/ 

Adam

Lara Paukovič – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.    
      

     

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

   

Lara Paukovič o poslani zgodbi

V času delnega ali popolnega lockdowna sem ugotovila, da me zabavajo nostalgični sprehodi po preteklosti. Eden takih se je zgodil sočasno s sprehodom po zaprti in prazni Ljubljani, a kmalu nisem več razmišljala le o stvareh, ki so se na določenih krajih zgodile meni, temveč tudi tistim, ki bi se lahko drugim, in se odločila, da bom tak miselni tok uporabila za narativni postopek v zgodbi. Koga izmed svojih dveh moških se junakinja spominja in kako so dogodki kronološko razporejeni, je namerno nejasno.

   

***

    

Center Ljubljane pozno popoldne. Ob izhodu iz zdravstvenega doma Metelkova zavijem desno; ob cesti je vrsta stanovanjskih hiš, med njimi tudi bajtica z razpadajočo fasado, v kateri stanuje punca, ki je ne maram. Sumim, da sta nekaj imela, a si se spretno izmikal, ko sem te spraševala o njej. Včasih opreza skozi okno, kadar me zagleda, se umakne v stanovanje. Danes na njeni okenski polici, prekriti z lončnicami in neestetskimi glinenimi vazami, sloni bradat tip, ki ga vidim prvič; kadi in bulji nekam v daljavo, ko me opazi, ne izgine v notranjost, celo pomežikne mi. Če bi za to vedela ona, ji gotovo ne bi bilo prav. Namuznem se in grem naprej, mimo lokala, kjer smo v zavetju poletnih sapic na vrtu radi opravljali vse, ki jih poznamo, četudi smo vedeli, da je verjetnost, da sedijo za eno sosednjih miz – ki jih v temi ne vidimo – velika. Najprej sem v lokal hodila s svojo družbo, ko sem spoznala tebe, sem te postopoma navdušila zanj. To je edini lokal v centru, ki ti je pogojno všeč, misliš, da je center precenjen, ker se nikjer ne da parkirati. Nisi Ljubljančan in mesta nikoli nisi zares vzljubil. Nekoč sva tu zaman iskala mizo, še tvoj prijatelj je bil z nama, to nam je skoraj pokvarilo večer, dokler se nismo ustalili v nekem drugem baru, a se zdaj ne spomnim več, katerem. Ampak najlepše je bilo, ko sva zleknjena v ležalnika sredi vrta po pestri noči ob kavi razpravljala o nepomembnih temah. Neznosna lahkost bivanja. Volani moje marelične poletne obleke in tvoji kostanjevo rjavi kodri so valovali v poletnem vetriču. Sliši se romantično, a v resnici nama je šel veter na živce, tebi, ker ti je lase neslo v oči, meni pa, ker sem morala ves čas paziti, kako sedim, da ne bi pokazala preveč. Mize na vrtu so ta hip polovično zasedene, sredi tedna je. Nekemu paru na vrtu dela družbo pes, glasno laja za mano, ko nadaljujem pot čez park in mimo bloka tvojega kolega, kjer sva se svoj čas dajala dol. Srečni sosedje, če so slučajno ravno takrat postavali pri oknu, zaves namreč nisva zagrnila do konca. To ti je bilo všeč, rekel si, naj kar gledajo. Ko sva prvič prespala pri njem, sem se zbudila malo čez dvanajsto in v grozi ugotovila, da bom zamudila kosilo pri starših. Nase sem navlekla oblačila prejšnjega večera in stekla ven, ne da bi zbudila tebe ali tvojo družbo. Pred blokom sem stopila na poln avtobus, ki je po naključju ravno takrat pripeljal mimo, v polakiranih pajkicah, dolgem topu z bleščicami v stilu osemdesetih – izposodila sem si ga iz mamine omare –, čez katerega sem malomarno ogrnila znucano leder jakno, z razmazanimi ličili, omotična in najbrž še vedno malo pijana sem postala glavna senzacija za potnike, ki so vsi začeli dan že vsaj pred štirimi urami; vame so strmeli, kot da sem prijateljica noči.

Ko pridem do Trubarjeve, postanem lačna. Nasproti nekdaj mi ljubega lokala, ki je zdaj zapuščen, ponujajo fensi pice na kos. Nasploh je to mala prestolnica ulične hrane, diši z vseh koncev, falafel tu, korejska hrana tam. Na fensi pice sva šla enkrat po zmenku, bilo je mrzlo in rahlo je snežilo, zato sva vsak svoj kos pojedla stiskajoč se pod streho zapuščenega lokala. Nisva ostala dolgo, oba sva bila premalo oblečena in spet te je skrbelo, da ti bo potekel listek za parking. Okna so od znotraj oblepljena s kartoni, tako da se ne vidi več v notranjost, da bi preverila, ali je še, kot je bilo. Bilo je smešno razmišljati, da sva tudi midva večer pogosto zaključila prav tu, a je to nekje daleč stran, dolgo nazaj, zdaj pa na istem mestu jem pico s tabo, kot ne bi imel kraj zame nobene čustvene vrednosti. No, pa saj je morda res nima. Ko stojim v vrsti in čakam na hrano, ne čutim ničesar, samo rahlo nostalgijo. S toplim kosom pice, na debelo obložene s paradižnikom, mocarelo in rukolo, izginem v ozko ulico med dvema hišama in se spustim po strmini navdzol, k reki. Po nekaj minutah pridem do mostu, na vsaki strani je majhna terasa s stopničkami, na katerih lahko sediš. Tu bom v miru pojedla. Čez ta most sem vsak dan hodila v gimnazijo, ki se skriva nekje za bloki na drugi strani reke. V bistvu sem ponavadi tekla, ker sem skoraj vedno zamujala. Teras na začetku mojega šolanja še ni bilo, postavili so jih kasneje in naenkrat so postale priljubljena točka za malico, kavo in fotografiranje (predstavljaj si stereotipno fotografijo »kul« najstnikov na stopnicah). Moral si prav pohiteti, če si hotel ujeti prosto teraso. Trenutno je prosta, kakšna sreča. Med hranjenjem gledam reko, ki spokojno teče mimo, in razmišljam o tem, kako bi s tabo z veseljem živela v enem od stanovanj v vila bloku nasproti, a so bajno draga. Moja nekdanja sošolka je z družino svoj čas stanovala tukaj, enkrat nas je celo povabila na rojstni dan, ničesar nismo smeli umazati, ker je bilo vse tako svetlo in sterilno. Midva bi imela stanovanje, bolj prijetno za bivanje. Temna tla, da bi se lahko zapackala od kuhe – mogoče rjava, v barvi tvojih oči –, in veliko rastlin, samo ne takih mini lončnic, kot jih ima na oknu punca, ki je ne maram. Ona naj jih ima kar zase in za svojega bradatega tipa, naju pa pusti pri miru. Ampak lončnice so očitno v trendu, ker mi zdaj pade na pamet, da sem v kafiču zraven tega mostu, kjer sva bila večkrat na zajtrku, slišala pogovor dveh pristnih centrašev o tem, katere vse si bosta še omislila za na balkon. Bila sta lepo ohranjena ženska in moški srednjih let, oba sta pila espresso in pomarančni sok, jedla pa nekaj podobnega chia pudingu – če ga v tem kafiču sploh imajo. Ona je imela v torbici Sobotno prilogo. Morala sta sedeti le kak meter od mesta, kjer zdaj sedim jaz.

Miru je konec, ko na mojo teraso vdreta hiperaktiven triletnik in njegov oče, ki se, medtem ko mu ponuja sladoled, naglas in potrpežljivo pogovarja z njim. V njuni družbi se počutim nelagodno, malo zato, ker sta hrupna, malo pa, ker je oče zelo mlad in me po elegantnih potezah in izraziti čeljusti rahlo spominja nate. Nazadnje sva se srečala prav tu nekje ob Ljubljanici. Ti si imel pavzo med službo, jaz pa sem šla po kavi s prijateljico še malo naokoli. Izmenjala sva nekaj besed, potem sem odhitela naprej, ker se mi je mudilo. Videti si bil zadovoljen z življenjem, niti sledu obžalovanja. Ne smem razmišljati o tem, ker postanem žalostna. Raje preusmerim pozornost na noč dolgo pred tem, ko sva se sprehajala tu mimo, po žuru na Metelkovi sem te pospremila domov. Držala sva se za roke, ti si nonstop govoril, preveč si govoril, ker ti je kolega priskrbel neko tabletko. Ko sva šla čez prehod za pešce, si me pobožal po roki. Pred tvojim stanovanjem v strogem centru mesta, kamor si se preselil le malo pred tem, sva se dolgo poljubljala, se po stopnicah do stanovanja povzpela brez besed. Zjutraj sva dolgo spala in si pozno popoldne privoščila kosilo v restavraciji pod tvojim oknom. Zdaj sem tu, pri tej restavraciji, hitro sem hodila, potrebovala sem le nekaj minut po Petkovškovem nabrežju in čez Prešernov trg. Nekje na Petkovškovem nabrežju je stanovanje, kjer živi tvoja punca. Prava sta se našla, oba centraša. Vsaj mislim, da živi, pred časom sem jo zalezovala na instagramu in po naključju videla, da je objavila posnetek iz stanovanja s takšnim razgledom. Morda pa je bila samo pri kom na obisku, saj ne vem. Sploh mi ni jasno, zakaj se ukvarjam z njo, očitno imam preveč časa. Zraven njenega domnevnega stanovanja je gostilnica z burgerji in solatami, kjer sva bila na nekaj zmenkih, moji prijateljici pa je uspelo dobiti cifro natakarja, s katerim smo se vse spogledovale celo poletje. Izkazalo se je, da je navaden bedak. Čez reko se vidi tržnico – rože, sadje, nedeljsko srečevanje ljubljanskih gospa –, enkrat sem sredi hude poletne sopare s kupom knjig v torbi hitela čeznjo in postalo mi je slabo, na Mesarskem mostu, ovešenim s ključavnicami zaljubljencev, sem se morala ustaviti in zadihati. Hitela sem na nek dogodek z veliko ljudmi, spomnim se razburjenja in pričakovanja, najbrž v Cankarjev dom ali v kakšno gledališče. Ampak nisem več tam, sem pri »tvoji« restavraciji. Pogledam navzgor, če si slučajno doma; polkne so spuščene.

Ob sončnem zahodu prečkam Slovensko. Svetloba je kičasta, rumenkasto modra, ker je ves dan sijalo sonce, ljudje, ki vrvijo gor in dol po obeh straneh ceste, so ob veličastnosti neba kot drobne črne pike. Neonski napis na modernem avtobusu, ki spelje s postaje ob Pošti, ravno ko pridem na drugo stran, prestreli nebo. Razmišljam, če bi se ustavila v Zari, pa si premislim, ne maraš, če prinašam domov oblačila, stalno me opozarjaš, da preveč zapravljam. Sploh pa so nove obleke zdaj zadnje, kar potrebujem. Grem mimo Sobe 102, kjer kot zanalašč vedno zmanjka caprese toasta, kadar si ga zaželim. Tu sva se prvič dobila, pa potem še nekajkrat, enkrat, tik preden sva šla na precej povprečno predstavo. Bil si nervozen, obtožil si me, da sem redkobesedna, da moraš ves čas govoriti samo ti. To me je šokiralo, še noben moški mi ni rekel česa takega, vedno sem bila jaz tista, ki je vodila pogovor. Mogoče sem se zato tako trudila, da bi nate naredila vtis. Da bi rešila situacijo, sem predlagala, da se greva igrico odgovarjanja na najbolj iskrena, včasih pa tudi bizarna vprašanja. Nisem ti povedala, da so to vprašanja iz serije »Če skupaj odgovorite na teh petindvajset (ali koliko) vprašanj, se boste zaljubili drug v drugega«. Rekla sem samo, da gre za »igrico«. Še danes ne vem, ali sva se zaljubila zaradi tega. Vsi sosednji lokali pa me spominjajo nate, Adam. V enem sem te prepričala, da sva naročila najmočnejše koktejle in se hvalila, da alkohol nesem bolje od tebe. Pa me je obrnilo že po drugi rundi in po hitrem postopku sem morala domov, da rešim dostojanstvo. V naslednjem sem te nekoč čakala pol ure, ker si moral podaljšati v službi, ko si končno prišel, sva se hudo spičila. Sploh pa zadnji. Tam sem kratek čas delala, ko sem bila še študentka. Lokal ni med najbolj obljudenimi v centru in spomnim se, da sem se nek večer, bilo je pozimi in že tako ne ravno veliko ljudi naokoli, blazno dolgočasila, ker dve uri ni bilo nobene stranke. Mislila sem zapreti predčasno, ko je vstopil eleganten par v prvi polovici tridesetih let. Nista bila videti kot bajna bogataša ali šminkerja, a svojo eleganco sta nosila z neznansko lahkoto. Ona z bujnimi rjavordečkastimi lasmi, v enostavni črni jakni z visokim ovratnikom in v finih špičastih škornjih, on blondinec v kameljem plašču. Vstopila sta objeta, še zdaj vem, da jo je on, ko sta stala ob šanku, nežno božal po hrbtu. Prišla sta samo na hitro, želela sta se ogreti s koktejli, preden bi šla naprej, na zasebno zabavo nekih prijateljev. Kot študentka začetnica nisem znala pripraviti skoraj nobenega, a se nista jezila, nazadnje sta se, da mi ne bi povzročala težav, zadovoljila z vinom in viskijem. Nazdravljala sta, se šalila, smejala, si izkazovala naklonjenost, a odšla ravno tako hitro, kot sta se prikazala, in mi pustila kar zajetno napitnino. Takrat sem bila še rosno mlada, nesrečno zaljubljena v fanta, ki mi čustev ni vračal; ob njunem obisku sem se zamislila nad klavrnim stanjem svojega življenja, hkrati pa me je navdal z upanjem: prisegla sem si, da ne bom odnehala, dokler ne najdem nečesa podobnega. Čez leta sva v ta lokal, ravno tako pozimi, tudi midva zakorakala objeta – takrat sem vedela, da sem našla, kar sem iskala.

Hodim naprej proti Tivoliju, a me začne zebsti. Naenkrat se je naredil večer. Zavijem proti bližnji osnovni šoli in tja pokličem taksi. V šolski stavbi še gori nekaj luči, morda še kak učitelj zaključuje svoje delo ali pa kdo pospravlja razrede. Luč je tudi v stanovanju v tretjem nadstropju bloka nasproti šole, kjer je živela moja najboljša prijateljica iz otroštva. To sicer nič ne pomeni, ker se je prijateljstvo že zdavnaj končalo, pa tudi nje ni več tam, s fantom se je preselila na svoje, tako kot jaz.

Pred spanjem kadim ob oknu in gledam dol na sive, žalostne bloke ljubljanske periferije. Ohromljena sem od lepote, bolečine in zavedanja, da vse mine. Ti bereš v postelji, a se kmalu naveličaš. Pridi spat, mi rečeš, jutri morava zgodaj vstati. Že grem, zašepetam. Cigareto zmečkam in pustim v pepelniku na okenski polici. Kako je bilo pri zdravniku, je vse v redu? me vprašaš, ko se uležem. Obrneš se k meni, hladne modre oči se kot rentgenski žarki zabadajo v moje telo. Mirna sem, vem, da je vse pod površjem varno pred tem rentgenom, tudi požrešna zatrdlina, zaradi katere sem odlašala z obiskom zdravnika. Samo izraz na obrazu mora biti ustrezen. Ja, hvala bogu, ampak dolg dan je za mano, utrujena sem, rečem in se nasmehnem. Lahko noč, Oskar. Pogledam te naravnost v oči, ti s čela ljubeče umaknem pramen svetlih las. Razumevajoče prikimaš, me poljubiš, z vso skrbnostjo kot vsak večer poravnaš rob moje odeje. Ugasnem luč.

Lara Paukovič – Kratke zgodbe, proza, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
      
O avtorju
Lara Paukovič (1993, Ljubljana) je avtorica romanov Poletje v gostilni in Malomeščani. Na Filozofski fakulteti v Ljubljani je magistrirala iz anglistike in primerjalne književnosti, zdaj pa je samostojna ustvarjalka, novinarka in publicistka. Redno piše predvsem za tednik Mladina, kjer pokriva večinoma kulturne in družbene teme, ob tem pa na pomembnejših slovenskih literarnih in drugih portalih ter v revijah objavlja zgodbe, kritike, intervjuje in eseje, napisala je tudi nekaj besedil za gledališke liste.