/ 

Pesmi in videopogovor o temnih in veselih ljubezenskih pesmih

     
Lara Mitraković – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

  

Lara Mitraković je poleti 2019 gostovala v Ljubljani v okviru projekta The Ulysses’ Shelter, katerega partner je Društvo slovenskih pisateljev. Z Igorjem Divjakom se je pogovarjala o temačni, pa tudi srečni ljubezni v poeziji.

     

Videopogovor z Laro Mitraković pred ljubezenskimi ključavnicami na Mesarskem mostu v Ljubljani.

     

Lara Mitrakovič o svojih pesmih (iz intervjuja)

Ne bi rekla, da so to antiljubezenske pesmi, ampak da je to normalen tok nekega odnosa oziroma obdobja v odnosu, ki ga je treba prav tako zabeležiti kot tiste lepe trenutke.

    

***

   

Če bi imela jajca

  

Če bi imela jajca bi ti rekla:
                             Vzela bi te takoj tukaj na mizi
                             Izžela vse tvoje telesne sokove
Tako pa ti lahko povem le, da sem brala nekatera tvoja dela
In da nisi slab, mogoče se bom celo nasmehnila
Mogoče ti bom rekla tudi da imaš lepo srajco
Če bi imela jajca bi ti rekla
To življenje je prekratko za igro mačke in miši
Primi me za roko in narediva nekaj svojega

Toda nimam
(Toda nimam)

Kdo si želi ženske ki preklinja kot kočijaž
In preživlja nedelje da kadi na balkonu
In razmišlja, da ima jajca

   

    

Objavljeno v zbirki Štetje napak, MH Karlovac, 2016

  

***

  

Vsi umirajo poleti

   

Letos poleti
so se odločili umreti
tako se jih bodo, vsaj tako mislijo,
drugi bolj spominjali (trpeli)
treba si je nadeti črno obleko
se žgati na soncu
piti več vode
solze dehidrirajo telo
domislila sem si pravo stvar
postala bom človek
ki poleti z zlatimi žebljički
pripenja osmrtnice
na oglasno desko
če naključno zmanjka
črnila ali papirja
bom stala na glavnem trgu
drdrala podatke
opisovala fotografije
si izmišljala pustolovščine umrlih
v črni opravi
na plus štirideset
pod s cvetovi posutim senčnikom
jaz bom umrla jeseni
žalujoči bodo prišli
v ribiških škornjih

    

  

Objavljeno v zbirki Štetje napak MH Karlovac, 2016

  

***

  

Dobro sem oče

  

Dobro sem oče
Svet ima še naprej konture resničnosti
Hiše so tukaj da bi v njih kdo stanoval
Ljudje da bi jih nekdo zapustil
Lahko sami kličejo v kolonah
Oni lahko sami oče
Kličejo v kolonah pod mojim oknom
Napiši mi pesem ti si vedno zadovoljna
Vedno se smejiš napiši mi pesem
Kako vstopam med tvoja stegna
Nič ni v redu oče
Moja usta so krila lastovk vedno povešena
Obrnjena drevesa korenine štrlijo navzven
Nihče jih ne zaliva nima smisla brez zemlje
Srce utripa v ritmu teka ljudi pod oknom
Okna zastiram s časopisi ki jih ne berem
Spim z mobitelom na obrazu
Z rdečim sporočilom na trepalnicah
Z muharjenjem krožnic začenjam jutro
Namesto s kavo se zalivam z vinom
Nisem dobro oče
Pravijo ti si vedno srečna vedno poješ
Napiši mi pesem dobro izgledaš
Dlani imaš drobne oči velike
V njih je ves prav ves svet
Teče pod mojim oknom
Milijardo glasov zapiši pridi daj
Nihče me ne jebe oče
Vsi z želi krožijo okrog mojega gnezda
Nihče ne piči
Naučila sem se smrtonosno prekrižati nogi
In za vedno kakor bogomoljka
Krožijo pošiljajo sporočila z njihovim rdečim
Sporočilom se zjutraj zbujam na trepalnicah
Umivam se z vodo in čistili za obraz
Občutljiva koža zjutraj in zvečer
Dobro sem oče
Spet bo prišel smetar in jih odpeljal v svojem tovornjaku
Kakor kraljevič ki bo osvojil moje srce

     

  

Objavljeno v zborniku literarne skupine 90+ Nekdo zakliče, otroci odrastejo, Fraktura, 2018

  

***

  

Sesalec

  

sesam v nepravilnih osmicah
mogoče tvoje mogoče tuje lase po stanovanju
ko oče leži v postelji in ne premika ničesar
razen oči in ust ki obsojajo zaradi spregledanih nitk
na tleh letvic na postelji obveznosti
sence pulzirajo v ritmu zveri ki se nažira
in izgublja vojno z zalasnico ki se ji je zagovsala
izkašljuje kratek stik in žila na očetovem čelu
razmišljam da sva tukaj spala skupaj
čeprav sva bolj bedela na lastnih vzdihljajih
zdaj se lahko igram le še lovljenja tvojega podkožja
in s parom nogavic v vrečki velike trgovske verige
iz njega bova naredila žogo za psa
enkrat jo bom uporabila in potem izgubila
v spomladanskem popoldnevu ko boš na drugi strani mesta
kihnil v vzglavnik mi bo žal za psom ki ni obstajal
črevo sesalca se zatika ob podboj vrat
stara melodija ki se igra na pogrebnih povorkah
ko gre rakev že v morje zemlje in se kolena tresejo
žica se zapleta okrog nog žgečka gležnje
čas je ko so hlače prekratke
in ne označujejo več nasledstva obleke
polno vrečo bom vrgla v smeti
delci prahu bodo plesali na sončnih žarkih
gledala jih bom z žmigajočimi očmi in se šla semafor
na najbolj prometni ulici v mestu se bo zgodila nesreča
voznik tramvaja bo izstopil s kovinsko palico
kričeč na sonce in prodajalca koruze
to bo največkrat ogledana fotografija v albumu človeka
ki bo mogoče nekoč napisal mojo biografijo
v kateri te bo pozabil omeniti

    

   

Objavljeno v zborniku literarne skupine 90+ Nekdo zakliče, otroci odrastejo, Fraktura, 2018

  

***

  

Oblekla je vse mrtve

   

oblekla je vse mrtve, v tem mestu
zrasli smo ji iz popka
vseh deset, se zvrstili
drug nad drugim
kakor zaporedja podbojev vrat
spala sta v isti sobi
si pozimi grela hladna stopala
poleti z razširjenima rokama molila za veter
vse mrtve je oblekla s svojima rokama
jim lase česala nazaj
popravljala nagubano tkanino
zapirala oči poljubljala čela
kakor nočna vešča spretno krožila
okrog vroče smrti vzgajala otroke
se ogibala žarnici spremljala druge
v nežnost
nekdo od nas bo jutri oblekel njo
v isti sobi, nas deset
ji bo sešilo obleko iz metuljevih kril
na prsih bo ostal prah
ne bo mogel poleteti
v drevo bomo izrezljali napake
takoj za najstarejšim sinom

  

  

Iz rokopisa Dvakrat za jug, neobjavljeno

    

  

  

Poezija drugih avtorjev in avtoric

Prevedel Jurij Hudolin

Jurij Hudolin

(fotografija Milovan Milenković) Jurij Hudolin se je rodil leta 1973 v Ljubljani, kjer je tudi maturiral in na Filozofski fakulteti študiral primerjalno jezikoslovje. Od leta 1995 je svobodni književnik. piše poezijo, prozo, scenarije in kolumne v različne slovenske časopise. Deluje tudi kot prevajalec in urednik. Živi v Ljubljani. Prejel je nagrado Slavka Gruma (1991), bil nominiran za za Čašo nesmrtnosti, Veronikino nagrado (2013) in nagrado kresnik (2014).

  

Lara Mitraković na Mesarskem mostu v Ljubljani.

    

   

  

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

      

Lara Mitraković – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

       

Lara Mitraković
O avtorju
Lara Mitraković se je rodila leta 1992 v Splitu, kjer je končala osnovno šolo in gimnazijo. Je absolventka hrvaškega jezika in sociologije na Filozofski fakulteti v Zagrebu. Njena poezija je bila objavljena v več časopisih, zbornikih in portalih. Leta 2016 je zmagala na natečaju za hrvaško literarno nagrado Mesta Karlovac »Zdravko Pucak« z rokopisom Štetje napak. Je članica literarne skupine 90+. Z ostalimi iz skupine je avgusta 2018 objavila zbornik poezije in kratkih zgodb Nekdo zakliče, otroci odrastejo (Fraktura, Zagreb).