Urejam ta material te obraze te slike te posnetke duš ki lebdijo po praznih lokalih in zapuščenih cestah kličem vsak večer jočem prezir kako lomi kosti in puli zobe kako ubija ker ne vem kaj pišem ko kličem mrtve številke in patetiko upam da so šli da so šli da so šli nekam kjer je lepo ko vem jočem ko jih vidim se v kriku razrežem od grla do presredka in spuščam kri na ulice da jih poživim da jih oživim ne poznam drugih besed kot teh nisem videl drugačnih pesmi od teh slišal drugega kot besed nasilja in bede, neham kadit da gledam ta grda telesa še kako leto dlje
***
Ker se ne maram
ker se ne maram ti režem zapestja in iz prsi cuzam kri, počasi, ne boli, ko greš, boli, ko prideš in tega me je strah, ostati sam, ker se ne maram in komu bom potem rezal zapestja, sebi že ne, ker tvoja koža je luskava in v vsaki luski je odsev, v katerem se vsak dan bolj jasno vidim, zate pa se sprašujem, če me sploh kdaj vidiš in če veš, koliko kosti imam v telesu ali kako rad imam sonce − ne ker bi se na njem počutil dobro.
Preostali prispevki in literatura na portalu Vrabec Anarhist