Štiri pesmi iz koronačasa

Lidija Golc o poslanih pesmih

Koronačas razskrivnosti naše skrivnosti, prečiščuje odnose, osvetljuje koronastopnice, na katerih se srečujemo in se ne smemo rokovati, objemati in klepetati, ampak se skrivamo v niše velike hiše med nadstropji. –  Kako se ga bomo spominjali, bomo vedeli čez čas. Te pesmi so tudi za vas.

***

Kakor ocvirki pokukajo
v koronačasu
koronaskrivnosti
v
upočasnjeni,
osredinjeni,
skrčeni,
osredinjeni,
osrženi

vsakdan.

Razporedijo
prioritete,
odgrnejo
zavese resnic
in jih začnejo
zabijatizabijati
zabijatizabijati
v beton
neprepoznavanja,
nerazumevanja,
predsodkov,
nesprejemanja.

Skrivnosti
so se naveličale
biti v ozadju,
v podzavesti,
pokrite in zakrite
s plašči
razumevanja,
tolerance,
odpuščanja,
prilagajanja,
navad in razvad.

Razskrivnostijo se
same od sebe.
Koronačas
jim da krila,
samoumevno, legitimno
in legalno pravico.

Iz ilegale v svobodo
koronačasa.

***

Izključiš novakoronavirusna poročila.
Izključiš glasno glasbo (izbiramo glasbo dneva).
Izključiš se iz dnevnega gneva.
Zaslišiš čivkanje na balkonu.
Odpiranje hladilnika.
Brnenje brivskega aparata.
Nekdo je zaloputnil vrata.
Nekdo se tušira.
Zavonjaš skipelo mleko.

Treba bo odpreti oči
in se dvigniti.

***

Koronasanje.
Kajpade travmarične-
upirajo se zapisu,
nočejo na papir,
pa tako jasne
z uvodom in jedrom,
končajo pa se na vrhu,
brez izteka.
Ime prizorišča:
grozoviti ovinki

z imenom Rebrca.
Udeleženci:
tvoja mama
in tvoj prijatelj S.
pa ti z malim sinom,
ki se te odzadaj drži kot klop
okoli vratu in je čisto tiho.
Cilj je priti po strmi
ovinkasti cesti dol.
Na rolkah, smučkah
ali kaj takega.
Ovinki imajo različen naklon.
S. in mama sta nekaj ovinkov
pred vama.
Ustaviš se pred prepadom.
Tik.
Noge morajo biti trdne,
nekaj centimetrov:
pa zgrmita.
Kako daleč je še do dna?
Noge morajo zdržati.
Ko ne zvozijo,
se ustavijo
tik

***

Osemdeset stopnic
v štirinadstropni stolpnici:
koronastopnice.
Po šestnajst za vsako nadstropje.
Stopnišče: svoboda,
prostor, prepih,
hvala vam stopnice,
za telesni napor
malo gor, malo dol
in malo počez,
vajo ponovi,
glava pa snuje–načrtuje
štiri noge gredo same,
ovinkov ne režejo, ampak
jih s stopnicami okroglo povežejo.
Najboljša je hoja zgodaj zjutraj ali zvečer,
pogojno tudi po kosilu.
Če hodiš hitro, kar zašvicaš.
Srečevanje prepovedano,
umik zagotovljen v niše
posameznih vhodov v hodnike.
Srečanj ni, ker se hoja sliši,
razen če je kdo v copatih
ali če si zamišljen.
Mask ne nosijo,
rokavic tudi ne.
Nikoli in nikdar nismo
v prekršku, govorimo
iz nadstropja v nadstropje,
če sploh.
Ampak zadnjič bi te v četrtem
skoraj povozil kolesar.
Kolo je nosil čez ramo,
da bi v četrtem

obiskal svojo staro mamo.
Do gospe je bil skrajno strog:
»Babi, pejd not in mi ne klepetaj,
gospa, vi pa tudi raje ne, kajne?«
Ko se je vračal, si se skrila
v vaš hodnik, tudi nazaj grede
je očitno skoraj nekoga podrl,
spodnji sosed se je namreč zadrl,
češ: človek še smeti ne more nesti
v miru, da ne bi srečal
kakega norca.
To je bilo dovolj, da si nadaljevala
drugače: ne z vrha do kleti, ampak
iz tretjega v četrtega,
iz četrtega v tretjega,
pa devetnajst korakov
po ploščicah,
dvajsetkrat.
V stanovanju pohodne palce v kot,
si, dvajset sekund, umiješ (umivaš) roke,
se stuširaš, popiješ vodo
in greš brat svojo Szymborsko.