/ 

Kraljevo srce, ujeto v zlato kletko

Larisa Javernik –  Andreja Peklar – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!  

Andreja Peklar: Tisoč ptic. Ljubljana: KUD Sodobnost International, 2021.

Andreja Peklar je zagotovo eno izmed tistih imen na področju slovenske mladinske književnosti, ki s svojimi avtorskimi slikanicami bogati produkcijo knjig za otroke. Ena izmed njenih najbolj odmevnih knjig, tiha slikanica Ferdo, veliki ptič (2016), ji je prinesla priznanja tudi na mednarodni ravni. Njena poetika je nezamenljiva, tenkočutna in pogumno odpira univerzalne teme, pomembno vpletene v odraščanje in osebnostno rast vsakega (mladega) posameznika. Čeprav v svoji slikaniški mojstrovini Tisoč ptic izhaja iz motiva, ki je v literarni zgodovini (in nasploh v umetnosti) pogost, se ne na likovni in ne na literarni ravni ne približa predvidljivosti ali klišejski obdelavi. Njena interpretacija motiva ptiča, ki se v ujetništvu odpove petju, je sveža in kompleksna predvsem zaradi poetičnega vstopa v zgodbo in v likovno interpretacijo. Jezikovno bogato in vizualno kompleksno delo ustvarja pravljično vzdušje in bralstvo popelje v eksotični prostor, poln barv, živali in bohotne vegetacije. Kraljeva palača in kraljevi vrt, osrednje prizorišče zgodbe, je rajski prostor, prostor, kjer je vsega navidez v izobilju – in v tem idiličnem prostoru spoznamo kralja, glavnega junaka, ki je, čeprav je obdan z neizmerno in vseobsegajočo lepoto, v resnici globoko osamljen.

Glavna tematska in idejna sporočila bralstvo raziskuje skozi razvoj kraljevega lika, ki se začne, ko v njegovo vsakdanjost poseže drobna ptičica. Ko nekega dne na bližnjem jezeru iz svojega čolna kralj opazuje igro kačjih pastirjev, namreč zasliši prav posebno ptičje petje. Petje ga tako prevzame, da naslednji dan ukaže služabnikom, naj ptico ujamejo. Zaprejo jo v srebrno kletko in jo privedejo pred kralja: »‚Zapoj, prelepo rajsko bitje, zapoj!ʼ je velel. Prvi služabnik je zadržal dih, da ne bi zmotil nadvse pomembnega dogodka. Nič. Tišina. Ptičica je nemo zrla predse.« Palačo preplavi tišina, rajčica noče peti, razočaran in jezen kralj, nevajen tovrstnih zavrnitev, pa ponovno zaukaže: »Poiščite še eno ptico in mi jo prinesite! Skupaj bosta zagotovo zapeli!« Skladno z naraščajočim številom na novo ujetih ptic, se veča in zaljša tudi ptičja kletka, ki je nazadnje tako osupljiva kot »velika, sončna hiša«. Kljub veličastni kletki ptice nočejo peti, postajajo vedno bolj žalostne, vedno bolj žalosten pa postaja tudi kralj. Ko ujamejo devetstodevetindevetdeseto ptičico in iz kletke še vedno veje zgolj tišina in občasni otožni ci-ci-ji, eden izmed služabnikov prinese vest o dečku, ki živi čisto sam nekje na robu mesta. Njegovo najbolj dragoceno imetje je kletka in v njej žvrgoleča ptičja družabnica. Kralj ukaže, naj dečka privedejo k njemu, upajoč, da bodo z dečkovo pomočjo ptice vendarle začele peti, ko pa deček prispe, kralja čaka nepričakovano presenečenje. Dečkova kletka je popolno nasprotje mogočni kraljevi ptičji kletki – skromna je in brez vratc. Dečkova ptičica svobodno poleti iz kletke in prešerno zapoje – takrat pa se zasliši drobcen pok; pok, s katerim se odprejo vrata kraljevega srca – njegovo srce je namreč srce, ujeto v (simbolni) kletki. Kralj v tem prelomnem trenutku spozna, kako nesmiselna so bila njegova dejanja, zato nazadnje le osvobodi vse ujete ptice, te pa na poti v prostost znova veselo zapojejo.

Skozi slikanico se nenehno vzpostavlja nasprotje med svobodnim, odprtim prostorom in prostorom, ki je zamejen in ne-svoboden. Osvoboditev fizičnega prostora ptic pomeni osvoboditev čustvenega prostora kralja. Avtorica tako raziskuje odnos med ujetostjo in svobodo ter išče povezave z osamljenostjo – takšno globoko osamljenostjo, ki vodi k želji po prisvajanju lepega in sebičnosti zavoljo potrebe po družbi. Kralj na podzavestni ravni svoja nepotešena čustva projicira na ujeto rajčico. Pri tem procesu sta še posebej pomembni in prelomni dve situaciji – prva nastopi kot identifikacijski trenutek, v katerem se kralj prepozna v ujeti ptički: »Kralj je v njih [očeh] za trenutek uzrl kanček otožnosti – ali pa se mu je samo zazdelo tako, ker je bil že predolgo otožen tudi sam.« Kljub hipnemu prepoznavanju v živali, ki je, tako kot on, ujeta, kralj takrat še ni zmožen prečiti osebnih želja, ni zmožen odluščiti ego in spoznati globljo resnico. To se zgodi šele, ko v dogajanje vstopi deček. Ta je podobno osamljen kot kralj, ampak svoja občutja predeluje popolnoma drugače. Svoji ptičji družabnici ne zamejuje svobode, si je ne lasti – ravno nasprotno, do njenega bistva in potreb pristopa s spoštovanjem in ji omogoča absolutno gibanje, ona pa mu v zameno prostovoljno daje lepoto v obliki pesmi in pristno prijateljstvo. Dečkov iskren in sprejemajoč odnos do ptice in njeno istočasno vračanje ljubezni Andreja Peklar postavi kot vzor, iz katerega se je nazadnje, ko je pripravljen, zmožen učiti tudi kralj, kar ga vendarle pripelje do uresničitve lastnih želja. Kraljeva pot do te končne postojanke se odvija na različnih stopnjah – dobesedni, simbolni in čustveni (oz. notranji). Vse stopnje avtorica ujame v pretanjeno pripoved in jo smiselno ter dramaturško logično zveže z ilustracijami.

Razkošno likovno podobo gradi z večplastnimi upodobitvami, z mešano tehniko, različnimi teksturnimi posegi in izvirnimi reliefnimi intervencijami. To ji omogoča vzpostavitev raznolikih prostorskih ravni, ki se, kljub temu da črpajo iz dvodimenzionalnih oblik, odpirajo v širše dimenzije. Likovne ploskve okrašuje s potiski, dekorativnimi elementi in drugimi strukturami, navdihnjenimi z estetiko Bližnjega vzhoda, hkrati pa tvorijo žlahtne ter polnopomenske podobe, ki označujejo dogajalni prostor, čas in emotivne pokrajine junakov. Eksplozivni barvni vrivki, ki so včasih popolnoma presenetljivi, še dodatno podčrtajo subtilno dinamiko pripovedi, a hkrati ohranjajo harmonično sozvočje besed in podob. Pripovedna in zgovorna je tudi telesna komunikacija – še posebej izrazite so geste z rokami, ki označujejo notranja stanja junakov, njihovo interakcijo z zunanjim svetom, bralstvo pa hkrati usmerjajo k idejnim in tematskim poudarkom.

Osamljenost in odnos do ujetosti ter svobode in prevpraševanje tega, kaj v resnici bogati naše življenje, so osrednji sklopi slikanice, s katero avtorica ponovno dokaže, kako z elegantnimi, jasnimi in polnokrvnimi likovnimi ter literarnimi odločitvami ustvariti kakovostno in zaokroženo slikaniško delo. Tisoč ptic bralstvu v vseh svojih plasteh in manjših, skorajda nevidnih niansah ponudi trenutke nežnosti, ujame človeško hrepenenje po lepoti, globoko željo po družbi, poudarja, kako so vsa živa bitja najlepša takrat, ko so svobodna, hkrati pa brez strahu opozarja na pasti človeške lakomnosti.

Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.

Larisa Javernik –  Andreja Peklar – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju / avtorici
Larisa Javernik (1990) je magistrica primerjalne književnosti, doktorska študentka literature in samozaposlena v kulturi kot književnica/kritičarka. Deluje na področju kritiške obravnave mladinske književnosti in na področju gledališke pedagogike. Pisala je za večino slovenskih literarnih publikacij, revij in spletnih portalov (Mentor, Literatura, Sodobnost, Otrok in knjiga, Koridor, Ventilator besed, Primus itd.) in kot zunanja sodelavka sodelovala z nekaterimi slovenskimi gledališči. Je tudi ustanoviteljica spletne platforme o slikanicah Orbis Pictus.