/ 

»Ko zamižiš, ima strah velike oči«

Larisa Javernik – Benas Bėrantas in Vilija Kveskaitė  – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Benas Bėrantas in Vilija Kveskaitė (ilustr.): Bavbav. Prevedel: Klemen Pisk. Gugalnica: zbirka najboljših slikanic.KUD Sodobnost International, 2021.

Založba KUD Sodobnost International je v zadnjih letih objavila veliko izstopajočih in kakovostnih slikaniških naslovov. Kar nekaj izmed teh izvrstnih del je bilo posvečenih strahovom, s katerimi se soočamo v različnih življenjskih obdobjih in situacijah. O strahu, ki se prenaša skozi generacije govori Jan De Kinderjeva slikanica Se v gozdu bojiš, Veliki volk? (2018), Skoraj me ni več strah (2019) Anne Onichimovske in Ole Woldańske-Płociński se ukvarja s premagovanjem strahov, navihan Pošastko (2019) Dite Zipfel in Matea Dineena strah personalizira, ošibi in osmeši, podobno humorno noto ubere tudi Kako prestrašiti pošast? (2020) Jane Bauer in Małgosie Zając. Letos je založba v svoj knjižni izbor uvrstila še eno, prav tako s strahovi prežeto slikanico Bavbav, litovskega pisatelja Benasa Bėrantasa in ilustratorke Vilije Kvieskaitė. Za razliko od prejšnjih je Bavbav v omenjenem tematskem sklopu sicer čisto ustrezen, ampak izvedbeno najbolj šibek, nekoliko bolj povprečen in manj dodelan od preostalih.

Osrednja junaka slikanice sta prijatelja – vranček Krakec in veveriček Skokec. Uporaba personificiranih živali je pogost prijem v mladinski književnosti, saj bralcem med drugim omogoča, da z njimi zgradijo identifikacijsko vez, hkrati pa se lahko dovolj distancirajo od dogajanja, da o krovnem sporočilu razmišljajo na bolj objektiven način. To uporabita tudi litovska ustvarjalca v Bavbavu, s čimer uspeta podčrtati še eno pomembno misel o tem, da je strah univerzalen in da ne izbira svojih naslovnikov. Delo upošteva tudi različne variacije in spreminjajočo se naravo strahu – strah, ki ga lahko prenesemo na drugega, strah, ki se širi ali manjša in seveda tudi strah, ki je individualen v tem smislu, da se nekoga v neki obliki lahko polasti, drugega pa ne. Vranček se npr. boji teme, zato večkrat povabi prijatelja Skokca (ta se boji višine), da prenoči pri njem doma. Ko se nekega večera, ko bi že morala spati, v vrančkovi sobi igrata z žogo, se ta odbije na rob postelje in odleti skozi odprto okno nekam v nejasno črnino noči. Posledica nedolžne igre vodi v razpiranje situacije, v kateri sta se prijatelja, posledično še njuni starši, prav tako pa tudi nekateri stranski junaki, primorani soočiti s tistim, kar se bojijo (ali pa o tem strahu vsaj spregovorijo in ga priznajo sebi ali drugim). Prestrašena mladiča sicer poskušata najprej drug drugega opogumiti in poiskati izgubljeno žogo, ampak: »Nekdo je zunaj!«. Tisto, kar naj bi prežalo izven njunega varnega okolja, prijatelja ne znata čisto zares imenovati in ne opisati, je pa po nujnem razumevanju utelesitev strahu v podobi nekakšnega bavbava. Noč z vsemi svojimi skrivnostmi se nazadnje vseeno zdi preveč strašljiva za prijatelja, zato iskalno akcijo preložita na jutro. Naslednji dan je Skokec tisti, ki prevzame vajeti v svoje roke, pripravi nahrbtnik in predlaga, da se, ne glede na bavbava, ki mogoče še vedno opreza nekje blizu, odpravita iskati izgubljeno igračo, ne da bi o tem poročala vrančkovim staršem. Tu se pojavi pomembna točka preloma, saj mladiča zanemarita pravila in kodeks obnašanja, ki običajno pritiče odnosu med starši in otroki in samostojno, brez nadzora in vednosti odraslih sprejmeta odločitev. Na poti popotnika srečata spečega zajčka, prijaznega medveda Ljubomeda in razigrane kokoši, predno zavijeta na ogromen travnik, kjer zahajajoče sonce zamenjata za žogo, ki jo tako vztrajno iščeta. Ko sonce zaide in se izkaže, da ta žareča krogla ni tisto, kar sta izgubila, ju kmalu ponovno ujame grozeča tema. Takrat se prebudijo še nočne živali, strah pred tistim, kar se v njej morda skriva, pa se ponovno pojavi. Skovir Sonceslav (ki tudi ni imun na strah – boji se namreč močne svetlobe) med tem, ko nonšalantno sedi na veji drevesa, opazi prijatelja, modro prepozna, da sta v težavah in se ponudi, da ju pospremi do doma. Medtem starši ugotovijo, da sta mladiča izginila, zato zaskrbljeno sledijo sledem njune odprave in nekje na sredini gozda se nazadnje vendarle najdejo. Prijatelja veselo naznanita, da sta premagala bavbava (svoje strahove), starši pa ju zadovoljno stisnejo v objem. Tudi oni so vmes obračunavali z lastnimi strahovi in bojaznijo, da sta se morda njihova otroka znašla v nevarnosti: »Prav res. Ko pogledaš strahu v oči, ni več tako velik‘ je razneženo prikimala mama vrana. ,Toda če se že česa bojiš, vedi, da sva z očetom vedno blizu.« Razrešitev situacije prinese pomiritev in potrditev varnosti ter zaupanja znotraj družinske celice. Ponovno združeni se tako skupaj v tipično srečnem koncu po izničenju strahov vrnejo nazaj v zavetje znanega in varnega.

Na literarni in likovni ravni je slikanica sicer zadovoljiva, na nobeni pa ni presežna. Junaka sta simpatična, njuna osrednja naloga, da o strahovih premišljata, se z njimi ukvarjata, jih ubesedita ter se nazadnje z njimi soočita, je zagotovo relevantna za mladega bralca. Glavna pomanjkljivost se pravzaprav kaže znotraj strukture – njuna iskalna akcija je precej razdrobljena, neosredotočena in poskuša zajeti preveliko podrobnosti ter informacij. Te se večinoma izkažejo za manj pomembne in se nikamor zares ne razvijejo, zato vodijo v zastranitve in občasno nedoslednost. V zgodbo tako vstopi tudi kar nekaj stranskih junakov, s katerimi imata junaka minimalne interakcije in razen skovirja Sonceslava bistveno ne prispevajo k dodatnemu razvoju dogajanja. Zdi se, da so vključeni večinoma zato, da na sprednjih in hrbtnih veznih listih na podlagi njihove prisotnosti ustvarjalca vzpostavita dodaten vsebinski element. Na veznih listih so namreč kot v albumu zbrani portreti vseh junakov iz slikanice; v manjših vinjetnih sličicah in kratkih zapisih pa so predstavljeni njihovi individualni strahovi (na koncu svoje strahove predstavita še pisatelj in ilustratorka ter prevajalec). Ta dodatek je sicer dober, saj se ponovno naslanja na glavno idejo, da se vsi nečesa bojimo, hkrati pa opozarja na variacije različnih strahov, vendar ostaja delno neizkoriščen zaradi površinsko vzpostavljenih odnosov med večino predstavljenih likov. Na sprednjih veznih listih spregovori tudi zvezdica: »Živijo. Izdala ti bom skrivnost. Vsakdo se nečesa boji! Samo tega nikomur ne povej!«. Njen uvodni nagovor, ki poziva, da naj prisotnost strahov in njihova vsesplošna razširjenost ostane skrivnost, je v navzkrižju s celotno idejo slikanice, da je o strahovih potrebno govoriti, se z njimi spopasti in jih preseči. Tovrstne manjše nedoslednosti se tekom zgodbe občasno še pojavijo, zato puščajo za sabo nekatere nepovezane motive. Ilustracije podobno ostajajo v polju zadovoljivega in korektnega, hkrati pa vezna tkiva umanjkajo tudi na ravni likovnega jezika. Dvodimenzionalne, ploskovite podobe se bralcu prijazne, všečne in smiselne, junaki so prisrčni, ampak ne dosežejo večje širine. Zaradi tega se tudi vizualni razvoj na neki točki zaustavi in ne ponudi bolj izrazite kompleksnosti. Slikanica kot celota tako ostane nekje v polju varnega in celo nekoliko predvidljivega izraza. Če zanemarimo te pomanjkljivosti, je vseeno treba dodati, da Bavbav kljub vsemu vsebuje kar nekaj pomembnih idejnih, tematskih in vsebinskih trenutkov, ki ponudijo solidno izhodišče za nadaljnji pogovor in razmišljanje.

  

  

  

Preostali prispevki in literatura na portalu 

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

  
Larisa Javernik – Benas Bėrantas in Vilija Kveskaitė  Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 
O avtorju / avtorici
Larisa Javernik (1990) je magistrica primerjalne književnosti, doktorska študentka literature in samozaposlena v kulturi kot književnica/kritičarka. Deluje na področju kritiške obravnave mladinske književnosti in na področju gledališke pedagogike. Pisala je za večino slovenskih literarnih publikacij, revij in spletnih portalov (Mentor, Literatura, Sodobnost, Otrok in knjiga, Koridor, Ventilator besed, Primus itd.) in kot zunanja sodelavka sodelovala z nekaterimi slovenskimi gledališči. Je tudi ustanoviteljica spletne platforme o slikanicah Orbis Pictus.