Franc Solina – Lidija Golc – Umetnost na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Franc Solina, Skulpture 2012–2020, Galerija DLUL, 28. 10. – 22. 11. 2020
Vsakdan je pretežak in preveč zapleten, da ga ne bi vsak dan podpirala tudi umetnost.
Na razstavah me vedno moti, da skulptur ne morem prijeti, objeti, potipati, se tako z njimi pogovoriti in pogovarjati. Seveda te v trenutkih, ko prekršiš normo, čuvajka takoj opozori, in naslednjič ni prav nič bolje. Verjamem, da gledamo tudi s prsti: oblike lesa, gline, železa, kamna. Gledamo sinestetično: če ne sodelujejo vsi čuti, vedno nekaj manjka.
A Franci Solina ne govori, pripoveduje, le z materialom in obliko, ampak tudi s tem, kar je vsemu temu odvzeto: z oblinami, s pogledom, zavoji, črtami, namigi na naravo; razlaga nam orodje, ki si ga predstavljamo pri oblikovanju materiala, razlagajo nam možna preoblikovanja, možni odnosi, čustva, vkomponirani v skulpture. Že na prvi pogled čutim ambivalenco med težo materiala in njegovo obdelavo, vedno delujeta v sozvočju in nikoli ne gre zgolj za abstrakcijo.
Večno gibanje instalacij Sonce in Galaksija poganjajo drobne kroglice, ki drsijo po površini obeh oblikovanih kamnov. Zvezde na nebu? Dlje ko gledaš, bolj te srka nežna neskončnost, kar naprej hiteča s površino nekam v globino. Inštalacijo Kaj je res si lahko le predstavljam po opisu v katalogu, nekakšno utelešenje in uslikovljenje Rašomonove tehnike. Umetnosti si tako naravno podajajo roke in druga drugo osvetljujejo in utemeljujejo. Logično bi bilo, da (bi bila) bo razstava odprta tudi po določenem datumu, da preverim/-o, koliko se domišljija razlikuje od soočenja s skulpturo prav od blizu. Že samo dejstvo, da kip živi, me navdušuje. In končno si jo (skulpturo) upam prisvojiti v tem smislu, da si jo interpretiram, kakor si jo. Čas korone je tudi čas neskončne vaje v potrpežljivosti. Počakajmo torej.
Najraje bi avtorja slišala, kaj bi ob posameznem eksponatu povedal sam. In če bi dovolil dotik posameznega dela. Kakšen je občutek dotika lesa, lipovine, apnenca, marmorja, kamna, prodnika, peščenjaka …, ko se material poveže z govorico oblike in njenih mankov? (Manko tu ni primanjkljaj, ampak kar manjka kosu neobdelanega materiala: luknja, vdolbina, predor).
Morda pa je bolje umetnine najprej »gledati« sam. Nikoli ne pozabim, kako sem se v Moderni galeriji pogovarjala z Jakobom Savinškom, obstala sem v prvi dvorani in tam ostala, za hrbtom pa mi je dihala lirika Mile Kačič. Nič hudega, če tistikrat nisem stopila v nobeno drugo dvorano. Ne vem, če je šlo za Ženski torzo ali za Nenaslovljeno ali za Lenobo, bilo pa je zagotovo del mojega sveta, ki pa sem ga prvič tako intenzivno zagledala, začutila in razumela kot samo sebe. – Vse ilustratorje svoje lirike sem spoznala na razstavah njihovega slikarstva ali kiparstva, šele kasneje smo se spoznali osebno: z Andrejem Kosom, Dragico Čadež, s Silvo Karim. Besede same iščejo razlago in dopolnilo v drugih oblikah umetnosti in druge oblike umetnosti izzivajo ubeseditev.
Avtorja nisem vprašala, če je občudovalec Barbare Hepworth, a se mi zdi to očitno vsaj v dihanju skulptur, v pogovoru s skulpturami Kaj je to?, Okno, Veliko oko. Angleška modernistična kiparka (1903–1975). Njena abstrakcija ni nikoli popolnoma abstraktna, nežno spominja na okna v materialu (lastni pogled, drug pogled, vpogled navznoter, pogled navzven) in na nakazane oblike teles. Če se pozanimamo za njen življenjepis, je to tako logično. (Mati in otrok, Ovalna struktura).
Isamu Noguchi (1904–1988), biomorfist (beseda, končno ena, ki ne potrebuje razlage), japonski Američan ali ameriški Japonec, kipar, slikar, notranji arhitekt, ustvarjalec papirnih luči Akari, a nikakor kabinetni ustvarjalec: družbeno angažiran, s popotništvom v genih. Seveda gre le za aluzije gledalca (na primer Totema 1 na papirne in kovinske luči Akari), ki jih lahko povzroči tudi omemba Nogučija v katalogu.
Nekaj likovnih umetnikov mi je že opisovalo zahteven postopek nastajanja svojih del, zato se vedno sprašujem, če se lahko od svojega dela posloviš v tem smislu, da ga predaš publiki in ji dovoliš lastno interpretacijo. Cankar se ponorčuje iz Publikuma v Beli krizantemi (in nadaljuje o ljubezni do domovine) in še kje, a obstaja tudi publika, ki ji umetnost v resnici pomaga riniti skozi zahtevni vsakdan. Meni se zdi moja lirika, ko jo kdo interpretira, včasih popolnoma neznana le zato, ker se ne zmorem kar naprej prestavljati v razpoloženje, v katerem je nastala, saj sem trenutno že v nekem drugem. Zato skulpture gledam, gledam, gledam in si jih dovolim posvojiti. Če je le možno, vprašam avtorja.
Prosila sem torej Francija Solino za odgovor na eno samo vprašanje.
Pozdravljen,
mi lahko bolj natančno predstaviš Tachenleerer (odlagalnik): kako je nastajal, koliko te je vodila ideja in koliko kamen sam, kje stoji? Kako bi ga torej predstavil, če bi sam vodil po razstavi?
Hvala in vse dobro.
Lidija,
večina mojih skulptur ne nastane iz nekih pravilnih blokov kamna, ampak iz skal ali velikih prodnikov. Skalo za Taschenleerer sem našel v kamnolomu Lesno Brdo, v oči mi je padla izrazito temna, skoraj črna, barva skale, saj črn apnenec ni značilen za Lesno Brdo. Se pa tam najde veliko različnih barv apnenca, najbolj značilen je siv, rdečkast pa tudi kakšna redka črna žila se najde. Kamnolom v Podpeči je imel več črnega apnenca, vendar je zaprt oziroma se ga sme izkoriščati le za popravila v smislu spomeniškega varstva – Plečnik je veliko delal s kamnom iz obeh kamnolomov, spomni se samo NUK-a!
Skratka, ko imam pred sabo neko skalo, skušam v njej najti neko formo, ki bi zahtevala čim manjše odvzemanje materiala. Že originalna skala (v priponki) je nakazovala neko vdolbino v sredini. Ker delam največ po principu direct carving, sem to vdolbino še poudaril, celotno formo pa zaokrožil v dopadljivo simetrično formo. Kombiniral sem tudi različno obdelavo kamna, večina je polirana, da izpostavi strukturo kamna, nekaj pa je štokano z zobatim dletom. Običajno ji šele potem, ko tako končam neko skulpturo, poiščem ustrezno ime. Ravno takrat sem iskal na internetu usnjeno futrolo za nalivno pero, pa sem naletel tudi na usnjene pladnje (ang. storage tray), z nemškim imenom Taschenleerer. Te besede prej nisem poznal, se mi je pa zdela zanimiva in povedna za mojo skulpturo, saj ta vdolbina tudi lahko služi za odlaganje drobnarij, ki jih običajno nosimo v žepu.
Kustosinja in oblikovalka kataloga Narvika Bovcon mi je povedala, da ekvivalentna beseda obstaja tudi v italijanščini: svuotatasche! Taschenleerer sem do sedaj imel v domači loži. V tvojem e-mailu manjka s. Upam, da sem ti dovolj podrobno predstavil postopek in tudi miselni lok nastajanja te skulpture!
LP, Franci
Ta konkretno-abstraktni odlagalnik (čakam odgovor Franove terminološke svetovalnice, kako bi ta predmet lahko poimenovali: praznižep, praznižepnik?) mi je po razlagi umetnika, gimnazijskega sošolca, še bliže, kakor mi je bil po ogledu kataloga. Razstavo sem si namreč, pejtsesolit, korona, ogledala najprej v katalogu, potem pa skozi steklena okna DLUL, Društva likovnih umetnikov, na Bregu 22 (ali prostore res prodajajo?). Hvala bogu steklena okna radodarno ponujajo pogled v notranjost, tako da sem tudi »svoj« eksponat takoj našla. Fotografije pa se niso posrečile, odsev je bil zaradi sonca namreč premočan.
Kaj je torej res? Pogled na celoto, pogled skozi ključavnico, nova podoba ali površina sama? Ali vse skupaj? Ali je ta resnica ista zjutraj ali popoldne, kot bi bila morda ponoči? Ali je resnica interakcija med različnimi interpreti ali je najbolj relevantna trenutna resnica tvojega osebnega doživetja? Kaj prav ta trenutek pripoveduje umetnik in znanstvenik, kaj prav ta trenutek gledam sama?
Odgovor se mi sploh ne zdi bistven, gotovo se lahko spreminja.
Doživetja skulptur Franca Soline naj kar bodo različna, morda celo ambivalentna, v vsakem primeru pa nas bodo angažirale, vznemirile, spraševale in nam istočasno odgovarjale. Želeli si jih bomo ponovno doživeti, preveriti, kaj nam bodo govorile jutri in pojutrišnjem.
Zato hvala za to razstavo organizatorjem in ustvarjalcem kataloga: ne samo da je estetski, je tudi razumljiv in izziva k raziskovanju in k ponovnemu srečanju s skulpturami, individualno ali na kakem vodenju.
Hvala seveda tudi avtorju, da ne dela le »za predal«, kakor pravimo literati, ampak tudi za gledalce. Rada bi videla njegove skulpture na prostem, na kakem velikem travniku, da bi še bolj sproščeno oddajale v sebi zgoščeno energijo.
Preostali prispevki in literatura na portalu
Franc Solina – Lidija Golc – Umetnost na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
