/ 

O medvedu in ne-medvedu

 

Zanni Louise in David Mackintosh (ilustr.): Adam in medved. Založba Skrivnost, 2018.

  

Deček Adam je medved, čeprav ni zares medved. In medved je deček, čeprav tudi on to ni čisto zares. Zabavna, ironična, minimalistična in simpatična zgodba o dečku, ki se, naveličan, da ga nihče ne posluša in ne vidi na takšen način, kot on vidi sebe, s svojim medvedjim žakljem in kapico, na kateri so prišita ušesa, odpravi v gozd. Deček-medved tam naleti na medveda-dečka, oblečenega v majhen rdeč deški pulover, ki se je znašel v podobnem položaju. Oba takoj skleneta neizgovorjen dogovor obojestranskega spoštovanja do lastnega dojemanja osebne identitete in perspektive. Brez pomisleka in brez vprašanj drug drugega namreč obravnavata v skladu s tem, kako si oba želita, da bi bila sprejeta, in v skladu s tem, kako se trenutno počutita. Posledično si vzpostavita varen prostor, v katerem jima je dovoljeno, da izživita in raziskujeta variacije lastne identitete.

Avtorica v zgodbi o tem, kdo smo (in tudi o tem, kdo nismo), njuno izbiro identitet modro ne komentira in ne obsoja, ampak jima znotraj zgodbe edina ponudi možnost absolutne svobode. Dejstvo, da nobeden od njiju ni to, za kar se predstavljata, je očitno. Ta majhen ironičen paradoks pisateljici omogoči, da odpre temo (samo)sprejemanja skozi dve situaciji. Prva situacija je povezana s sprejemanjem, ki ga iščemo (in potrebujemo) znotraj in s strani našega okolja. Okolje na tovrstno osebnostno raziskovanje v slikanici odreagira na dva načina. Prva reakcija je negativna in se pojavi na samem začetku. Adamu je jasno povedano, da ni to, kar čuti, da je. Zaradi tega je zasmehovan, nesprejet in se posledično iz takega nespodbudnega okolja pogumno izloči kar sam. V tem avtorica mojstrsko vpne misel, da mogoče ni problem v njem, ampak v tistih, ki si dovolijo, da ga definirajo. Druga reakcija je pozitivna in zraste iz usodnega srečanja med medvedom in dečkom ter ponudi alternativo izhodiščni konfliktni reakciji na »izmišljeno« identiteto. V tej interakciji se vzpostavi še ena zanimiva raven: Adamu ni dovoljeno biti medved v človeški družbi, mu pa to dovoli, še bolj paradoksalno, nekdo, ki to dejansko je in očitno vidi, da on to ni. Druga situacija ni zunanja, ampak se pri obeh likih odvija notranje. Gre za njuno lastno raztezanje identitete in igranje z njo. To raztezanje resničnega in neresničnega lahko sicer razumemo popolnoma v kontekstu igre vlog, ki se jih otroci pogosto igrajo. Mlajši bralci bodo slikanico najverjetneje primarno razumeli na tak način. To pa je tudi osrednja odlika slikanice. Čeprav jo lahko z lahkoto beremo kot nedolžno otroško igro, saj je z isto minimalistično lahkotnostjo tudi napisana, pa je pravzaprav tudi globoko eksistencialna. V sklopu njunega notranjega dogajanja oba lika namreč zvesto sledita vsem zakonitostim in lastnostim identitete, ki sta jo posvojila. Medved-deček je namreč tisti, ki dečka-medveda nauči brati, deček-medved je tisti, ki medveda-dečka nauči nabrati med in loviti ribe. Igra poteka torej čisto zares in ravno v tej zaresnosti se rodijo subtilni trenutki humorja in čudovita interpretacijska odprtost besedila.

Tudi ilustrator s pridom izkorišča humorno in paradoksalno vzdušje besednega dela slikanice in ga z vizualnimi podobami še potencira in plasti. Podobe so ustvarjene z mešano tehniko kolaža, voščenke, barvnega svinčnika in so bazirane večinoma na kontrastriranju ter na poigravanju s telesnimi značilnostmi likov, ki tudi v vizualnem delu slikanice zavzemata osrednjo vlogo. Kontrasti so zgrajeni na podlagi povečane velikosti oz. pomanjšane majhnosti likov. Te vizualne opozicije, ki se zgodijo, ko ilustrator postavi izjemno pomanjšanega dečka-medveda ob bok zelo povečanega medveda-dečka, ko pokaže majhnost rdečega deškega puloverja, ki si ga medved verjetno s težavo obleče, ali pa nasprotje med velikim gozdom, v katerega se Adam z medvedjo pogumnostjo zateče, ko se umakne od nerazumevajočega okolja, pokažejo na odlično sobivanje in sorazumevanje besednega in vizualnega dela. Tako kot besedilo tudi ilustracije ujamejo vse subtilne in minimalistične namige, igre, odprta mesta in ironijo, s katerimi je tandem ustvaril celovito, vizualno in besedno razburljivo slikanico o iskanju istomislečih, o biti slišan in o poslušati, o vseh možnih oblikah obstajanja in občutenja samega sebe in o tem, kako si vsi, ne glede na to, ali smo medvedi, ki se občutimo kot dečki ali dečki, ki se vidimo kot medvedi, zaslužimo spoštovanje.

Zgodba o fluidnosti identitet in o pravici, da si lahko točno tak, kakršen se počutiš da si, se končna presenetljivo, a popolnoma v skladu s celostnim izrazom slikanice. Medved in deček si izmenjata oblačila. Deček da medvedu svoj medvedji kostum in medved dečku njegov rdeč deški pulover. To pa nikakor ne spremeni dejstva, da sta (oz. nista) še vedno točno to, za čimer stojita. In to je edini možen zaključek tovrstne zgodbe. Konsistentna misel, primerna in čista jezikovna spretnost ter močna vizualna plat, ki v vseh odtenkih ujame večravninskost besedila, so samo nekatere značilnosti ene izmed boljših slikanic, ki smo jih v zadnjem času prevedli v slovenščino.

   

  

  

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

  

   

Larisa Javernik
O avtorju
Larisa Javernik (1990) je magistrica primerjalne književnosti, doktorska študentka literature in samozaposlena v kulturi kot književnica/kritičarka. Deluje na področju kritiške obravnave mladinske književnosti in na področju gledališke pedagogike. Pisala je za večino slovenskih literarnih publikacij, revij in spletnih portalov (Mentor, Literatura, Sodobnost, Otrok in knjiga, Koridor, Ventilator besed, Primus itd.) in kot zunanja sodelavka sodelovala z nekaterimi slovenskimi gledališči. Je tudi ustanoviteljica spletne platforme o slikanicah Orbis Pictus.