Larisa Javernik – Tina Volarič – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Na naslovnici prve avtorske slikanice Tine Volarič Črta je enostavna frontalna ilustracija deklice, ki v rokah drži rdečo nit. Nit, ki jo je, kot se izkaže v nadaljevanju, našla pri prečkanju ceste, je osrednje komunikativno sredstvo, ki ga avtorica uporabi za tvorbo in prenos zgodbe v tej, nič kaj tihi, slikanici brez besedila. Nit, ki jo skupaj z deklico zgrabi tudi bralec, nas vodi skozi energične, s toplino zrisane ilustracije. Vije se skozi ulice živahnega, eklektičnega in pisanega mesta, v katerem odkrivamo najrazličnejše (običajne in malo manj običajne) vsakodnevne situacije, spoznavamo njegove prebivalce in opazujemo arhitekturno vznemirljive objekte (med njimi lahko celo najdemo rdeči kiosk K67). Skozi premikajoče se kompozicijske postavitve tako vstopamo v dinamičen sistem mestnega organizma, napolnjenega s simpatičnimi mikro enotami. Kot bralci smo vabljeni, da se ustavimo pri vsaki izmed njih in nadalje samostojno razvijamo zgodbo. To samostojnost pri gradnji zgodbe slikanice brez besedila še posebej spodbujajo. Vidimo psa, kako opazuje notranjost izložbe, otroke, ki čakajo v vrsti na kepico sladoleda, prijatelja, ki se prijetno pomenkujeta, skrivnostno postavo, ki prenaša čoln, žensko, ki v družbi mačke uživa ob skodelici čaja v svojem stanovanju, monociklista, ki rdečo črto uporabi kot vrv za vežbanje svojih spretnosti, v parku, kjer se igrajo otroci, sedi mladenič z opremo za potapljanje, ritmična gimnastičarka pa z rdečo nitjo na drugem koncu mesta oblikuje vzorce, s katerimi zapolnjuje praznino strani. Te vizualne enote, pa naj so to ljudje, živali, dogodki ali pa prostori, nenehno in zelo prefinjeno komunicirajo z rdečo črto, z nitjo, ki v resnici zelo aktivno sodeluje pri vzpostavljanju vsebine. Pa ne samo zaradi očitnega poigravanja s frazo »rdeča nit«, s katero avtorica prikupno aludira na povezovanje pomenov, zvezovanje zgodbe in usmerjanja bralskega fokusa, temveč tudi zato, ker ta črta postane ena izmed junakov slikanice. Najmočnejši odnos z njo razvije prav deklica z naslovnice. Medtem ko se sprehaja po mestu, je zmožna videti, kako je črta, v vsej svoji spreminjajoči se strukturi, sestavni del njenega sveta. Ko ji sledi, opazuje, kako tvori vzorce in jih medsebojno povezuje.
Tina Volarič je za prikaz črte, niti ali linije izbrala tehniko šivanja, kar je še posebej zgovorno in dodatno razpre možnosti interpretiranja. Vse črte, strogo ravne, vijugaste, tanke ali široke (vedno pa rdeče) so namreč všite na papir, kar ilustracijam doda posebno teksturno globino. Ta tehnika pa ni pomembna samo zaradi vizualnih učinkov, ampak tudi zaradi simbolne konotacije, ki jo prinaša. V evropski folklori, pravljicah in legendah je akt šivanja, pletenja ali vezenja, prav tako kot sredstva, s katerimi se to dejanje odvija (nit, volna in drugi tovrstni materiali) globoko povezan z nekaterimi temeljnimi aspekti človeškega bivanja. Simbolika pletilske ali šiviljske dejavnosti je na eni strani povezana s spočetjem, rojstvom in ustvarjanjem človeškega tkiva, na drugi strani pa, ko se nit odvija in se nazadnje pretrga ali konča, tudi z odraščanjem ter smrtjo. V tem smislu je združljiva tudi z idejo o človekovi usodi in kreaciji življenja. Ta bogat folklorni material avtorica lahkotno, subtilno in večravninsko vtke v dogajanje. Ko deklica v Črti najde začetek niti in mu sledi vse do končne postaje, na nek način odvija klobčič, ne samo zgodbe, ampak tudi lastnih izkušenj in trenutkov svojega življenja. Vse vmesne situacije tako lahko razumemo kot nastajajoče tkivo njenega življenja. V tem kontekstu branja ilustracij je zaključek še posebej ganljiv in pomenljiv. Konec niti ali črte jo namreč pripelje do starejše ženske. Ilustratorka v tej zaključni situaciji zgodbo res mojstrsko sešije. Z minimalnim ilustratorskim posegom v belino strani naslika podobi dveh žensk različne starosti, ki se v tišini opazujeta – deklico, ki v roki drži konec niti, ki jo je pripeljal do tja in ostarelo sivolaso gospo; nekakšno dekličino starejšo verzijo. Statičnost v starkinem sedečem telesu in njena obrazna mimika nakazujeta, da je dekličin prihod na cilj ni zares presenetil, v resnici je bil neizogiben, tako kot je neizogibno staranje. V tej verziji interpretacije dvostranska ilustracija, ki sledi in je tudi zadnja v slikanici, ponudi še nadgradnjo te ideje in sproži možnost recipročnosti. Starka v zadnji ilustraciji Črte namreč z isto rdečo nitjo nato splete imenitno zapleten vzorec, kar sproži občutek skorajda cikličnega, med seboj zvezanega časa, ki omogoča prehajanje, vračanje in napredovanje.
Najlepša lastnost slikanic brez besedila, kar tudi Tina Volarič s pridom izkoristi, je, da ko ustvarjalec ali ustvarjalka razume zakonitosti te »tihe« oblike, je ta format lahko izjemno »zgovoren«, vzpostavlja pa lahko neskončno možnosti za interpretacijske vstope (in vmesne postanke). Ker se pomenski in zgodbeni sklopi oblikujejo izključno skozi proces dekodiranja likovnih elementov, avtorica z velikim posluhom za dramaturške zakonitosti bralca vseskozi vodi in mu pomaga, da ne izgubi rdeče niti, pri tem pa mu ne jemlje svobode pri oblikovanju sporočilnosti. Starka na koncu je tako lahko nenazadnje tudi nekdo, ki se predaja samoti, deklica pa ji s tem, ko ji izroči nit, preda funkcijo pletenja (vsebine). Podobno odprte ostajajo tudi vse ostale enote, zgrajene po natančno premišljenem sistemu mreženja likovnih prijemov in upoštevanja jezika ilustracij. Tina Volarič tako s skrbno izbiro različnih perspektiv, kompozicijskih rešitev, tekstur, barvnih poudarkov in ekspresivnih obraznih oznak v Črti domiselno spregovori o majhnih, velikih, absurdnih, intimnih ali kolektivnih drobcih vsakdanjega življenja, ki so nenehno prisotni, le pozorno moramo opazovati. Ti drobci sestavljajo tkivo naših osebnih izkušenj in nas hkrati, tako kot junake v slikanici, povezujejo s svetom okrog nas.
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.