Do kod sežejo želje

Večkrat nagrajena švedska pisateljica, ilustratorka in umetnica Anna Höglund ima za seboj bogato kariero pisanja in ilustriranja knjig za otroke in mlade. Poznana je po svojem drzni in samosvoji likovni ter jezikovni poetiki, s katero nagovarja tudi odrasle, gradi kompleksne metapripovedi s sugestivnimi svetovi ter se podaja tja, kamor si marsikateri avtorji mladinske literature ne upajo. Podobno brez strahu se loti edinstvene naslovniško odprte slikanice O možaku, ki je gradil hišo. Možaka – njegovo ime ni znano, njegova identiteta je namreč pretesno zvezana z njegovo osrednjo željo po popolni hiši, da bi znotraj slikanice razvil kakšne druge osebnostne značilnosti – bralstvo spremlja, kako poskuša z materialnostjo zapolniti notranjo praznino. Delo je precej neobičajno: netipična je izbira glavnega junaka (v delih za najmlajše se odrasli v vlogi protagonista redko pojavljajo), nenavadna pa je tudi sama tema in posledični besednjak ter likovne podobe. Ta neobičajnost je izrazito pozitivna, vnaša dodatno kompleksnost in večplastnost, Anni Höglund pa omogoča raziskovanje različnih dimenzij in pomenov prostora, časa ter fizičnih dobrin. Pri tem pa svojega junaka in bralstvo sprašuje, kje in kdaj se odvija življenje, kaj je sreča, kaj je dom in kje postaviti meje našim željam.

Avtorica začne s preprostim uvodom: »Nekoč je živel možak, ki se je dolgo hudoval zaradi hiše, v kateri je živel. Bila je namreč zelo majhna in skromna.« Možak celo življenje pazljivo ravna z denarjem, zato si lahko z lahkoto privošči večjo hišo in tako (vsaj začasno) poteši prvo stopnjo svoje želje. A njegovo hrepenenje se v tej fazi ne ustavi. Želja se poveča in možaka žene naprej – žene ga celo tako daleč, da se nikoli zares ne uresniči. Prehiti ga, paradoksalno, življenje samo. Ogromna hiša, v katero se na novo vseli, mu ne pusti spati, v njej najde tisoč in eno napako, zato se odloči, da jo bo zrušil in na njenem mestu zgradil novo. Najame arhitekta in gradbenike ter jim predstavi svoje natančno narisane načrte. »Možak je bil s skicami v rokah vsak dan tam, saj je moralo biti vse natanko tako, kot si je zamislil. Strašansko veliko je imel povedati o vsem in to mu je bilo zelo všeč.« Izvorne načrte je nenehno spreminjal in jim dodajal ekstravagantne dodatke, nove in nove izboljšave. Njegovo nenehno nezadovoljstvo ter pikolovskost pa samo še poudarja absurdnost njegovega početja – že sam naslov pa namiguje tudi na potencialno nedovršenost in neizpolnitev njegove želje in na neki ravni celo namiguje na možnost, da ga ne žene zgolj končni cilj, ampak da gre morda delno tudi za užitek v samem procesu. Minevala so leta, sčasoma so ga zapustili tudi vsi delavci – sorazmerno z rastjo njegovih idej se torej manjša skupina ljudi, ki mu pomaga pri prenosu v materializacijo. »‚Tako ali tako je bolje, da načrtujem sam,ʼ je pomislil.« Gradnja hiše ga posledično še bolj izolira, popolnoma prevzame in pronica v vsako poro njegovega bivanja. V tem času pa, ironično, možak še naprej biva v svoji majhni in skromni hiški, ki jo je primarno zavrgel. Edina obiskovalka, s katero možaku uspe vzpostaviti nekakšen odnos, je sosedova deklica, s katero se zapleta v občasne pogovore. Lik deklice ima v slikanici še druge pomene – s svojo mladostno igrivostjo in toplino je popolno nasprotje hladnemu in rigoroznemu gospodu, hkrati pa tudi njo opazujemo, kako odrašča in se stara ter tako skozi dve perspektivi opazujemo posledice časa. »Medtem je čas tekel, kar seveda vedno počne.« Stara se deklica, stara se možak, ki postaja čedalje bolj utrujen in šibek, vse dokler se več ni zmožen premakniti iz postelje. Njegove misli, prej popolnoma zasedene z obsesijo po popolni hiši, sčasoma zamenjajo ptice in narava. Končno je zmožen opaziti živali in rastlinje, ki se bohoti pod oknom njegove spalnice. »Na koncu je popolnoma pozabil na hišo, ki jo je gradil, in je risal le še ptice.« Zadnja zima odnese še zadnje sledi o možaku, s prvimi znaki pomladi se možak poslovi od življenja, njegovo telo in njegova hiša pa se nazadnje predata edini možni konstanti – naravi.

Proces, kako se njegova želja rodi, kako jo poskuša izoblikovati, kako najprej kopiči, vse dokler se ne znebi vsega odvečnega in se bistvo končno izlušči, je nakazan skozi izjemno domiseln dialog med natančnimi tehničnimi elementi (ti označujejo interier, tisto, kar je znotraj) z organskimi elementi iz narave (upodabljajo eksterier, tisto, kar je zunaj). Tehnični aspekt je še posebej izrazit; ideja o gradnji hiše je tako velika, da se logično razpase po slikanici – na ravni besed in podob prinaša hlad in trdoto, narava na drugi strani pa najprej le občasno pronica s svojo mehkobo, opozarja na svojo prisotnost in se poskuša razrasti z obljubo polnosti, a je možak vse do konca ne vidi. Takrat se zgodi pomemben vrhunec, ki ga Anna Höglund še posebej mojstrsko prikaže v zadnjih ilustracijah. Tam so tehnične risbe popolnoma izpodrinjene, tudi beseda se vedno bolj umika, nadomestijo pa jih bogate podobe narave, ki se gosto razlivajo po straneh. Tako tudi dramaturški lok in ritmični poudarki, način, kako avtorica usmerja njegovo pot, sovpadajo z njegovim miselnim procesom in iskanjem smisla. Presunljiva je tudi moč ilustracij, ki so občasno celo zelo temačne in statične, ampak tako enkratno podčrtajo vzdušje različnih faz možakove zgodbe, da dodatno širijo razsežnosti dogajanja.

Vsi ti elementi so tako harmonično povezani, da dovoljujejo, da bralstvo vseskozi stopa ob možaku in ga spoznava skozi njegovo osrednjo željo. Spremljamo ga, kako dolga leta gradi hišo za življenje, ki ga ni imel, za prijatelje, ki jih ni imel, za aktivnosti, do katerih ne pride – razumemo, kako upa, da, da mu bo hiša, ko bo napolnjena in dokončana, nudila vse tisto, česar sam ni zgradil na osebni ravni. Takšen poskus je seveda obsojen na propad, ampak kljub vsemu ga avtorica na koncu vodi do pomiritve – v zadnjih letih mu podari dragocene trenutke uvida, v katerih se postopoma, ko izgublja intenzivnost svoje želje, vrača k samemu sebi (ali pa se takrat morda končno najde). Slikanica se absolutno odpira tudi v smer družbene kritičnosti in postavlja pod vprašaj, če je sploh smiselno posvetiti dobršen del svojega življenja lovljenju popolnosti, če v tem lovu izgubimo stik samim s seboj in s tem, kaj je zares pomembno. Ta skorajda eksistencialistična raven bo nedvomno nagovorila odraslo bralstvo, medtem ko lahko mlajše bralstvo uživa v možakovi bujni domišljiji, v njegovih načrtih in vztrajnosti ter v mnogih skritih detajlih. Kljub razmeroma zahtevni temi lahko najdemo tudi trenutke humorja in veličastne lepote. Ti lahkotnejši likovni in literarni drobci omehčajo vzdušje in omogočajo, da nenazadnje vzljubimo glavnega junaka, da čutimo z njim, da navijamo zanj in da mu na koncu privoščimo zaslužen počitek.