/ 

Okno Velike hiše

Lela B. Njatin – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.    

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Okno Velike hiše

(fragmenti iz nastajajočega romana)

   

Lela B. Njatin o zasnovi romana 

Veliki hiši glavna junakinja poskuša z umetniškim ustvarjanjem in refleksijo sestaviti odraz duhovnega profila mestne skupnosti. Velika hiša je zanjo hkrati dom in atelje. Esejistično obarvana pripoved izraža prepričanje, da skupno tkivo človeštva tvorijo s šibkimi šivi povezane osebne zgodbe, v katerih je mogoče zasledovati univerzalne človeške teme: moč imaginacije, željo po povezanosti v skupnosti, iskanje smisla. 

   

*** 

   

V predšolskih letih mi je v Veliki hiši primanjkovalo družbe vrstnikov in sem si našla prav posebno prijateljico. Že v urbanističnem načrtu mesta, ki je šele predvideval gradnjo Velike hiše, je bilo določeno, da bo pred njo Mestni vodnjak. Postavili so ga skupaj z njo, 1963 pa nanj še bronasto skulpturo deklice, ki v rokah drži piščal; ustvaril jo je akademski kipar Stanislav Jarm. Tistega leta sem se rodila jaz. Kasneje, ko sem smela sama iz stavbe, pod budnim očesom staršev, ki sta me opazovala z okna, sem ure in ure prebila ob kovinski deklici. Sedela je na robu vodnjaka z nogami v vodi, ki jo je napajala s curkom iz svoje piščali. Naučila sem se ji splezati v naročje, sedeti na njenem stegnu in opazovati zlate ribice, ki so jih naselili v vodnjak. Pa mestni vrvež, ki so ga zastirali topoli na robu parkirišča pred blokom, tam daleč, vsaj tako se je zdelo meni, ob magistralki, ki je tekla skozi središče Kočevja. Če me je zažejalo, sem stopila deklici na dimlje, se oprijela njenih komolcev in pila iz njene piščalke. Pri piščali so se v vročih poletnih dneh odžejali številni občani Kočevja.

Ukvarjala sem se s tem, kaj naj gre proč iz garsonjere, saj bom zdaj, ko postaja atelje, v njej potrebovala manj kot bi, če bi ostala stanovanje. Da bi garsonjera postala atelje, pa je do neke mere morala ostati stanovanje. Kot atelje naj bi garsonjera povezovala umetnostni in vsakdanji potek življenja, saj brez vsakdanjega ne bi bilo mogoče ugotavljati umetnostnega, prav razlika med njima vzpostavi slednjega. Vodila me je misel, da prostor življenja, z umetnostjo ali brez nje, opozarja tudi na prostor smrti, ker je neizbežno omejen z njo. Smrt moje mame Angele me je spomnila na lastno umrljivost, v zavesti je odmerila ozemlje moje eksistence in mu predala vse moje bitje in žitje. Zato se je okrepila moja pripravljenost, da sežem globje v zdrsano vsakdanjost, ki me obdaja. To moč sem črpala iz hoje na meji med življenjem in smrtjo. Med tistim, kar je, in tistim, kar bi še bilo. Med prepoznanim in utajevanim. Med iluminiranim in zastrtim. Kakor da bi v meni umrljivost donela: »To mora biti vse; to mora zadostovati, ker je vse in bo ostalo vse.« Upostavila je atelje kot zamejen prostor kontemplacije.

Kar pa je moralo ostati v garsonjeri, je bil spomin na mojo mamo Angelo. Zanj niso bili pomembni ne aparati ne slike ne kuhinja kot simbol domačega ognjišča ne preostale voščilnice kot zastopnice razpredenosti njenega življenja. Angelo sem po njeni smrti dojemala v stiku s stvarmi, ki jih je imela za osebno rabo in so se za časa njenega življenja dotikale njenega telesa. Občudovala sem mamine roke. Čeprav so jih zdelala leta ročnega pranja perila, so se njene mehke dlani na tenkem zapestju in dolgi prsti premikali s prefinjenostjo na meji med neukrotljivostjo in nezadržnostjo in s svojimi gibi podpirali njene najpomembnejše trditve, meni pa podarjali dotik miline, ki je enako nesebično tolažil kot neizprosno zadolževal.

Spomin ima poseben status. Je odgovor na tesnobnost položaja, v katerem se znajdejo posamezniki s pogumom do uvidenja, ko se soočijo z novim ali z izginulim, ne da bi se opirali na konstruirano realnost družbe. Spomin vzpostavlja razmerja med navzočim in nenavzočim ter vozlišče časov. Na skupnost lahko deluje emancipatorično, ker vzpostavlja ravnovesje med svobodo in prisilo nujnosti. Spomin opredeljuje človekovo pravico do lastne biografije, do lastnega pisanja svoje življenjske zgodbe. Z voljo ljudi, da njihove življenjske zgodbe postanejo javne, se izpostavljajo nerežimizirani predlogi za vsebino življenja skupnosti.

Ovedela sem se, da mimoidoči lahko enako, kakor jaz s terase okolico, opazujejo življenje v Veliki hiši ves dan, ne le ponoči. Okna predstavljajo vso zunanjo steno garsonjer v njej in zlahka je bilo mogoče videti, kaj počnejo stanovalci, ki so uporabljali vse manj zaves in so bili izpostavljeni kot v galeriji nad osrednjim mestnim trgom, ki je stičišče najbolj pogosto ubranih smeri pešcev ter breg najbolj prometne ceste.

Zagledati človeka v oknih Velike hiše je bila prava redkost. Njeni stanovalci niso kazali zanimanja za kukanje v Kočevje in so se zagrinjali s temo, takoj ko ji je svoje mesto prepustil dan. Kljub temu sem, kadar sem sedela v Kavarni nasproti nje, stavbo opazovala napeto, ker sem pogrešala obraze ljudi na oknih, sem v mislih poobličila stavbo kot da bi na njenem obrazu želela razbrati sleherni mikropremik, droben tako, da ga lažje od očesa vidi misel. V tistih trenutkih sem se zavedla Velike hiše kot osamele stavbe, obmolkle med govorjenjem mesta, v katerega je zajeta. Spuščena roleta, odprto okno, predmet, odložen na okensko polico – bili so kot iz-reki brez pričakovanja odziva, ki bi izviral iz samodejne nravnosti.

Po mamini smrti sem začenjala z veliko premoženja: s spominom na Kočevje, v katerem je vzniknila moja predanost umetnosti in v katerem sem ustvarila prve umetnostne situacije. V spominu so bili moji trenutki v Kočevju in moji kotički Kočevja kot raztreseni in na vse konce raznešeni mozaik: izgubljenih delcev je bilo toliko, da ni bilo mogoče razpoznati vzorca, ki bi mi pomagal urediti kamenčke. Posamezni so se zdeli povezljivi zdaj z enim zdaj z drugim izmed preostalih. Njihov okvir je bila stavba v najožjem središču Kočevja, Velika hiša, ki je bila zame kot deklico najprej le hiša, iz katere izhajam, nato pa še okrilje mojega snovanja. S tem okvirjem se mozaik mojih spominov postavlja kot utemeljen.

Nekega dne mi je someščanka, zavzeta prostoplezalka, sporočila, potem ko je osvojila steno v Dolini Glinščice, da je v tistih krajih videla Deklico s piščaljo. Jarmovo Deklico s piščaljo. Zdelo se ji je prav, da mi to pove, da bom ukrepala dalje, čeprav »njej ne pride na misel, kaj bi bilo mogoče storiti v zvezi s tem«, a prepričana je bila, da »je potrebno nekaj storiti«.

Kazalo je namreč, da tega v Kočevju ni vedel nihče. Nihče več, se je izkazalo. Moje poizvedovanje v Dolini pri Trstu, na ravni občin pobrateni s Kočevjem, se je začelo v srečnih okoliščinah. Poznala sem ravnateljico osnovnih šol, ona pa je imela dostop do vseh drugih, iz pripovedovanja katerih se je sestavila zgodba o Jarmovi Deklici v Boljuncu. Tam je 1988 našla prostor na skali pred gledališčem, potem ko je bila na podstrešju občinske stavbe v Dolini dovolj časa, da so na njo skorajda pozabili tudi tamkajšnji domačini. Iz Kočevja je dvojčica Deklice z Mestnega vodnjaka našla pot v Dolino takrat, ko je zamejska nogometna ekipa med medobčinskim turnirjem v Kočevju oblastem izrazila občudovanje Jarmove skulpture.

Ravnateljica je spodbudila nov val zanimanja za Deklico v Dolini, kjer so, da bi obvarovali spomin na tako hitro pozabljen delček zgodovine, 2013 izvedli in zapisali etnografsko raziskavo o njej, skupaj pa sva poskrbeli za to, da so se v Kočevju ob najstarejši Deklici srečali osnovnošolci iz obeh občin.

Pozornost, ki sem jo namenjala zgodbam someščanov, posebej onim, ki jih je bilo potrebno izvabiti iz molka, se je napajala iz mojega opažanja, da so osebne biografije množica izhodišč za uzretje skupne identitete. Tega, kako bivamo drug z drugim. Tega, po čemer ni mogoče segati brez samoizpostavitve. Te izpostavitve (pre)usmerjajo zavest o skupnosti. Svoje izpostavitve nisem abstraktivirala, ni se napajala iz same sebe, pač pa iz impulzov iz okolja, naslonila sem jo na strukture, ki so bile dane. Hotela sem korespondirati z realnim prostorom in upodabljati, kar ponuja, ne da bi v upodabljanju ponujala, kar je neposredno vidnega, opaznega. V želji po krepitvi vezljivosti je veljalo opozoriti na navzočnost prezrtega, posebej pa tistega, kar je v opažanju uma.

Počutila sem se, kot bi praznino nosila v sebi. Ne kot izpraznjenost, pač pa kot vstrelnino. Ni bila rana, bila je kot deformacija snovi, ki zaznamuje trenutek, ko se začne njena ločenost od preostalega, osamosvojitev, njeno samostojno življenje. Kot popek v človeškem telesu. O, mama, o, Angela! Vstrelnina v mojem občutenju same sebe je bila udor, v katerem sem lebdela v spominu na materino naročje, neodložljivo najzgodnejšem. Praznina v meni je bila pristna odsotnost, konstitutivna za postajanje. Zaznala sem, kako se prestreljeni človek ziblje v prehajanju iz smrti v življenje, iz življenja v smrt, nihajoč med odvisnostjo in neodvisnostjo od skupnosti. Kako trepeta med izbesedenim videnim in neubesedljivim uvidenim.

Na slikarsko platno sem naslikala besedo »smisel« in ga izpostavila v oknu svojega ateljeja. Neopustljivo, neizogibno je bilo, da se z njim takoj soočijo ogledovalci, postalo bi nefunkcionalno, in neustrezno bi bilo, če bi se z njim soočili v galerijskem prostoru, izpraznjenim sobesedila Kočevja. Konceptualno sem želela uveljaviti videnje kot razumevanje. Prikazati sem hotela SMISEL na mestu usodnega in presodnega, na kraju povsem meni namenjene sodbe, brez izreka zarezane v moje bitje. Na oknu Velike hiše, hkrati oknu Angelinega stanovanja in oknu mojega ateljeja. Tukaj je neizrečena sodba obstajala kot presoja na meji med živim in mrtvim, tako zame kot za nas.

Za izbrano besedo sem se odločila, ker je po pomenu povsem abstraktna, ne veže se na nekaj konkretno zaznavnega, je pojmovna. Definira jo pravzaprav vsako naše razmišljanje o smislu posebej. Je tudi odgovor, za katerega je potrebno vsakič znova določiti vprašanje. Naslikana beseda »smisel« je klicala na način znamenja, da bi ga ogledovalci videli – čeprav niso izvedeli za moje konkretne izkušnje, vezane na predstavljeno usodnost – v razmerju z mojo usodo, hkrati pa da bi ga uvideli v povezavah svoje in usode ostalih ljudi ter da bi razumeli, da smo vsak posebej in po tem vsi skupaj del samoodločitve človeštva o formi razmerij med nami, o našem bivanju in trajanju.

Kasneje sem Smisel poimenovala ves cikel umetniških intervencij in performativnih akcij, v katerih kot osrednji likovni element nastopa naslikani SMISEL. V delih v ciklu je predstavljala zabeležko, ki privlači dimenzije, ki niso zgolj one, ki so lastne nosilcu te zabeležke: slikarskemu platnu, čezcestnemu transparentu, vlečki za padalcem, ki je izskočil iz letala to so bili še drugi nosilci, ki sem jih uporabila v ciklu. Likovni motiv SMISEL je v njem privlačil tiste dimenzije, ki so lastne mentalnemu prostoru, med njimi še posebej spomin.

Odslikana beseda »smisel« je bila v tem ciklu beseda, ki je spodbujala drugačen način pripovedovanja: neavtentičnega, takšnega, ki zastopa nove in nove možnosti. Zato sem nosilce magnetične zabeležke sčasoma vedno bolj predajala v roke drugih, na voljo drugim, odmikala od avtorizirane uporabe.

Nekega dne me je v mestu ustavil starejši moški: »Oprostite, ste vi izobesili SMISEL?« »Da-a,« sem odvrnila radovedno. »Ne zamerite, ampak … Smisel, to smo mi, mar ne? MI je v s-MI-slu, kajneda?« Kako zelo spodbudna je bila njegova ugotovitev zame! V razmišljanju o nedovršenem modelirano umetniško delo je priklicalo razmišljanje mimoidočega o nedorečenem in oboje razmišljanj je tako postalo konstruktivno, skupnostno v potekajoči umetnostni situaciji. Zasnovalo je svobodno pripoved. Brez pred-do-govora. Brez poriva iz filozofičnega razpravljanja med umetnikom in ogledovalcem ali iz vsakdanjega kramljanja med someščani. Pripoved, izvirajočo iz elementarne izkušnje umetnosti.

  

  

Lela B. Njatin – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.    

drugi prispevki tega avtorja / te avtorice

O avtorju / avtorici
Rojena 1963 v Ljubljani, kjer živi. Univerzitetno diplomirana filozofinja in literarna komparativistka. Dela kot samozaposlena v kulturi. Poleg literature ustvarja vizualno umetnost. Pogosto so njena dela interdisciplinarna na presečišču obeh polj. Na voljo so naslednji še neobjavljeni prevodi njenih del v angleščino: Intolerance (različni prevajalci), The Giant’s Heart (prev. Erica Johnson Debeljak) in Why the Granny is angry (prev. Lela B. Njatin). Izbrana bibliografija: Nestrpnost, roman (izvirnik v slovenščini; Književna mladina Slovenije, Ljubljana 1988, ponat. Aleph, Ljubljana 1991), Izza potresa : novele, novela (izvirnik v slovenščini; LID Literatura, Ljubljana 1995 – skupaj z J. Virk in J. Hudeček), Antony Gormley, I want to use time as matter, kratka zgodba (izvirnik v angleščini; Phaidon Press, London 1995, dopol. ponat. 2000 – skupaj z E. H. Gombrich, J. Hutchinson, W. J. T. Mitchell), Velikanovo srce, pravljica (izvirnik v slovenščini; Aleph, Ljubljana 1996), Lela B. Njatin : Proza / Fiction, kratke zgodbe (izvirnik v slovenščini, prevoda v hrvaščino in angleščino; Hrvatski P.E.N. centar, Zagreb 2006) Zakaj je babica jezna, basen (izvirnik v slovenščini; Center za slovensko književnost, Ljubljana 2011), Življenjski krog, triptih pravljic, izpostavljen v javnem prostoru (izvirnik v slovenščini, prevod v angleščino; različni producenti, Kočevje, Piran, Kranj 2011-2013, del programa Oko besede/Kulturna prestolnica Evrope 2012), Nestrpnost, avtoričina redakcija romana (dopolnjen natis, Aleph, Ljubljana 2019) Nagradi: 1989 – zlata ptica za roman Nestrpnost 2016, Priznanje Občine Kočevje Deklica s piščalko za strokovno odličnost na področju umetnosti, humanističnih znanosti in kulture.