Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Lidija Golc o poslanih pesmih
Iz ljubezni vedno plamenček sine: obliže bližine, družine, domovine in spomine. Jih tudi obžge, ampak ne vseh.
***
Iz cikla Fotografije
Za tanko steno nekaj mož
možuje, ti pa srkaš svojo
pravo kavo, si jo dotakaš in
čakaš, da ploha mine.
Ne bereš Kolškove Menine
niti Medenih sledi,
saj zadosti miru ni. – Možje,
ne, verjetno fantje, govorijo
o eni sami deklici: plavih laseh,
njeni govorici, hoji,
kje je bila doma in če
kdo ve, kam jo vleklo je srce.
Kje je sedaj, ko je tak maj,
da vse kar poka? Le kje
je? Kaj je po poklicu?
Bila je tudi pametna,
a nestanovitna. V odnosih
celo sitna. Baje. Kdo ve?
Lučka Jenčič pravi
kvas ima svoj rok trajanja.
Dež ponehuje, ko tudi
moja misel že spomine snuje
na rovaš časa.
Pogovor pa se nadaljuje.
Odpraviti se moram,
pa le pokukam za leseno steno:
tam sedijo sami zreli
fantje: sivi in sključeni
vsak ob svojem kozarcu vina,
živa je le njihova vitica spomina.
***
Ni nujno, da človek živi v družini,
ampak nujno družina živi v človeku.
(Nebojša Pop Tasić)
Neživi in živi člani družine
brbočejo v tvoji krvi, sine;
ko si daleč ali blizu, ti govorijo,
te tešijo, božajo, rotijo, hčerka.
Ko se tega zavedaš ali ne,
ti polagajo misli in želje
v srce, v tvoje mišice, ti narekujejo
vzgib roke, ko jo stisneš
prijatelju, strahec, ko ne zaupaš
popolnoma simpatičnemu tujcu.
Dihaš morje in plitvine tujine –
zajemaš tudi sape svoje domovine.
Nikoli brbotanje to ne mine, vem:
raziskujem korenine čez Karavanke,
iščem stare, nove sorodnike in znanke,
iz zemlje grebem si spomin,
preminule vabim vase
vsak dan bolj in bolj,
priklicujem minule čase
zase. In se mi glasi pesem
in voda in hrana in vstajam
zarana, da se lahko vračam
pravočasno za začeto delo.
Vsakič prinesem košček
telesa, kapljo krvi ljubih ljudi,
(nekateri niti ne vedo, kaj so mi).
In sem vedno bolj dosegljiva
sama sebi, čeprav se povsem našla
ne bom nikoli: tu je moj dom
in tam, čez Karavanke, tudi.
***
Gledala sta objeta fant in dekle
z brega Sene ladjico,
drsela je mimo njiju;
si šepetala in se smejala,
da se ni slišalo, kaj
in ni vedelo, zakaj.
Namesto kosila in dveh malic
sta danes ob reki kupila
staro tibetansko preprogo,
da se bosta na njej,
mehki, barvasti, dišeči
po mladi strasti,
celo noč ljubila.
An der Seine schauten umschlungen
ein Bub und ein Mädel zum Schifflein hin,
es glitt dahin;
sie flüsterten und lachten,
und man hörte nicht, was,
und wusste nicht, warum.
Statt eines Mahles und statt zwei Jausen
haben sie heute am Fluss
einen alten tibetischen Teppich gekauft,
um sich darauf,
weich und bunt und duftend
in junger Leidenschaft
die ganze Nacht zu lieben.
Prevedla Ivana Kampuš
Poezija drugih avtorjev in avtoric
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
