Larisa Javernik – Barbara Gregorič Gorenc in Damijan Stepančič – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Negotove pesmi, pesniška zbirka za mlade (in za nekoliko starejše), je kot literarno-likovna celota pravzaprav v nasprotju z naslovnim pridevnikom; v njej na nobeni ravni namreč ni mogoče najti trenutkov ustvarjalne negotovosti ali ne-gotovosti, ni sledu jezikovne ali vizualne neosredotočenosti, nedoslednosti ali nedokončanosti. Pesmi raziskujejo čustvena stanja in razpoloženjska nihanja ter razmišljajo o tem, kako jih je, če se pojavijo v potencirano negativnih ali drugače intenzivnih oblikah, mogoče preoblikovati v nekaj pozitivnega, pri tem pa loviti in ohranjati ali pa vsaj na novo vzpostaviti ravnotežje. Pridevnik »negotove« se tako v resnici naslanja na čustvene strukture, zaradi katerih se lirski subjekt v svojem doživljanju sveta počuti nestabilen in nezanesljiv. Barbara Gregorič Gorenc je pri izbiri emotivnih stanj pravzaprav precej pogumna, saj se ne boji posegati po temačnejših plasteh človeške notranjosti. Njen slog odlikuje čistost in absolutna odsotnost odvečnega – pesmi so stilno in vsebinsko prožne. Podobno suvereno energičnost in neustrašnost izkaže tudi izjemni Damijan Stepančič, ki poetične zapise z ilustracijami dopolnjuje domišljeno in preudarno.
Vsaka pesem v zbirki je zgrajena po principu dvodelnosti. Čustveno nemirnost lirskega subjekta, ki v pesmih prevprašuje lastne emocionalne reakcije in analizira dinamiko njihovih sprememb ter variacij, ublaži prisotnost živalskega sogovornika. Vsebinska iztočnica je tako vedno subjektovo občutje oz. počutje, ki ga je v procesu samoopazovanja zmožen prepoznati, nikoli pa ga ne izrecno poimenuje. Izhodiščno samorefleksijo, obarvano z negotovostjo, nato prekine in preobrne povezava z živaljo. Te živali (po njih so pesmi tudi poimenovane) prevzamejo funkcijo sopotnic, nastopijo v simbolni vlogi in postanejo skorajda nekakšne pomočnice in svetovalke, s pomočjo katerih subjekt čustva najprej evalvira, nato pa negativno pretvori v pozitivno, negotovo v gotovo. Iz začetne faze, v kateri zapletenost emocij v subjektu povzroči raztresenost in nemir, se po živalski intervenciji tako premakne v afirmacijsko fazo, v kateri sprejme razvejanost in kompleksnost emocij, nanje pa pogleda z druge, bolj lahkotne perspektive. Živali so pri vsaki pesmi pazljivo in smiselno izbrane, njihove značajske ali telesne značilnosti pa so v sozvočju z naravo subjektovega stanja. Označene so s pridevniki, s katerimi pesnica še dodatno podčrta osrednjo lastnost, s katero se povezujejo s temo posameznih pesmi. Metamorfozni metulj subjektu, ko poskuša osmisliti svojo identiteto, tako na primer pripoveduje o različnih fazah levitve in sprememb, krasni krt ga takrat, ko ima težave s telesno samopodobo, spomni, da je lepota nekaj relativnega, prijazni polž ga uči pomena premisleka in natančnosti, ko se subjekt spopada s površnostjo in impulzivnostjo, pa muha enodnevnica poudari, kako pomembno je ohraniti samospoštovanje in kako nesmiselno je zapravljati čas za negativne misli. Živali postanejo učiteljice in vodnice, bralec pa med njimi, subjektom in samim seboj skozi pesniško in likovno obravnavo zlahka potegne vzporednice, s katerimi hkrati osmišlja tudi svojo lastno čustveno paleto. Ideja vzporednice je pomembna tudi zato, ker je osrednja premisa, na kateri sloni sistem zbirke. Ključ za vstop v razumevanje se nahaja v uvodni pesmi z naslovom Vzporednice; ta je nekakšen prolog triindvajsetim, ki sledijo. V njej pesnica spregovori o prepletanju resničnosti in domišljije. Slednja lahko deluje kot vzporedni svet, v katerem je mogoče iskati alternativne oblike bivanja in najti odgovore, ki jih morda vsakdanja realnost ni zmožna ponuditi: »A vemo, / da včasih, // iz sanj, // skoči / rešitev vprašanj!«. Živali v tem kontekstu pripadajo svetu domišljije, dodatno »rešitev vprašanj« pa lahko najdemo tudi v ilustracijah.
Damijan Stepančič se na besedni material veže z ilustracijami v mešani tehniki. Te na nobeni točki pesmi ne zapirajo, ne vsiljujejo vsebinskih pojasnil, pesmi ne konkretizirajo, ampak jih puščajo svobodne in pomensko odprte. Ena največjih odlik Stepančičeve vizualne poetike je ravno gibkost in odzivnost njegovega likovnega besednjaka. Gre za ilustracije, ki zmorejo zgraditi dodatne likovno-pesniške podobe, za ilustracije, ki razumejo pesniški jezik in so se celo same sposobne obnašati kot pesniški material. Podobe uporabljajo nekatere surrealistične elemente in posegajo po zakonitostih izraza, za katerega se izkaže, da se, tako kot pesmi same, ne boji dvigniti nad enoznačno resničnostjo in se preseliti v območje metaforičnega. Že ilustracija na naslovnici nakaže likovno usmeritev zbirke. V središče naslovnice so postavljena očala z dvema različnima lečama – na eni leči je naslikano sonce, na drugi je podoba lune, kar aludira na dejstvo, da si lahko sami izberemo očala, skozi katera bomo gledali svet; luna simbolizira zasanjanost, temačnost, abstraktnost, skrivnostnost in nestanovitnost, sonce jasnino, budnost, resničnost, stanovitnost. Da očala tičijo na istem nosu pa dodatno izpostavlja osrednje gonilo zbirke – resničnost in domišljija se lahko prepletata in sta v tej vzajemnosti v nenehni korelaciji. Pesniško-ilustratorski tandem tako na samosvoj način zelo uspešno išče načine, kako resničnost obogatiti z domišljijo, kako iz domišljije črpati in si z njo pomagati pri odkrivanju, sprejemanju in pretvarjanju raznovrstnih čustvenih stanj na tak način, da bogatijo in ne obtežijo naših življenj.
Preostali prispevki in literatura na portalu
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
