/ 

Literarno Kočevje

   

Kočevje – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

    

 

Ali bi živeli v skupnosti, v kateri ni književnikov? Vprašanje bi se pravzaprav moralo glasiti: ali si v skupnosti, ki ji pripadamo, zamišljamo tudi književnike? Ker skupnost, ki jo doživljamo kot lastno, omejuje le naše prepričanje, kaj sprejemamo.

Največja ovira za sprejemanje je nerazumevanje. Najbolj trden pogoj nerazumevanja pa nevednost. Ki se lahko začne z neinformiranostjo. Ali torej vemo za književnike, ki živijo v našem neposrednem okolju? Prav lahko se zgodi, da jih poznamo po imenu, beremo njihove knjige, ne poznamo pa njihovih obrazov. Takšne so zgodbe majhnih mest, v katera so se morda književniki zatekli prav zato, da bi tam živeli anonimno, morda pa so enostavno podložni inerciji nerazvitega književnega sistema v srenji, v kateri živijo.

   

Nerazvit književni sistem

Pisatelji, uredniki, založništvo, tiskarstvo, knjigotrška mreža, bralci, literarna branja, literarne objave, kritiki, strokovne nagrade, strokovno izobraževanje, literarna teorija – vsi ti osnovni elementi književnega sistema so redkokdaj v enem samem kraju. Če že, je tako v velemestih; najbolj pogosto pa je književni sistem sklenjen translokalno. V Sloveniji je vendarle nekaj primerov, ko književni sistem funkcionira relativno zaključeno na majhnem geografskem območju, na katerem prebiva maloštevilno prebivalstvo: le element ali dva segata čez matično okolje. Najbolj pomembna v tem primeru je seveda lokalna založba s translokalnim tržnim dosegom. Za razmerje med pisatelji in bralci pa je najbolj pomemben literarni oder v njihovem domačem okolju.

Eden izmed krajev, kjer živi nekaj književnikov, ki jih njihovi sokrajani ne poznajo, čeprav prebirajo njihove knjige, je Kočevje. Natančno bi bilo potrebno napisati: kjer jih osebno pozna le malo ljudi. Kljub mogočni tiskarski tradiciji, desetletja dolgo tu ni založbe, ki bi se posvečala literaturi. Literarni odri so sporadično vznikali v okviru osnovnošolskih in gimnazijskih prireditev. Literarnih delavnic ali drugih oblik izobraževanj je bila, tudi z vmesnimi večletnimi premori, deležna vsaka druga ali tretja generacija. Največ jih je organizirala Območna izpostava JSKD. Literarna društva so nastajala in skoraj takoj zatem ugašala, za njimi je ostala peščica samozaloženih publikacij. Skozi stoletja je nekaj uveljavljenih književnikov sicer druga poklicna – torej ne književna – pot za nekaj mesecev pripeljala v Kočevje, kar je pri nekaterih izmed njih, npr. Franu Saleškemu Finžgarju, pustilo sledove tudi v njihovi literaturi. Veliko bolj spodbudna je zgodba o gledališču v Kočevju, a o tem kdaj drugič.

   

Pomen za Slovenijo

In vendar sta na kočevskem literarnem nebu zablesteli dve repatici. V Kočevju je izhajala kulturna revija, ki je objavljala literaturo (Kočevski razgledi, 1975-1978). Izdajal jo je Klub kulturnih delavcev. Kočevje je bilo dom prve mednarodne pisateljske rezidence v Sloveniji (Pisateljska soba 2000-2004, preimenovana v Pisateljska jazbina 2004-2007), ki jo je vodil Center za slovensko književnost iz Ljubljane najprej skupaj z Območno izpostavo JSKD Kočevje in nato s KUD Jazbec in partnerji iz Kočevja. Žal pa se nikoli ni sočasno sestavilo dovolj elementov književnega sistema, da bi se utrdilo literarno življenje Kočevja. Kočevje je sicer po površini največja občina v Sloveniji, po 1945 je bila nekaj časa tudi med gospodarsko najbolj razvitimi. Ves ta čas se Kočevje počuti kot regionalno središče – okoli 1960 je to bilo tudi formalno.

Kontinuiteto razvoja sodobnega književnega sistema na Kočevskem, čeprav ne projektno, pač pa na ravni ohranjanja spomina, so v zadnjem desetletju poskusili vzpostaviti trije dogodki. Inštitut za raziskovanje stvarnosti je 2017 dvakrat opozoril, da je minilo deset let, odkar je ugasnila Pisateljska soba. Prvikrat z gostovanjem Toneta Partljiča v Knjižnici Kočevje, kar je bil sploh prvi obisk kateregakoli s Prešernovo nagrado ovenčanega ustvarjalca v Kočevju. Drugikrat z razpravo o Ivanu Cankarju in cenzuri v Bunkerju Škrilj – citat iz Hlapcev (»Narod si bo pisal sodbo sam«) je od 1943 naslikan nad osrednji prireditveni oder v Kočevju. 2018 pa je KUD Jazbec in partnerji ponovno povabilo v Kočevje Alicio Garcia Nunez, zadnjo izmed gostujočih ustvarjalcev v Pisateljski jazbini. Tokrat je skupaj s partnerko v ustvarjanju Angelo Gomez izvedla kreativno delavnico z osnovnošolskimi otroci.

   

Ljudje pred produkti

Vprašanje, ali vemo za književnike, ki živijo v našem neposrednem okolju, je torej neposredno povezano z vprašanjem, ali v tem okolju gojimo dialog o literarni ustvarjalnosti. Pisatelji v Kočevju so v nerazvitem književnem sistemu najprej sosedje, sošolci, zanimivi obrazi z ulice, vse premalokrat pa tudi ljudje, katerih knjigo smo prebrali, ki smo jih v živo poslušali brati iz njihovih knjig, s katerimi smo se pogovarjali o njihovih knjigah, prebrali recenzijo njihovih knjig v lokalnem časopisu, itd. – katerih mnenje šteje in želimo z njim soočiti, povezati lastnega. Čeprav si te obraze zamišljamo v skupnosti, ki ji pripadamo, jih največkrat ne mislimo kot književnike – prej kot njihovo mnenje, vezano na literaturo, nas morda zanimajo njihove življenjske navade, povsem nevezane na literaturo.

V času, ko človeštvo razjeda odtujenost, je pomembno, da mislimo ljudi pred produkti. Torej književnike pred knjigami. In ljudi pred storitvami, torej bralce pred kupci knjig. Misliti ljudi je misliti aktivnost, misliti predmete je misliti porabo. Ko si v skupnosti, ki ji pripadamo, zamišljamo tudi aktiven odnos do književnosti, ji šele priznamo vrednost za človeštvo, smo šele ljudje (tudi) zaradi literature. Brez knjige pisatelj seveda ni književnik in ljudje zanj kot za književnika ne morejo izvedeti. Potrebo po aktivnosti v zvezi z literaturo vzbuja vsak posamezni element (ljudje ali njihova dejavnost) književnega sistema. Ta potreba se krepi v nizanju in povezovanju več in več elementov. Pisatelje skupnost zaradi nje izplavi iz anonimnosti in jih zaradi njihovega poklica – ki je toliko več od samega pisanja knjig – ceni kot pripadnike skupnosti.

   

Dogajanje v zadnjih letih

Pisatelji, ki vztrajajo v Kočevju, pretežno niso tudi književniki. Tisti pa, ki objavljajo v knjigah, so donedavna napisali največ historiografske, spominske in naravoslovne proze ter pesmi. A v zadnjem času je izšlo več knjig, namenjenih mladim bralcem. Helena Štefanič je 2015 v samozaložbi izdala knjigo poučnih zgodb Medved Roško iz Roga, ki jo je tudi ilustrirala. Davidu Šušlu je 2017 Občina Kočevje založila pesniško zbirko Čolnički z lučjo. Njegove so tudi ilustracije v zbirki. Laura Petan je 2014 izdala slikanico Rozi pri založbi Didakta v Radovljici (ilustracije Tina Perko), slikanico O dveh miškah pa 2017 pri založbi Obzorja v Mariboru (ilustracije Urška Stropnik Šonc). Zagotovo bistveno več ljudi drugje, kot pa v Kočevju, pozna Jano Bauer. Po 2010 je izdala Groznovilco v Hudi hosti (2011, ponat. 2014 in 2019), Groznovilco in divjo zimo (2017) in Ding dong zgodbe (2018), vse pri Sodobnost International, Ljubljana. V drugih državah je izšlo že 22 prevodov njenih knjig.

Literarni čebelnjak je bil naslov dogodka, na katerem so se navedeni pisateljice in pisatelj s svojo književnostjo za otroke, vsi hkrati na istem odru, nekateri sploh prvič, predstavili kočevskemu občinstvu. Predhodil je večeru 34. festivala Vilenica, na katerem sta nastopili Amanda Mihalopulu in Carolina Pihelgas. Oba dogodka skupaj sta bila 10. septembra 2019 del celodnevnega programa Literarno Kočevje, drugega zapored, ki ga organizira Občina Kočevje z Društvom slovenskih pisateljev, Zavodom Kočevsko in Inštitutom za raziskovanje stvarnosti. Z njim razkriva manj znana dejstva o kočevski književnosti in zbližuje domače pisatelje s pisatelji od drugod. Zamisel za tematski dan je lansko leto vzniknila na ozadju sodelovanja s Festivalom Vilenica, ob katerem se je pokazala še potreba po afirmaciji lokalne književnosti. Za Občino Kočevje in Zavod Kočevsko, ki ga je ustanovila, je tematski dan hkrati priložnost za promocijo turističnih destinacij, kjer se odvije program: letos je bilo to Rudniško jezero pri Kočevju, lansko leto pa Bunker Škrilj pri Kočevski Reki.

V Kočevju trenutno živita še dva priložnostna literarna odra. Kakor v knjižnicah po vsej Sloveniji, je mogoče med številnimi dogodki, namenjenimi članom in širši javnosti, v Knjižnici Kočevje zaslediti tudi prireditve raznih vrst, povezane s književnostjo. V Kreativnem središču Vezenina, ki ga vodi nevladna organizacija Center za mladinsko kulturo, pa občasno nastopajo pisatelji od drugod. Najbolj pogosta gostja v zadnjih petih letih je bila Maja Gal Štromar. In nazadnje, 30. avgusta letos, je svojo knjigo, v kateri opisuje boj z osebno stisko, tam predstavil domačin Sašo Nared.

  

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

   

Kočevje – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

       

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Lela B. Njatin
O avtorju
Rojena 1963 v Ljubljani, kjer živi. Univerzitetno diplomirana filozofinja in literarna komparativistka. Dela kot samozaposlena v kulturi. Poleg literature ustvarja vizualno umetnost. Pogosto so njena dela interdisciplinarna na presečišču obeh polj. Na voljo so naslednji še neobjavljeni prevodi njenih del v angleščino: Intolerance (različni prevajalci), The Giant’s Heart (prev. Erica Johnson Debeljak) in Why the Granny is angry (prev. Lela B. Njatin). Izbrana bibliografija: Nestrpnost, roman (izvirnik v slovenščini; Književna mladina Slovenije, Ljubljana 1988, ponat. Aleph, Ljubljana 1991), Izza potresa : novele, novela (izvirnik v slovenščini; LID Literatura, Ljubljana 1995 – skupaj z J. Virk in J. Hudeček), Antony Gormley, I want to use time as matter, kratka zgodba (izvirnik v angleščini; Phaidon Press, London 1995, dopol. ponat. 2000 – skupaj z E. H. Gombrich, J. Hutchinson, W. J. T. Mitchell), Velikanovo srce, pravljica (izvirnik v slovenščini; Aleph, Ljubljana 1996), Lela B. Njatin : Proza / Fiction, kratke zgodbe (izvirnik v slovenščini, prevoda v hrvaščino in angleščino; Hrvatski P.E.N. centar, Zagreb 2006) Zakaj je babica jezna, basen (izvirnik v slovenščini; Center za slovensko književnost, Ljubljana 2011), Življenjski krog, triptih pravljic, izpostavljen v javnem prostoru (izvirnik v slovenščini, prevod v angleščino; različni producenti, Kočevje, Piran, Kranj 2011-2013, del programa Oko besede/Kulturna prestolnica Evrope 2012), Nestrpnost, avtoričina redakcija romana (dopolnjen natis, Aleph, Ljubljana 2019) Nagradi: 1989 – zlata ptica za roman Nestrpnost 2016, Priznanje Občine Kočevje Deklica s piščalko za strokovno odličnost na področju umetnosti, humanističnih znanosti in kulture.