Kdo si, otrok?

»Nino v sebi skriva veliko več, kot se zdi. Če ga vidimo takole na samem, je otrok, in to je to.« Italijanski ustvarjalki, pisateljica Susanna Mattiangeli in ilustratorka Mariachiara Di Giorgio, v imenitno neobičajni slikanici Kdo je Nino? raziskujeta vprašanje dečkove identitete. Že navedeni uvodni povedi namigujeta, da je ta veliko bolj dinamična in razgibana, kot bi morda pričakovali. V nadaljevanju poskušamo bralci skupaj z avtoricama ujeti raznovrstnost vseskozi spreminjajočega se Nina skozi dve osrednji opazovalni lupi. Skozi prvo opazujemo različne socialne, družbene in družinske vloge ter odnose, v katerih je Nino sin, vnuk, nečak, brat, učenec, občan ipd. Druga je veliko bolj intimna, saj je usmerjena v njegova osebna zanimanja, variacije čustvenih stanj, skozi katera prehaja in njegove reakcije na situacije, v katere je vpleten. Ugotovimo, da je Nino zavzet bralec in pisatelj, v svojih domišljijskih imaginarijih je lahko tudi vesoljski potnik ali gozdni prebivalec, včasih muhast, drugič razposajen. Ustvarjalki mikro situacije in utrinke iz dečkovega življenja gradita v obliki kratkih, prisrčnih, velikokrat tudi emocionalnih in skorajda vinjetnih literarno-likovnih podob, ki si ne sledijo po tipično linearni liniji dogajanja in tudi ne vodijo v osrednji dogodek ali zaplet. Skozi vse te različne plasti življenja se deček premika z veliko mero otroške svobode, razigranosti in neobremenjenosti.

Nino tako v slikanici preseže enoznačno vlogo, v kateri ne gre zgolj za portret nekega dotičnega otroškega junaka in preide na raven nečesa bolj simbolnega. Pisateljičino naslovno vprašanje je namreč usmerjeno veliko širše; z veliko mero radovednosti in spoštljivosti se sprašuje o kompleksnosti identitete nasploh in razmišlja o tem, kaj pomeni biti otrok. Tovrsten pristop bi lahko bil nekoliko kočljiv, saj so otroci s strani odraslih velikokrat postavljeni v pozicijo Drugega. Koncept (odraslega) razumevanja otroka in otroštva je skozi zgodovino prešlo skozi veliko različic. Vse od srednjeveškega razumevanja, ko so bili otroci ožigosani z izvirnim grehom, do racionalizacije tovrstnih pogledov v času razsvetljenstva in kasnejše romantične ideje o otroštvu kot o času nedolžnosti. Nekatere sodobnejše feministične in postkolonialne teorije pa na primer govorijo o globoki ločnici med odraslimi in otroki in skorajda zavračajo možnost literarnega in drugega umetniškega ustvarjanja za otroke, saj zavzemajo stališče, da odrasli ne morejo v celoti razumeti subjektivnega zaznavanja otrok in njihove percepcije sveta. Susanna Mattiangeli se temu v dobršni meri spretno izogne z uporabo dveh pisateljskih prijemov. Prvi je povezan z uporabo otroškega pripovedovalca. Nino je tako predstavljen s perspektive njegovega najboljšega prijatelja in sovrstnika. S tem poskuša vzpostaviti nekakšno stopnjo enakovrednosti med tistim, ki govori, in tistim, ki je opisan. Posledično je besedilo veliko bolj prepričljivo in stremi k iskrenosti, ki jo lahko premore le nekdo, ki osrednjega junaka razume zaradi tega, ker se lahko neobsojajoče identificira z njegovim svetom in obdobjem življenja. Kljub vsemu pa se vseskozi zdi, da nad pripovedjo hkrati tiho bdi še neka druga (odrasla) oseba, ki prav tako ljubeče, obzirno in nevsiljivo kot njegov prijatelj opazuje ter se skorajda čudi nad kompleksnostjo dečkovega univerzuma. Drugi pristop temelji na nekakšni nevidno postavljeni tezi o izraziti večplastnosti dečkovega značaja in njegovi neskončno bogati notranji (in zunanji) pokrajini. S tem pa se še posebej izvrstno poigrava ilustratorka, ki na likovni ravni odlično prikaže zapletenost in fluidnost njegovega obstoja.

Če je literarni del tisti, ki vzpostavlja odnose in situacije, je vizualni del tisti, ki zares prikaže Nina v vsej njegovi širini. Barvite in živahne ilustracije so premišljeno umeščene na večinoma belo ozadje. Podobe pa nenehno prehajajo med resničnim in domišljijskim, z neutrudnim ritmom in prismuknjeno eklektičnostjo ilustratorka sledi elastičnosti Ninove spremenljivosti. Pri tem nenehno komunicira z besedilom in tvori dodatne informacije, s katerimi bralcu ponudi priložnost, da se skupaj z njim podaja na neustavljivi tour de force otroštva. Bogastvo in velikokrat tudi protislovnost njegovega sveta ilustratorka prikaže na eni strani z intermedialnimi referencami, s katerimi podčrta lahkotnost, s katero se otroci premikajo med različnimi ravnmi zaznavanja in umeščajo domišljijske elemente v vsakdanjost. Nina tako opazujemo, kako se s sprehoda vrne domov v spremstvu Sendakovih pošasti, kako poskuša pobegniti od doma skozi vrata Narnije, kako se v navalu pisateljskega navdiha spremeni v Collodijevega Ostržka, kako bere knjigo na repu Melvillovega belega kita in si celo deli potniški vagon s kraljico Elizabeto. Poleg sijajno izbranih referenčnih motivov pa Mariachiara Di Giorgio ujame tudi drobnejše nianse, s katerimi osvetli njegove emocionalne odzive, vso težo in hkrati lepoto tega obdobja. Čeprav je deček večinoma v nenehnem gibanju in izraža izrazito aktivnost, ga naslika tudi v trenutkih, ko išče samoto, tišino in se umika vase.

Morda bi bralci na koncu slikanice pričakovali dokončen odgovor na naslovno vprašanje. Tega pa ustvarjalki ne ponudita, kar je veliko bolj smiselna odločitev. Nina namreč ni mogoče popolnoma spoznati in ne absolutno označiti. Nino je res otrok, ampak je tudi avtonomna osebnost, je vse našteto in še mnogo več. Najlepša kvaliteta slikanice je tako, da avtorici dečku ponudita neskončno svoboden prostor igranja, v katerem mu dovolita, da raziskuje samega sebe in ga na nobeni točki ne obremenjujeta s predhodno vzpostavljenimi družbenimi koncepti ali pričakovanji – zgolj pokukata »v druge skrite kotičke, ki se jih od zunaj ne vidi«.