Lea Aymard – ob dnevu spomina na žrtve transfobije – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Zavod TransAkcija
ŽALUJMO ZA MRTIVMI TRANSSPOLNIMI OSEBAMI IN SE BORIMO ZA ŽIVE
Vsako leto 20. novembra po vsem svetu obeležujemo dan spomina na žrtve transfobije (Transgender Day of Remembrance, TDOR). Na ta dan izrazimo spoštovanje ter se poklonimo vsem transspolnim osebam, ki so v preteklem letu izgubile_i življenje zaradi transfobije, transmizoginije pa tudi rasizma, ksenofobije in razredizma; bilo jih je skoraj štiristo.
https://transrespect.org/en/map/trans-murder-monitoring/
Diskriminacija, kršenje pravic in nasilje so zaradi sistemskega zatiranja resnična grožnja za transspolne osebe po vsem svetu, čeprav v zelo nesorazmernem deležu. Transfobija namreč sovpada tudi z drugimi sistemi zatiranja, kot so seksizem, rasizem, ksenofobija in mizoginija. Še posebej so sovražnemu nasilju izpostavljene transspolne ženske, ki so diskriminirane hkrati kot ženske in kot transspolne osebe, temnopolte transspolne ženske in transspolne ženske, ki so del staroselskih skupnosti, migrantke_i ter osebe, ki opravljajo spolno delo.
Projekt Trans murder monitoring, ki ga vsako leto izvaja organizacija Transgender Europe (https://transrespect.org/en/), za obdobje med 1. oktobrom 2020 in 30. septembrom 2021, poroča o 375 zabeleženih (le zabeleženih!) umorih transspolnih oseb. Večino, 58 % umorjenih trans oseb predstavljajo spolne_i delavke_ci. Najmlajša ubita transspolna oseba je bila stara komaj 13 let, najstarejša 68 let. Ubiti trans osebo v marsikateri državi v celoti ali vsaj deloma velja za upravičeno.
Zakaj se dogajajo ti umori, ti nečloveški dogodki? Kaj sproži roko, da ubije transspolno osebo? V Sloveniji ne najdemo poglobljenega odgovora na to vprašanje. So le drobtinice v lokalnih novicah, fragmenti izjav žrtev, cis osebe pa se podpišejo samo pod senzacionalistične novičke ali sporočila v črni kroniki.
Čeprav se Slovenija po statistikah ne more primerjati z državami, kot so Brazilija, Mehika ali ZDA, niti s Turčijo ali Italijo, ki beležita najvišje število umorov trans oseb v Evropi, to ne pomeni, da transfobija v Sloveniji ne obstaja. Transfobija ne pozna državnih meja. Zgodbe trans oseb, ki prebivajo v Sloveniji, so zelo raznolike in opisujejo tudi veliko lepih, osvobajajočih izkušenj. Veliki večini trans oseb pa je skupno tudi vsakodnevno doživljanje transfobije, saj razni sistemi, ki opredeljujejo kakovost in varnost naših življenj, niso prilagojeni transspolnim osebam. Izobraževalni sistem, zdravstvo, pravo, sociala pa tudi družinsko okolje mnogim transspolnim osebam namesto podpore in zaščite povzročajo stiske. V raziskavi Vsakdanje življenje transspolnih oseb v Sloveniji, ki jo je izvedel Zavod TransAkcija, prva in edina trans specifična nevladna organizacija v Sloveniji, 41 % transspolnih oseb poroča o izkušnjah z diskriminacijo, nasiljem oz. neenako obravnavo na osnovi spolne identitete in/ali spolnega izraza. Dodatno skrb zbuja dejstvo, da velika večina nasilja in diskriminacije ostaja neprijavljena. Tretjina udeleženk_cev omenjene raziskave svoje duševno zdravje ocenjuje kot slabo ali zelo slabo, kar je daleč pod povprečno dobrobitjo splošnega prebivalstva.
Kaj lahko storimo? Kako naj bomo dobre_i zaveznice_ki?
Naša ekipa, ekipa TransAkcije sporoča: »Prisluhnimo transspolnim osebam. Verjemimo jim. Spoštujmo jih. Informirajmo se. Nekateri predlogi in priporočila, kako izboljšati situacijo na sistemski ravni, so tudi na koncu raziskovalnega poročila o Vsakdanjem življenju transspolnih oseb v Sloveniji. V času, ko kot družba in posameznice_ki v politiki, medijih in lokalnih okoljih doživljamo represijo, individualizacijo, nasilje, izolacijo in stiske, je v nov dan varneje vstopati skupaj. Solidarnost, ki presega vse majhne in malo večje razlike med nami, je lahko sredstvo upora. V boju proti transfobiji, transmizoginiji, rasizmu, ksenofobiji in razredizmu smo močnejše_i – skupaj.«
Vse, ki ga še ne poznate, vabimo k ogledu
slovarja
Zavoda TransAkcija:
Lea Aymard
EN DAN TRANSSPOLNE ŽENSKE V LJUBLJANI
(odlomek iz knjige v nastajanju)
6.10
Sedim na wc-ju in skrolam feed na socialnem omrežju. Odkar sem se razkrila prijateljem na Facebooku, se ta z mano pogovarja povsem drugače: namesto reklam za avtomobile, tehniko in meso za barbikju mi kaže reklame za tampone, čevlje s petami, cote, make up … Na neki način – precej pokvarjeno – transfobna multinacionalka potrjuje moj spol.
Odkar sem na Facebooku spremenila osebne podatke, se outirala, mi je algoritem platforme nemudoma pričel prikazovati, nuditi ›zame relevantne oglase‹. Za razliko od folka Facebook ne dvomi v besedo, s katero opredeliš, kdo si. Vsaj prvo leto ne. Inteligenten algoritem tisto, kar poveš o sebi, uporabi, pogoltne, ne da bi ti rekel: »Joj, a si res prepričana? Kaj pa če je to le faza? Oziroma bolezen?« Čeprav … Če ne želim odpreti novega profila, če hočem obdržati obstoječega, zdaj Facebook od mene zahteva potrdilo, osebno izkaznico. Ampak jaz je ne morem poslati, saj je še nimam. Torej sem na Facebooku tako kot v resničnem svetu – nelegalna. Kakorkoli, storitev lahko uporabljam in algoritem se je že marsikaj naučil – zelo dobro že ve, katera so moja interesna področja.
Kar je bilo v začetku sporadično, je zdaj vztrajno. In čeprav obožujem reklame za oblačila in ličila, zdaj ne morem več prezreti reklam, ki za osebe, ki jim je bil ob rojstvu pripisan ženski spol, potrjujejo toksične družbene standarde. Ta hip buljim v obraze, ki si jih družba predstavlja kot obraze popolne ženske. Gladka koža, nadih miru, nežnosti, globokega zadovoljstva. Popolna ženska ima popoln obraz, karkoli že to pomeni, popolne oči, vrat, usta … Ob pogledu nanjo se spomnim na antične kipe, preveč popolne, da bi bili človeški, toda kljub temu se s to vzhodnjaško boginjo lepote vedno znova primerjam.
Govori o nekakšni ›čistosti‹. Ponavlja toksične družbene ideje, da je oseba, ki menstruira, umazana, ona pa je zdaj super zadovoljna, da lahko zapravi še več denarja, da skrije svoje telo, izbriše naraven proces. Reklama za tampone … Hvala ti, Facebook, za še eno lekcijo biološkega esencializma, za zapoved: kdor je registriran kot ženska, ta ima menstruacijo.
Zaradi nesprejemanja družbe sem se soočila s strahom, sramoto, sovraštvom do same sebe, sovraštvom ljudi do mene. Okoli sebe sem videla ljudi, ki me niso mogli sprejeti. Odkrila sem tudi ljudi, ki se lahko pogovarjajo z mano, ne da bi morali vedeti, kakšne genitalije imam. Spomnim se, da sem mislila, da bom, ko se bom razkrila, popolnoma izolirana. A ni tako. Spomnim se tudi, da sem v tranziciji že dve leti in še vedno čakam, da mi na sodišču v Franciji dovolijo spremembo spolnega markerja na osebni izkaznici; črke M v F. Odvetnici sem plačala 2000 evrov, da bi mi pomagala čim prej doseči pravno priznanje spola, dobiti novo osebno izkaznico. Čeprav bi mi moralo sodišče legalno odgovoriti že pred šestimi meseci, še vedno čakam odgovor. Koga tožiš, kadar je sodišče tisto, ki se ne drži zakona? Nisem še zbujena, slike iz sanj mi šopajo po glavi, fragmenti glasov, prebliski …
6.11
Nenadoma se spomnim: v sanjah sem zase uporabila zaimek ›on‹. Po žilah se mi pretaka grenak občutek, vnovič je neizogiben. Sovražim svoje možgane, kadar samo sebe misdžendram, pa četudi v sanjah. Ne morem se znebiti občutka, da ne verjamem sami sebi. Sanje so zame svete, prav v njih sem prišla do ugotovitve, da sem trans.
Če se tam, v sanjah, izražam kot ›on‹, moja disforija podivja, skoči do stropa, se vanj poblaznelo zaletava, da ne morem dihati. Disforija je poseben odtenek obupa, ki se lepi na dušo kot čigumi na razbeljen pločnik. Ni tako za vse transosebe, ampak jaz doživljam izredno močno disforijo, kadar me kdo imenuje ›on‹.
Beseda ›ona‹ je zame zelo pomemben del tranzicije. Stojim za to kratko besedico, pred celotno družbo. Ljudje imajo nad mano moč, ki se napaja v eni sami besedi – z njo definirajo moj spol. To, da mi vsaj enkrat na dan nekdo iskreno reče ›ona‹, postane zame vprašanje življenja in smrti. Če se torej misdžendram v sanjah, se simbolično ubijem. Še Facebook bolje šteka, kdo sem, kakor jaz sama!
6.12
Potegnem vodo. Namesto da me stres preplavi, si oblikujem njegovo mentalno sliko zunaj sebe. In za vse strahove. Pošiljam jih ven iz sebe, stran. Jaz nisem samo ta strah in stres. Pretegujem se. Ali sploh obstajam, ali je ta mora, iz katere se moram prebuditi – življenje? Umijem si roke in si grem skuhat čaj. Iščem način, kako priti v stik s samo seboj. Diham. Skušam si izprazniti glavo in se osrediniti na dihanje. Poskušam se pomiriti: vse bo v redu, imam čas, znam in bom tudi danes rešila vse probleme. Pojem banano. Gledam svoje roke. Gledam žile na njih. Duši me obup, ker se tako vidijo. Žile in dlake na rokah. Ali jih nisem pobrila pred samo tremi dnevi? Vem, zakaj mi je ob pogledu na dlake na rokah tako grozno, ob pogledu nanje razumem, da v moji seksistični in transfobni glavi, rojeni leta 1980, še vedno obstajata samo dva spola, definirana ob rojstvu. Na jok mi gre od frustracij… Zdaj ko vem, da redukcija spola na genitalije ni tako točna kot naša sposobnost napovedovanja vremena za 15 dni. In kdo je natančno preveril mojo hormonsko sliko in moje kromosome, ko sem se rodila? Nihče. Malo so buljili v moje genitalije, malo merili in bum! Fuknili so mi moško identiteto. Nihče nikoli ne bo odgovarjal za to škodo, ker, kot je rekla moja mama: »Le kako naj bi človek vedel?« Saj res ne more. Se strinjam. Zakaj me je bilo potem tako pomembno označiti, še preden sem se sploh rodila? Zakaj ni bilo možno malo počakati, počakati, da sem lahko govorila? Saj bi vse jasno povedala, če bi me kdo kaj vprašal! No, pač, niso me vprašali. Zato ne bom nikoli sposobna popolnoma verjeti vase, čeprav se kot levinja borim za osvoboditev svojih možganov od heteronormativnosti, monogamije, abilizma in drugih sranj. Moj pogled se pomika od rok navzdol, na dekolte … In pogledu sledijo skrbi. Se kaj vidi? So kaj zrasle? Tukaj ne vidim dobro … Ne zdržim več, pokukat grem.
6.14
Grem mimo ogledala. Marsikdo bi šla ali šel mimo brez pomisleka. Jaz zastanem. Gledam silhueto in obline pred seboj. Takoj ko možgani v odsevu uzrejo telo, v moji glavi izbruhne milijon glasov: »Ha, ja, kakšna ženska! Z brado? S to faco? Pa kaj misliš? Penis in jajca ti visijo kot smrkelj iz nosu in niti jošk nimaš! Daj, kreten! Poglej svoje moške lase in moški nos, moška ušesa in moško brado in moška ramena, moški vrat, moške mišice in moški pas, moško rit, moške boke, moški hrbet, moške poraščene noge! Nor si, da misliš, da si ženska. Ne samo, da nisi ženska, nikoli ne boš ženska. Vedno boš ubogi perverznež. Pol kurca nisi vreden, pederčina bolana!«
6.15
Zaprem oči. Diham. Vse misli preusmerjam ven, proč od sebe. Slišim glasove, a jih zavestno ne poslušam več … Vzdih … Naj me nihče ne sprašuje, kaj so ti glasovi! Nimam pojma. Vsakič je kdo drug. V življenju sem slišala že marsikaj o tem, kdo je fant in kdo je punca, da »je lulek le lulek«; izrečeno je bilo meni ali drugim. Karkoli sem kdaj slišala o transosebah, je tu. Je v meni. Te glasove že dolgo nosim s seboj.
O tem področju je že ves svet povedal svoje. Vse okoli mene je najprej strah. Sledijo nasveti. V imenu ›skrbi zame‹ se skriva njihov lasten strah, bojijo se me. Razkritje bi moralo biti praznovanje, kakor poroka, in ne kakor pogreb. Povedali so mi, da »me bodo pogrešali«, da bo zanje »težko izgubiti sina, prijatelja, moža«. Da, imela sem občutek, kot da so me nekateri že pokopali.
V moji utrujeni glavi zaigra spomin. Tresem se pred teboj, strah me je, čutim tudi veliko veliko veselja. Povem ti najboljšo novico. Ti pa jočeš. Se treseš. Ti od strahu, jaz od veselja. Prekinem s spominjanjem. Preveč boli. Misli preusmerim na svoja otroka; kako sta se veselila skupaj z mano. Seveda, bila sta presenečena, a radovedna, polna zaupanja vame, v mojo pot, mojo besedo. Kakšne obleke bom nosila? Kako mi je ime? Kaj imam rada? Želela sta me bolje spoznati, v nasprotju z racionalnostjo in stoletno modrostjo odraslih, ki so me ves čas izključevali, poniževali, dvomili vame, v mojo človečnost. V svetu odraslih sem bila samo egocentrična lažnivka brez empatije, vame so projicirale_i svoje razumevanje lastne identitete, fiksirano na spol, pripisan ob rojstvu.
Odkar sem začela tranzicijo (in zaradi nje), mi je marsikdo – psihiatri, terapevti, starši, prijatelji, kolegi itd. – povedal, kako narobe razmišljam oziroma napačno se vedem: preveč moško, premalo žensko, preveč žensko, premalo moško. Vsekakor narobe. Racionalno vem, da je to transfobija. Sami sebi lahko razložim, da je prav, da verjamem vase, kljub vsemu, kar sem slišala. Ampak kontaminacija s cis mišljenjem je bila prehuda. Že od rojstva mi vsa družba govori, da sem fant. Povsem normalno je, da dvomim o sebi. Niti do pet še nisem znala šteti, ko sem že razumela, da to, da ima nekdo penis, pomeni, da je moški. V tem svetu torej ne morem obstajati takšna, kot sem mislila, da sem.
6.19
Notranji pritisk počasi popušča. Odprem oči: »Oho, čakaj malo … Če se obrnem tako in dam rame malo naprej … Tako, ja, pa brada malo dol, da skrije to grozno adamovo jabolko … hmmm, ja, tako sem pa skoraj luštna.« Ostanem v pozi, v kateri se sama sebi zdim malo manj ›moška‹. Hitro: telefon in škljoc! Selfi za selfijem feminiziram svojo mentalno sliko.
To je trenutek, ko se mi uspe od-učiti, kdo naj bi bila, in sebe iskreno videti kot žensko, ko pozabim, da počnem nekaj, kar je za družbo narobe, nekaj perverznega, nekaj sramotnega.
Težko prebijam plast naučene identitete in slučajno ujamem samo sebe. To je sekunda, ampak kadar mi uspe doživeti stanje popolnega sprejemanja sebe, postane svet končno prostor, v katerem imam svojo mesto.
Cena tega trenutka je silen napor, saj zahteva mentalni boj, ki bo trajal vse življenje. V osmih od deset poskusov zmaga moja transfobna glava: kako naj bom ženska, če sem vedno mislila, da sem fant? In vsi po vrsti, hote ali nehote, potrjujejo spol, ki mi je bil pripisan ob rojstvu. Poplave nasvetov dobivam: starševske nasvete, nasvete od ravnateljice, nasvete od zdravnikov – od osebnega zdravnika pa vse do psihiatra –, nasvete iz knjig, ki jih berem, filmov, ki jih gledam, družine, kolegov, svoje bivše partnerice, iz reklam: povsod, vsi na vsakem koraku potrjujejo, da je njihov svet binaren in da je spol nekaj tako preprostega kot lulek ali lulika. Danes mi je kljub vsemu spet uspelo iz sebe izkopati mentalno sliko sebe kot ženske, in ne tipa v krilu. Končno. Uspelo mi je za nekaj sekund čutiti empatijo do same sebe. Zdaj spet verjamem sebi. In vem, da se ne motim. Vem, kdo sem. Lahko grem naprej. Dan je še mlad, a se že počutim zelo utrujeno.
6.52
Pulim si obrvi. To je obvezen jutranji ritual. Kadar si pulim obrvi, pozabim na vse. Škoda, da si jih ne morem puliti 24 ur na dan. Kaj hočeš? Ko grem ven, se tako zavarujem. Oblačila in ličila so moj oklep. Nekateri se pred bitkami namažejo z bojnimi barvami, jaz si pa pulim obrvi in nanašam maskaro. Vojaki si pred odhodom na misijo oblečejo neprebojne jopiče in si pripravijo puške, jaz pa skrbno izbiram oblačila, ponavadi izberem tuniko ali obleko, ki poudari boke in obenem skrije bunkico. Top pa mora seveda izpostaviti dekolte. Neumno je, ampak ljudje se res odzivajo na take neumne stigme; dolgi lasje, obleka, make up, dekolte so stvari, ki so v družbi strogo rezervirane za ženske. Torej se moram tudi sama igrati s temi stereotipi, da se varujem pred človeškim nagonom, da me vidijo kot tipa. V mojem svetu obstaja samo eno pravilo: vse je prav, samo da me ne misdžendrajo. Vse na meni mora kričati: »SEM ŽENSKA IN MOJ ZAIMEK JE ONA!« Po drugi strani, če pretiravam, se včasih ›razkrijem‹, ker izgledam kot namazan moški. Zelo moram paziti, saj ne želim pritegovati pozornosti. Če pa se samo malo uredim, se bo videlo, da sem bila zastrupljena s testosteronom. Raje umrem. Vsako jutro se zelo dolgo ukvarjam s to dilemo in s tem, kako se boste odzvale_i, če me vidite na cesti. Pa tudi zaradi sebe se skrbno oblačim in ličim. Umirala bi od disforije, če ne bi šla ven urejena. Kadar imam dober dan, me niti ne moti, da grem ven samo napudrana, z naneseno maskaro in počesanimi obrvmi. Ampak večino časa potrebujem večerno ličenje, da si upam sploh odpreti vrata. Ker grem od doma pogosto za ves dan, morajo ličila zelo dobro držati, tudi če se potim ali če dežuje.
7.02
Pretiravala sem. Preveč obrvi sem si izpulila. Kar sem delala prej s pinceto, moram zdaj skriti z make upom. Klasika. Zdaj mi pa primanjkuje časa za druga ličila. In še zajtrk za otroka moram pripraviti. Slišim, da se v sobi, v postelji, nekaj premika. Hitro si nadenem nedrček in čez povlečem majico. Slišim šepetanje in hihitanje. Skoraj sem že oblečena. Majhne noge tečejo v sobo. Zasliši se dvoglasni krik, ki je vse glasnejši in preide v jok in kričanje.
7.05
Sin vdre v kopalnico: »Mama, M. je vzela moj album!« Od zadaj slišim: »Ni res!« Sin se vmeša: »Vzela mi ga je iz roke!« In hči: »Pa če TE POMAGAM!« Odgovor sina osupne. Zmedeno me pogleda in doda: »Pa če je moj album!« Zelo rada bi zapisala, da sem nežno pokleknila in mu mirno pojasnila, da mu je sestra želela le pomagati. Sliši se lepo. A ni res. Samo vpijem: »Kdaj se boš navadil, da moraš potrkati, kadar sem v kopalnici!« Sin tega ni pričakoval. Pogleda me dvojno zmedeno. Nadaljujem bolj mirno: »Saj zdaj si velik fant. Zakaj si tega ne zapomniš?« Sin ne ve, kaj bi mi odgovoril. Obrne se in gre spor s sestro reševat po svoje. Počutim se krivo. Še zadnjič se pogledam v ogledalo in grem za njima.
7.10
Zajtrk z otrokoma. V mini kuhinji, trije za mizo, delamo načrt za dan, ki je pred nami. S hčerko preverjava šolske naloge v dneh, ki prihajajo. Spomnim jo na učbenike, ki ležijo pod posteljo, in jo prosim, naj čim prej pripravi torbo za v šolo. Lačna sta. Še bi toast. Hči prosi, da se gremo ›ni oui, ni non‹, priljubljeno otroško igro v moji francoski družini. Igra je zelo preprosta; igralci_ke se pogovarjajo, a ne smejo izreči niti ja niti ne. Prvi_a, ki pozabi in izreče ja ali ne, izgubi. Gledam na uro: do odhoda imamo še 20 minut. Garsonjera je raztur, otroka sta še lačna, v pižamah. Slabo kaže. Ampak od tranzicije naprej sem se naučila vzeti si čas, tudi kadar ga ni. Igra se začne:
Jaz: »Ali vesta, da gresta danes po šoli za tri dni k drugi mami?«
Sin (užaljen, da se ga, ko nekaj ve, sploh sprašuje): »Ja, ja, valjda!«
Hči (izbruhne v smeh): »Izgubil si! Takoj in to dvakrat! Ha, ha, ha!«
Sin (jezen): »Ne! Ni res! Ne velja! Nisem bil pripravljen!«
Jaz: »Ok, ok. Sta zdaj pripravljena? Igra se zdaj začenja. Torej, to kar sem vama hotela povedati – govorim, mislim resno, tako, da me poslušajta – je, da gresta danes po šoli k drugi mami.«
Hči: »Misliš – k prvi mami?«
Jaz: »Tako, ja. Smo zmenjeni? Ne bosta pozabila?«
Otroka odkimata, nemo, da ne bi izgubila igre.
Hči: »Ok.«
Sin: »Sem razumel … Se strinjam.«
Otroka me pogledata z nasmeškom na obrazu, kot da bi hotela reči: »No, tokrat naju pa nisi dobila!«
Jaz: »Dobro. Torej smo dogovorjeni. Prosim, če zdaj pojesta do konca in se gresta čim prej obleč. Ooooo, glej, glej, kaj sem našla tu, v omari ..«
Otroka se obrneta.
Jaz: »Bi kdo bombon?«
Otroka v en glas: »Jaaaaa!!!«
Jaz: »Izgubila sta! Pa naj vama bo bombon za tolažbo.«
INICIATIVA, STILIZACIJA in OBČUDOVANJE lepote osvobajajočega v trans življenjih:
Nina Kokelj
