Prav posebna prijatelja

Martin je prva slikanica baskovske pisateljice Alaine Agirre in ilustratorke Maite Gurrutxaga v slovenščini, knjiga pa je v Španiji prejela nagrado Lazarillo, ki jo podeljuje Španska organizacija za otroške in mladinske knjige (OEPLI). Za prevod je poskrbela odlična Barbara Pregelj, hkrati tudi glavna urednica založbe Malinc, ki slovenski prostor s skrbno izbranimi naslovi (predvsem španskih avtorjev in avtoric ter manjšinskih literatur, povezanih s špansko kulturo) bogati s prav posebnimi deli za otroke in mladino, pri tem pa ne pozablja niti na ranljive skupine. Prav poseben je tudi Martin, naslovni junak te ganljive slikanice, v kateri se avtorici ukvarjata z drugačnostjo in pokažeta, kako so prijateljstvo, spoštovanje, zvestoba in empatija tiste temeljne vrednote, s katerimi lahko spreminjamo družbo, jo odpiramo v smislu sprejemanja in v razlikah vidimo priložnost za bogatenje.

Tovrstne teme so še posebej občutljive in zato v knjigah za otroke zahtevajo veliko mero pazljivosti in razumevanja. Dela, ki prinašajo takšne vsebine, velikokrat posežejo po pretirani didaktičnosti, vanje se pogosto vrine želja po direktnem vzgajanju in narekovanju, kako se morajo otroci spopadati z drugačnostjo, kako jo razumeti in kako jo vključiti v svoje okolje. Slikanica Martin se pretirani direktnosti zelo uspešno izogne in je nedvomno primer kakovostnega literarnega dela za najmlajše, s pomočjo katerega lahko odpiramo pozitivne dialoge, otroke spodbujamo k razvijanju lastnega mišljenja in jim skozi literarne junake predstavimo primere dobre prakse. Alaine Agirre za ubeseditev zgodbe o dečku, ki je drugačen od svojih vrstnikov, izjemno smiselno izkoristi moč dveh medsebojno povezanih literarnih prijemov. Prvi, absolutno najbolj izrazit, se kaže v izbiri otroške pripovedovalke. Slikanico začne z: »Martin je moj najboljši prijatelj. Vendar ni tak kot drugi. Tako vsaj pravijo.« Že samo dejstvo, da pisateljica dovoli otroku, da spregovori o svojem prijatelju, je bistveno, ker posredno daje potrditev in glas vsem tistim mladim, ki so drugačni ali pa je drugačnost na nek način prisotna v njihovih življenjih. Da jim vedeti, da sta njihova perspektiva in način, kako se s svojo drugačnostjo ali drugačnostjo drugih soočajo, pomembna, hkrati pa že uvodoma vzpostavi varen prostor, saj preda informacijo, da bo o dečku pripovedovala oseba, ki do njega goji pozitivna čustva in se od tistih »drugih« v odnosu do njega razlikuje. Druga pisateljska rešitev, s katero bralstvo usmerja v razmislek in vzpostavlja sprejemajoče vzdušje, pa je vidna v načinu, kako to drugačnost opiše. Do Martinovih vedenjskih in značajskih značilnosti ustvarjalki ne na likovni in ne na literarni ravni ne pristopata na klišejski, posplošen ali celo banalen način. Predstavita ga kot zanimivega, kompleksnega dečka, ki zagotovo izstopa, ampak so njegove značilnosti predstavljene kot nekaj, na kar lahko gledamo tudi s pozitivne plati, kot nekaj, kar ga sicer ločuje od vrstnikov, a je to tudi tisto, zakaj je tako edinstven, takšen, kot nihče drug. Martinove navade, ker o njih pripoveduje njegova prijateljica, so tako predstavljene s toplino in sočutjem in posledično tudi bralstvo dobi priložnost, da jih sprejme s podobno strpnimi in razumevajočimi občutji. Dodatna vrednost v načinu grajenja opisov je tudi v tem, da pripovedovalka majhne detajle o Martinu velikokrat opremi s simpatičnimi razlagami ali rešitvami, ki so verjetno nastale iz njene osebne potrebe (želje) po vstopu v njegov svet in tolmačenju njegovih zakonitosti: »Martin se včasih slini. Drugi se iz njega norčujejo, jaz pa vem, kaj se dogaja: ko je bil majhen, je popil vso vodo iz akvarija in ribe v njem, zdaj pa mu voda še vedno kaplja iz ust.« Te razlage zagotovo vnesejo tudi nekaj humorja, kar je v delih, v katerih odpiramo zahtevnejše teme, dobrodošlo, saj omogoča lažji vstop in spodbuja nadaljnjo in bolj poglobljeno interakcijo s knjigo, otrok pa ne odvrne od teme.

Slikanica je v resnici izjemno enostavna – dramaturško je sestavljena iz krajših slik s ponavljajočo se strukturo. Besedilo je umeščeno na leve strani, desne prinašajo prikupne in zgovorne ilustracije pastelnih barv s simpatičnimi podrobnostmi. Še posebej poudarjena je telesna govorica in obrazna mimika, ki pojasnjuje dinamiko odnosov in notranja občutja. Martin je tako večinoma narisan v hrbet ali od strani; v držah samozaščite, deklica se odpira in išče stik ali pa mu poskuša zagotoviti varnost pred sošolci in drugimi, ki se zapirajo ali pa celo postavljajo v odklonilno držo. Delo kot celota deluje kot nekakšen portret, oris, predstavitev oz. karakterizacija osebe, osrednji dogodek v tem ožjem smislu se zgodi šele na koncu, pred tem se odvijajo le mikro situacije – te pa so večinoma upodobljene v ilustracijah. Martina tako skozi slikanico precej dobro spoznamo, jasno pa je tudi nakazano, da kljub temu da deklica do njega pristopa z brezpogojno ljubeznijo, ostali vrstniki niso tako sprejemajoči. Deklica tudi pri tem pokaže veliko mero zrelosti in nastopi kot vzornica – ne boji se namreč soočiti s sošolci in jih opozoriti na njihovo obnašanje – v prijateljstvu je tako izrazito aktivni člen, različne oblike nasilja pa ne opazuje v tišini: »Nekoč sem enega od njih vprašala, zakaj ga tako dražijo. ‚Ker je drugačen,ʼ je odvrnil. Jaz pa sem rekla: ‚Saj ni tako drugačen, nikomur ni všeč, če se iz njega norčujejo, njemu tudi ne.ʼ« Medvrstniško nesprejemanje nazadnje vodi k vrhuncu in glavni spremembi znotraj zgodbe: okolje Martina izloči, zato se je prisiljen umakniti. Ta umik pa prinese še en vrhunec – vrhunec znotraj prijateljstva med deklico in Martinom. Takrat se tudi deček odpre v skladu s svojimi zmožnostmi, gre izven meja svojega udobja in z objemom (takšnim pravim z dejanskim dotikom) deklici sporoči, kako pomemben mu je ta odnos. Zadnji presunljivi povedi: »Martin je namreč moj najboljši prijatelj. Ljudje imajo prav: zares ni tak, kot so drugi.«, popolno sešijeta slikanico in v središče postavita dragocenost pravega prijateljstva, prijateljstva, ki je spoštljivo in zna iskati (in najti) lepoto v sočloveku.