mostu bršljanasto razrasla s svojim zelenjem. Dovolila si je sprejeti strah, pogledati v oči volkovom, dovolila si je, mlada žena, iti kot deklica v galerijo umetnosti (ne v umetnostno galerijo, to bi pomenilo nekaj drugega), zaplavati v reki odnosov, sprejemati moške, kakršnikoli že so, slediti pticam do zvezd, čakati, molčati, se soočati z možnostjo razpadanja, plavanja v deroči reki; a nazadnje sprejme večno iskanje, iskanje do obzorja, spuščala bo svoje ptice, četudi ne bo enostavno.

Zrela mlada umetnica: v tretjini nove pesniške zbirke, s prečiščenim izrazom pesmi v prozi suvereno prehodi most pripetljajev in razpoloženj, na drugem bregu odpre kletko in spusti svoje ptice.

  

  

 

Preostali prispevki in literatura na portalu 

   
    
Lidija Golc – Urša Majcen – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
    
O avtorju
Lidija Golc se je rodila leta 1955. Izdala je štiri pesniške zbirke. Prve tri zbirke so izšle na Koroškem, prvi dve pri celovški Mohorjevi, 2011 in 2013, tretja 2017, pri Založbi Drava. Prvi dve sta razprodani. Sodelovala in tudi zmagovala je na natečajih, objavlja v Šolskih razgledih, Slovenščini v šoli, Vzgoji, Novicah, Mladiki, v zbornikih Rastje in Koroški koledar; njene pesmi so predstavili v Liričnem utrinku in oddaji Razkošje v glavi (Carmen L. Oven) na Radiu Ljubljana in v oddaji 100 frauen. slowenische literatur – 100 žensk. slovenska literatura, po celovškem radiu Agora. Oddajo vodi Jerneja Jezernik. Lidija Golc je magistrica didaktike književnosti, poučuje v srednji šoli v Ljubljani, poročena in mati dveh odraslih otrok. Je članica DSPA, Društva slovenskih pisateljev v Avstriji.