Larisa Javernik – Rok Tkavc in Sabina Šinko – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Ko Sofijina mama odide na pot, mora deklica preživeti nekaj dni pri babici in dedku. Stara starša vnukinjo navdušeno sprejmeta, Sofija pa se skupaj s svojim zvestim prijateljem Parsifalom Hrabrim neizmerno dolgočasi. Iz globokega dolgčasa se s pomočjo čisto preprostega predmeta rodi popolnoma nepričakovana dogodivščina. Pručka, skromen, a vsestransko uporaben predmet, ki ga verjetno marsikdo povezuje z otroštvom, v slikanici Roka Tkavca in Sabine Šinko preseže svoj osnovni namen in postane domišljijski pripomoček. Pručka aktivira Sofijino zmožnost videti dlje od očitnega in posledično odpre prej skrite ravni resničnosti. Delo, ki je bilo letos nagrajeno z nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, je čudovito preprosto, likovno in jezikovno izčiščeno, hkrati pa domiselno, neskončno igrivo in nadvse prikupno.
Pručka se v marsikaterih elementih naslanja na pravljično strukturo, kar vzpostavlja nekakšno skorajda nadčasovno atmosfero, prežeto z domačnostjo, z nečim, česar ne znamo zares imenovati, ampak smo se s tem občutkom v preteklosti že srečali pri vstopanju v pravljične svetove. Ko glavna junakinja zapusti izhodiščno območje znanega, se postopoma začnejo razpirati novi prostori. To domišljijsko razraščanje je vidno tudi znotraj same dramaturgije besedila in likovnih podob. Prva stopnja je povezana z vrtom, natančneje z vrtno uto. Ko Sofija odpre vrata vrtne ute, tako prestopi v liminalni, vmesni prostor, v katerem najde zapuščen »lesen predmet pisanih barv, prekrit s prahom in pajčevinami.« Ta predmet, čeprav sam po sebi nima nobenih pravljičnih ali nadnaravnih zmožnosti, je zmožen spodbuditi dekličin miselni proces, jo animirati in odkleniti njeno radovednost. Takoj ko stopi na pručko, preide v drugo fazo domišljijskega potovanja, zmožna se je prestaviti v »nov svet«, v katerem je lahko celo žirafa, ki kuka čez ograjo vrta. V nadaljevanju Sofija nadalje raziskuje uporabnost pručke, sproži se asociativni tok, ki pa v tem primeru ni povezan z besedami, ampak z vzpostavljanjem odnosa do nečesa fizičnega in oprijemljivega, tok pa poganja njena domišljija. Takrat spozna, da je pručka lahko karkoli si želi ali potrebuje – lahko je podporni sistem, na katerega stopi, ko utrga sočno breskev in poteši svojo lakoto, lahko je daljnogled, s pomočjo katerega opazuje Parsifala Hrabrega, kako lovi zajčka, lahko pa je tudi podlaga, ki ji nudi varno oporo za prečkanje potoka. Zadnja faza je vrnitev v območje znanega. Ob vrnitvi je Sofija obogatena z novimi izkušnjami in novimi uvidi. »Sem bova še prišla!«, pomenljivo reče, preden se vrne k dedku in babici. Kam se deklica želi vrniti? Zdi se, da beseda »sem« pomeni veliko več kot zgolj dejanski prostor, v katerem se je igrala. »Sem« predstavlja domišljijo, zmožnost miselnega potovanja in otroško sposobnost, da vidijo dlje, kot vidimo odrasli, da vidijo čez, da vidijo več od tistega, kar obstaja na osnovni ravni zaznavanja. Dragocenost te izkušnje je zmožna prepoznati tudi Sofija sama: »S pručko vidiš dlje, sežeš više in premagaš ovire /…/ Če pa jo skriješ v uto, se na njej nabere prah«. Pručka je tako na simbolni ravni tisto, kar prinaša čarovnijo, ampak to se ne zgodi samo po sebi, to zmožnost je treba negovati.
Izstopajoča lastnost slikanice je njena čudovita skromnost – ta se ne skriva samo v izbiri naslova ali osrednjega predmeta, ampak prežema celotno delo. Kaže se v enostavni in jasno usmerjeni pripovedi in v toplih ilustracijah, v tem, kako Pručka nevsiljivo vstopa v interakcijo z bralstvom in s kakšno lahkotnostjo avtorja povezujeta vizualne in jezikovne elemente ter prestopata med plastmi resničnosti. Pri tem lahko zlahka opazimo tudi, da zelo natančno razumeta, v katerih delih se mora besedilo umakniti podobam in v katerih je beseda tista, ki mora prevzeti vodilno vlogo. Besedilo in ilustracije se tako zelo fluidno prepletajo, dopolnjujejo in zapolnjujejo, odpirajo in pojasnjujejo. Čeprav je delo navidez preprosto, je prav tako v isti meri celostno zaokroženo ter izjemno polnokrvno in premišljeno. Harmonični likovno-literarni komunikaciji dodatno pomensko (skorajda onomatopoetično) raven dodajo še izjemne tipografske rešitve oblikovalca Aleša Zupančiča. Oblike nekaterih besed, daljših besednih zvez ali celotnih povedi posnemajo Sofijina občutja ali pa poudarjajo ključne točke znotraj besedila – včasih se celo vleeeeečejo kot dolgčas, kot tisti dolgčas, ki se ga vsi tako bojimo, a v resnici velikokrat prinese najboljše ideje in omogoča rast.
Preostali prispevki in literatura na portalu
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
