/ 

Fragment iz »Nestrpnosti«

   

Lela B. Njatin o knjigi v redakciji pisateljice

Fragmentarni roman Nestrpnost je prvikrat izšel 1988, ponatisnili pa so ga 1991, obakrat pri založbi Aleph, Ljubljana. Konec lanskega leta ga je ta založba na mojo pobudo izdala tretjič in mi prepustila uredništvo knjige. Romanu sem dodala fragmente, ki so bili napisani istočasno s prvotno objavljenimi, vendar takrat niso bili uvrščeni. Pisala sem ga na roko, na različne kose papirja. V tretji izdaji sem spremenila tudi zapovrstje delov romana. Zdaj pride do izraza, da gre za ljubezensko zgodbo, čeprav nobeden izmed novouvrščenih fragmentov ne pripoveduje o ljubezni. Skoraj vsi pripovedujejo o smrti. Okvir dogajanja v romanu je vojna. Ljubezen v njem pa je tisto, kar dva sicer močno potiska v naročje drug drugega, a zavoljo nje si navsezadnje dopustita samost, saj le v samosti lahko prispevata k prenovi skupnosti. Objavljeni fragment je eden izmed novouvrščenih v tretjo izdajo.

  

***

   

»zakaj sem umrl?«

ozrem se na svojo levo. nisem opazila, kdaj je prisedel, dobro krojeno črno obleko nosi, v rokah pa stiska dobro ohranjen črn klobuk, moški v zrelih letih zre skozi naočnike naravnost vame in ponovi vprašanje: »zakaj sem umrl?«

»saj niste,« odvrnem in se spet posvetim dogajanju na filmskem platnu.

»o, pa sem. sedem let sem že mrtev pa še nisem izvedel, zakaj sem umrl.«

odločim se, da bom sprejela igro, navsezadnje ta človek ni kot večina čudakov, ki se spravljajo na gledalce v zatemnjenih kinodovoranah, izstopa s svojo duhovitostjo, film pa me ni pritegnil: »nobena smrt ni smiselna.«

»ne, ne, ne mislim tega. ne vem, ali sem bil bolan. katera bolezen me je pokončala?«

»srčna kap?« ugibam, moški je čvrstih mišic in lepo negovan.

»kako veste?«

odkimam: »so naredili obdukcijo?«

»so, prav res, so. ampak niso ničesar našli. moja hči jo je naročila, zanimalo jo je, zakaj sem umrl, enako kot zanima mene. ampak ne veva. veva, da ni bila srčna kap. veva, da ni bil rak. veva, da ni bila prav nobena bolezen. zakaj sem torej umrl?«

»volja višje avtoritete?«

oba se nasmehneva, a on nadaljuje: »ne, vidite, prav za to gre. sedem let sem že mrtev pa še nisem našel poti tja. ker moram vedeti, zakaj sem umrl, da bi prišel tja. natančno, kaj se je zgodilo, da se je moje življenje končalo. ne, kakšen smisel je imela moja smrt, pač pa, kako se je zgodila. ker, veste, v tem, kako se zgodi smrt, je sporočilo življenja. je vse, kar sem bil v življenju. hčeri nisem podaril življenja, dokler ji ne podarim svoje smrti. morda je to, katera bolezen me je pokončala, ključ. morda, ker vsaka bolezen ima določeno zgodovino in to bi določilo tudi moje življenje.« prekinem ga: »gospod, vse lepo in prav, vendar se meni zdi, da preživljate krizo srednjih let in se zato takole zabavate s tujci. ni pa čisto prav, da me nadlegujete med gledanjem filma.«

pomolči, si nadene klobuk na glavo, premeri filmsko platno pa me spet pogleda: »motite se. nisem naključno z vami. predal sem vam vprašanje, da si ga boste lahko nekoč zastavili sami.« nisem pristaš tovrstnih razmišljanj, zato zasikam: »če bo čas za to, če bo čas. vojna je, smrt na vsakem koraku. smrt, za katero se ve, kakšna je: nenadna smrt, nasilna smrt.«

kakor da bi preslišal: »imel sem veliko knjižnico. več kot dva tisoč knjig v njej. hčerka jo je podedovala. kadar ne vem, kako bi še iskal odgovor na svoje vprašanje, sedim v njej. in gledam knjige. za vsako vem, zakaj sem jo kupil. ker iz knjige izvem to in to o tistem, s čimer sem se ukvarjal. ker je knjigo imel tudi moj prijatelj pa sem se o njej lahko pogovarjal z njim. ali ker so knjigo pač kupili vsi. nobena izmed njih me ni prevzela, mi odprla oči, me spravljala v dvom. vse so bile samo pojasnila tistega, kar sem živel. in končno sem se vprašal natanko to, kar naj bi one pojasnjevale, namreč, kakšno življenje sem sploh živel. če so drugi pisali knjige o njem – je bilo sploh kaj posebnega, mojega? in spet sem se vprašal, zakaj sem umrl. če nisem živel svojega življenja, zakaj sem umrl? kakšna je smrt mojega življenja? prebral sem še enkrat vse te knjige, če sem živel, kakor piše v njih, bi v njih morda našel tudi opis, kako sem umrl. nisem ga še našel. pa prebiram vse znova in znova. verjetno ga ni tam.«

»živite že lahko tako, kot vsi, umrete pa pač vi kot vi,« sem jadrna.

»uuuuuuuuu!« zaslišim morda iz njegovih ust ali kot sled njegovega izginotja.

   

  

  

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

  

   

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Lela B. Njatin
O avtorju
Rojena 1963 v Ljubljani, kjer živi. Univerzitetno diplomirana filozofinja in literarna komparativistka. Dela kot samozaposlena v kulturi. Poleg literature ustvarja vizualno umetnost. Pogosto so njena dela interdisciplinarna na presečišču obeh polj. Na voljo so naslednji še neobjavljeni prevodi njenih del v angleščino: Intolerance (različni prevajalci), The Giant’s Heart (prev. Erica Johnson Debeljak) in Why the Granny is angry (prev. Lela B. Njatin). Izbrana bibliografija: Nestrpnost, roman (izvirnik v slovenščini; Književna mladina Slovenije, Ljubljana 1988, ponat. Aleph, Ljubljana 1991), Izza potresa : novele, novela (izvirnik v slovenščini; LID Literatura, Ljubljana 1995 – skupaj z J. Virk in J. Hudeček), Antony Gormley, I want to use time as matter, kratka zgodba (izvirnik v angleščini; Phaidon Press, London 1995, dopol. ponat. 2000 – skupaj z E. H. Gombrich, J. Hutchinson, W. J. T. Mitchell), Velikanovo srce, pravljica (izvirnik v slovenščini; Aleph, Ljubljana 1996), Lela B. Njatin : Proza / Fiction, kratke zgodbe (izvirnik v slovenščini, prevoda v hrvaščino in angleščino; Hrvatski P.E.N. centar, Zagreb 2006) Zakaj je babica jezna, basen (izvirnik v slovenščini; Center za slovensko književnost, Ljubljana 2011), Življenjski krog, triptih pravljic, izpostavljen v javnem prostoru (izvirnik v slovenščini, prevod v angleščino; različni producenti, Kočevje, Piran, Kranj 2011-2013, del programa Oko besede/Kulturna prestolnica Evrope 2012), Nestrpnost, avtoričina redakcija romana (dopolnjen natis, Aleph, Ljubljana 2019) Nagradi: 1989 – zlata ptica za roman Nestrpnost 2016, Priznanje Občine Kočevje Deklica s piščalko za strokovno odličnost na področju umetnosti, humanističnih znanosti in kulture.