/ 

Štiri pesmi

Lawrence Ferlinghetti2
Lawrence Ferlinghetti pred knjigarno in založbo City Lights v San Franciscu.
Prevodi Mihe Avanza so iz knjige Lawrence Ferlinghetti: Prvo in zadnje vsega, zbirka Nova Lirika, Mladinska knjiga, 2016.

   

Včeraj je stoti rojstni dan praznoval legendarni bitnik in urednik založbe City Lights Lawrence Ferlinghetti. Vrabec Anarhist mu ob jubileju čestita in želi vse najboljše! 

   

Miha Avanzo ob stotem rojstnem dnevu Lawrencea Ferlinghettija:

Ferlinghetti mi je od vseh pripadnikov  bitniške generacije najbolj pri srcu. Najprej zato ker je med njimi najbolj svetovljanski, torej tudi evropejski,  predvsem pa je bila njegova dolga pesnitev Avtobiografija sploh  moj prvi objavljeni prevod iz ameriške literature (v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja). Še na mnoge pesmi, dragi Lawrence!

    

*** 

       

Nespodobni pogled pesnikovega očesa …

   

Nespodobni pogled pesnikovega očesa
vidi površje okroglega sveta
               z njegovimi pijanimi strehami
               in lesenimi ptiči na vrveh za sušenje perila
               in njegovimi glinastimi moškimi in ženskami
               z vročimi nogami in komaj vzcvetelimi prsmi
               na zložljivih posteljah
in njegova drevesa prepolna skrivnosti
in njegove nedeljske parke in neme kipe
in to je Amerika
               s svojimi mesti duhov in praznimi otoki Ellis
in nadrealistično pokrajino
                                               dolgočasnih prerij
                                               predmestij samih veleblagovnic
                                               pokopališč ki jih ogreva para
                                               in upornih katedral
neuničljiv svet plastičnih straniščnih desk tamponov in taksijev
         zadetih osvajalcev žensk in lasvegaških devic
         zatajenih indijancev in od filmov obsedenih matron
         nerimskih senatorjev in tistih ki jih ne muči ugovor vesti

in vseh drugih pogubnih okruškov
priseljenčevih sanj ki so se vse preveč uresničile
         in se porazgubile
                                med nastavljavci sončnim žarkom

   

***

   

Pes

   

Pes brezskrbno pohajkuje po ulici
in vidi resničnost
in stvari ki jih vidi
so večje od njega
in tisto kar vidi
je zanj resnično
Pijandure po vežah
Luno ki sije skozi drevje
Pes se brezskrbno vleče po ulici
in vidi resničnost
in stvari ki jih vidi
so manjše od njega
Ribe na časopisnem papirju
Mravlje v luknjah
Piščanci v izložbah Chinatowna
njihove glave nekaj ulic proč
Pes brezskrbno pohajkuje po ulici
in stvari ki jih zavoha
imajo podoben vonj kot on sam
Pes brezskrbno pohajkuje po ulici
mimo luž in otročajev
mimo mačk in cigar
mimo biljardnic in policajev
Kifeljcev ne sovraži
Z njimi nima kaj početi
in gre samo mimo njih
in mimo mrtvih krav ki v vsej svoji velikosti visijo
pred mestno klavnico San Francisca
Raje bi ugriznil v mehko kravo
kot v trdega policaja
čeprav se ne bi branil nobenega od njiju
In se potepe mimo tovarne raviolov Romeo
in mimo stolpa Coit
in mimo kongresnika Doyla iz neameriškega odbora
Boji se stolpa
Ni pa ga strah kongresnika Doyla
čeprav je tisto kar sliši zelo nespodbudno
zelo moreče
zelo trapasto
za otožnega mladega psa kakršen je
za resnega psa kakršen pač je
Vendar ima lasten svoboden svet v katerem lahko živi
Lastne bolhe ki jih lahko je
Ne bodo mu nataknili nagobčnika
Kongresnik Doyle je zanj
samo še en
ulični hidrant
Pes brezskrbno pohajkuje po ulici
in se mora ukvarjati z lastnim življenjem
in o njem razmišljati
in tuhtati
tako da se vsega dotika da vse okuša in preizkuša
in nenehno raziskuje
in mu o tem ni treba lagati
pravi realist
ki zna povedati resnično zgodbo
in si pri tem pomaga s pravim repom
pravi živahni
         lajajoči
                 demokratični pes
ki se loteva resnično
         svobodnega posla
pri katerem lahko pove kaj
                o ontologiji
pove kaj
                o resničnosti
                                in kako jo vidi
                                                in kako jo sliši
ko nagiba glavo
                na uličnih vogalih
kot da se prav v tistem hipu nastavlja
                fotografskemu aparatu
                               da bi ga poslikal
                                               za gramofonsko družbo Victor
                               in čaka
                                               na Gospodarjev glas

                in strmi
                                kot živ vprašaj
                                                                v čudaški obstoj
                                                                velikega
                                                                gramofona
                z osupljivo votlim zvočnim lijakom
                                ki je vedno videti
                kot da bo vsak hip doneče razglasil
                                                               kakšen viktorijanski odgovor
                                                                               na čisto vse

     

***

   

Populistični manifest   

   

Pesniki, prikažite se iz svojih čumnat,
odprite okna, odprite vrata,
predolgo že tičite
v svojih zaprtih svetovih.
Pridite, pridite dol
s svojih Ruskih in Telegrafskih gričev,
s svojih Beaconskih in Chapelskih gričev,
z Analognih planin in Montparnassov,
s predgorij in z gora,
iz indijanskih vigvamov in stolnic.
Drevesa še vedno padajo
in nič več ne bomo zahajali v gozd.
Minil je čas, da bi posedali v njem,
saj človek požge lastno hišo,
da bi si spekel prašiča.
Nič več prepevanja hare krišna,
medtem ko gori Rim.
San Francisco gori,
Moskvo Majakovskega požirajo plameni
fosilnega goriva življenja.
Noč & Konj prihajata,
požirata svetlobo, vročino & moč
in oblaki so v hlačah.
Minil je čas, ko se je umetnik skrival
nad odrom, pod njim ali za njim,
brezbrižen do vsega, si strigel nohte in
se prefinjeno umikal iz svojega bivanja.
Zdaj je minil čas za naše literarne igrice,
minil je čas za našo paranojo & hipohondrijo,
minil je čas za strah & gnus,
zdaj je čas za luč & ljubezen.
Videli smo največje duhove naše generacije,
ki jih je uničilo dolgočasje na literarnih branjih.
Poezija ni tajna združba,
a tudi ni svetišče.
Skrivne besede & popevanje nič več ne pomagajo.
Ure meditacije je konec,
zdaj je čas za objokovanje,
za objokovanje & veselje,
ker se približuje konec
industrijske civilizacije
ki je slaba za Zemljo & Človeka.
Zdaj je čas, da se soočite z zunanjim svetom
v polnem lotusovem položaju
in s široko odprtimi očmi,
čas, da odprete usta
za nov odkrit govor,
čas, da najdete stik z vsemi čutečimi bitji,
Vsi vi »Pesniki mest«,
ki posedate po muzejih, tudi sam sem eden takih,
Vsi vi pesniški pesniki, ki pišete poezijo o poeziji,
Vsi vi pesniki, ki pišete v mrtvih jezikih, in dekonstruktivisti,
Vsi vi pesniki iz pesniških delavnic
v srcu Amerike nekje bogu za hrbtom,
Vsi vi Ezre Poundi, ki ste navajeni živeti v hišah,
Vsi vi odštekani histerični zmešani pesniki,
Vsi vi betonski pesniki konkretisti,
Vsi vi kunilungični pesniki,
Vsi vi pesniki iz javnih stranišč, ki nergate nad grafiti,
Vsi vi pesniki, ki bingljate s podzemske, nikoli pa se ne obešate
na breze,
Vsi vi mojstri haikuja žagarij
v ameriških Sibirijah,
Vsi vi oslepljeni nerealisti,
Vsi vi nadrealisti, ki slepite same sebe,
Vsi vi vizionarji spalnic
in agitpropovci shramb,
Vsi vi grouchmarxistični pesniki
in tovariši brezdelniškega razreda,
ki po ves dan poležujete
in čvekate o delavskem proletariatu,
Vsi vi katoliški anarhisti poezije,
Vsi vi blackmountainovci poezije,
Vsi vi bostonski elitisti in kmetavzarji iz Bolinasa,
Vsi vi zaščitniki poezije,
Vsi vi zenovski bratje poezije,
Vsi vi samomorilski ljubitelji poezije,
Vsi vi poraščeni profesorji poezije,
Vsi vi kritiki poezije,
ki pijete pesniku kri,
Vsi vi pesniški policaji –
Kje so Whitmanovi divji otroci,
kje mogočni glasovi, ki govorijo
z občutkom za milino in vzvišenost,
kje krasna nova vizija,
kje čudovit pogled na svet,
visoka preroška pesem
brezmejne zemlje
in vsega, kar v njej poje
In naše povezave z njo –
Pesniki, pridite še enkrat
dol na ulico sveta
in odprite duše & oči
in jih napolnite z nekdanjo vidno radostjo.
Odkašljajte se in povejte na ves glas,
Poezija je mrtva, naj živi poezija,
s strašanskimi očmi in močjo bizona.
Ne čakajte na Revolucijo,
sicer se bo zgodila brez vas,
Nehajte momljati in spregovorite
z novo na široko odprto poezijo,
z novo zdravorazumsko »površinsko splošnostjo«
na drugih subjektivnih
ali subverzivnih ravneh,
z glasbenimi vilicami v notranjem ušesu,
da lahko prodrete pod površje.
Še naprej pojte o lastnem milem Jazu,
a izgovarjajte »to besedo vsi hkrati« –
Poezija je javno prevozno sredstvo,
ki vozi občinstvo
na višja mesta,
kamor jih druga vozila ne morejo spraviti.
Poezija še vedno pada z neba
na naše ulice, ki so še zmeraj prehodne.
Niso še postavili barikad,
ulice so še vedno polne obrazov,
po njih še vedno hodijo prijetni moški & ženske,
še vedno povsod prijetna bitja,
v vseh očeh še vedno pokopana
skrivnost vsega,
tam še vedno spijo Whitmanovi divji otroci.
Zato se prebudite in nam tam na planem zapojte.

   

***

   

Recept za srečo v Habarovsku ali kjer koli drugje

   

En sam mogočen bulvar z drevesi
in veliko kavarno na soncu
z močno črno kavo v čisto majhnih skodelicah

    
En sam ne nujno zelo čeden moški
ali ženska ki te ljubi

   
En sam čudovit dan

   

   

Prevedel Miha Avanzo

Miha Avanzo je pesnik in prevajalec. Napisal je štiri pesniške zbirke. Iz angleščine, srbščine, hrvaščine in italijanščine prevedel več kot sedemdeset knjig poezije in proze. Leta 2001 je za prevod romana Buda iz predmestja Hanifa Kureishija prejel Sovretovo nagrado.

   

   

    

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

  

   

O avtorju / avtorici
Lawrence Ferlinghetti je ameriški pesnik, slikar, socialistični aktivist in soustanovitelj založbe City Lights, ki je postala središče bitniškega gibanja in renesanse v San Franciscu ter zaščitni znak ameriške kontrakulture. V drugi svetovni vojni je kot poveljnik minolovca s činom kapitana frgate sodeloval v bitkah na Atlantiku in Pacifiku. Leta 1950 je doktoriral na pariški Sorbonni z disertacijo Mesto kot simbol v moderni poeziji. Njegova založba City Lights v San Franciscu je uveljavila bitniške avtorje v ZDA in po svetu. Izdaji zbirke Allana Ginsberga Tuljenje in druge pesmi (Howl and Other Poems) sta sledila aretacija Ferlinghettija in sodni proces zaradi tiskanja opolzke literature, ki govori o homoseksualnosti in drogah, vendar je bil Ferlinghetii nazadnje oproščen. Ferlinghettijeva najslavnejša zbirka je A Coney Island of the Mind (Coney Island razuma, 1958)). V slovenščini imamo v zbirki Lirika v prevodu Mihe Avanza z naslovom Prvo in zadnje vsega (2016) še izbor Ferlinghettijevih pesmi iz zbirk Podobe izginulega sveta (1955), Začenši v San Franciscu (1961), Odprto okno, odprto srce (1973), Pokrajine živih in umirajočih (1979), Evropske pesmi in prehajanja (1984), To so moje reke (1993), Kako narisati sončno svetlobo (2002) ter Prvo in zadnje vsega (2014).