Lara Capparotto Arh – Nepopolnost neznanega – Kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
The Unperfection of the unknown
Od nekdaj sem drugačna. Predpostavljam, da ne tako kot večina od vas. Kot otrok nisem želela hoditi (vem, zakaj) in se nisem mogla družiti z ostalimi otroci (vem, zakaj). Vedela sem takrat in vem še danes. Ne morem igrati iger, ki od mene zahtevajo hitrost, tekmovalnost mi ni bila nikdar atraktivna. Finomotorika krepko zaostaja na lestvici povprečja. Od nekdaj. Na srečo je bila moja mati stroga in povsem nepopustljiva. Ko moraš premisliti vsako tvojo gesto, dozoreti in ti ni dano biti le otrok. Najbrž me zato večina od vas smatra nekoliko trčeno. Logika mi zelo dobro deluje in z njo uspešno zakrijem ostale manjke, predvsem moj slabši spomin. Čustva preverjam kot besede. Nisem zaletava, le sita besed. Praznih besed. Nisem psihični bolnik. Jaz sem jaz kot si ti, ti. Pred nama se zgolj odvija različna lestvica vrednot in referenc. Izhajam iz izkušnje in ti mi sodiš, da ne prioriziram velecenjenih čustev.
Čustva
so človeka neštetokrat ubila (kot svetloba komarja), pa najsi je šlo za tuja ali samosvoja ljubeča čustva. Vse poti v Inferno so tlakovane z dobrimi nameni. Čustva je smiselno nadgrajevati, če ne želiš izbranega ciklusa v nedogled ponavljati. Zavedanje pripomore, da ne opraviš samomora v zmajevem žrelu ali še huje, hrepeniš po junaštvu in nepredstavljivi slavi ter mi na osnovi lastne obravnave sodiš, da sem izključno racionalna. Zavzeta. Res je. Dvojnega fokusa ne zmorem, ker prvega izgubim v trenutku, ko nisem poleg.
Bogastvo sem
Zase. Tu se vkopljem in se ne zmaknem nikamor. Lahko me ignorirate, požrete, a od tu ni umika. Nikdar ne bom baletka. Vsakič, ko sem skušala namestiti nogo v plesni korak, me je zgrabil krč in zato resda nisem zasledovala tovrstnih sanj ali še bolj ambicioznih, da bi postala lepotna kraljica ali bognedaj Barbie. Bilo bi to za moj omejen svet precej nerealno.
Zamik gravitacije
Kočljivo ravnovesje. Če ne gre po tvoje, pač ne gre. Ustvarjam lastno. Trudim se na vse pretege in dosegam svoj maksimum. Ne delam sklec, ne plezam vrvi, ne igram ping ponga, ker bi utegnila po mizah loviti kosti in moliti vsebožjo prezenco, naj vam katere po nesreči ali nalašč ne zaluča v čelo.
Hvala bogu
nisem zamerljiv tip in vas ne le pustim pri miru, temveč vas celo ščitim in pripravljena sem vas, vsakič znova, vzeti pod perut, ko me za to prosite. Pa halo, ljubi moji! Nietzsche je dejal, da
Ljubezen boli
Ljubezen nima kaj boleti, sicer ni ljubezen. Morda je imel v mislih zaljubljenost. Z njim se v marsičem ne strinjam. Ne tepe se žensk! Ljudem ne vežemo jezika! Jim ne lažemo!
Nenapisana pravila splošne etike in bontona.
Ne živim v džungli, da bi se morala v vsakem trenutku braniti pred svetom. Ali je imel tudi tu Nietzsche prste vmes res ne vem. Vsakič znova je kultura izven poznanih, vljudnostnih, vzajemno spoštljivih meja, nesprejemljiva. Vedno bolj se rogamo civilizaciji in opolnomočamo parazitstvo.
Svoboda
Se baje imenuje. Svoboda je let brez kril, da ciljno usmerjeno pristaneš na čelo in vsakič znova riskiraš lobanjo samo zato, ker se Pepelkina buča točno ob polnoči pretvori v kočijo. Naj ti uspe. Vsekakor ti privoščim, a sama nimam težnje po tem, da mi je poklonjeno nekaj, česar si nisem sama prislužila. Čeprav bi šlo zgolj za skorjo kruha. Z veseljem osmišljam svoje bivanje.
Stvarstvo
je tolikšna norost, da se nam sanja ne. Vsi stremimo k nečemu in vsak hoče imeti svoj prav. Bi si res od mene želeli, da postanem komar, čeprav tega ne zmorem? Zakaj že? Čemu bi se želela ponovno obsoditi na premagovanje limitov, ki mi jih narekuje fizično telo? To, da izgledam popolna, še ne pomeni, da sem. So podvigi in izzivi, ki niso moji in mi dobrega ne denejo. Sem izredno ljubeč, s sabo sprijaznjen človek. KomarKE pijejo kri in se na koncu scvro na cvrkotajočih bulbah svetil. In vendar Manicomio vsega v malem zahteva prilagajanje, čeprav te igre že dolgo ne igram. Sem zgolj naravno naključje in ni mi ga žal. Igre moči me dolgočasijo, saj poznam njihov izid, v katerem vedno nekdo zmaga na račun poteptanega. Menda nismo sloni, ki svojo maščevalnost in iro izrazijo s teptanjem mladičev naravnih sovragov. Bodi kar si, in ne postati kar ti okolica in družba sugerirata in velevata, kajti to je za moj omejeni svet izredno klišejsko in povsem nehumano. Civilizacija naj bi ne imela nič skupnega s preživetjem v džungli (preživetje najhitrejše živali), čeprav se v to iz dneva v dan pretvarja. Zato izbiram umik.
Manipulacija
»Hello, World! Prikladno situaciji razkažem bogato izbiro paradnih kostimov in mask. Maškarada v vsakem primeru bo!«
Halo ljudje božji, sem za splošni mir na svetu, pa naj vodi kamor hoče. Trda nam prede.
Sindrom
Ležim na kavču ob oknu, prisostvujem okoliškim zvokom in se utapljam v mešanico miru in tišine. Invazivnost električnih naprav, pretkana s tankim piskom insektov v bližini. Čakam, da se scvro, kajti
vse leti v svetlobo
Nisem svetla in ne temna. Moja pot je vmes. Balansiram med dvema skrajnostma, kajti to mi je v zibko položeno. Večkrat ne zmorem, kar od mene zahtevate. Ščiti vas. Pred vami in sabo. Verjemite, ni me. V vsakem trenutku pomislim le: hvala bogu, da sem sindrom. Vam ne manjka nič, se pa le z drugimi ukvarjate namesto s seboj. Ko bom velika, bom najbrž doumela, čeprav to ni in ne želi postati moj problem.
Hitrost polža
Vsako jutro odstranjujem s fasade polže, ki vztrajno rinejo v svetlobo. In vsako jutro ugledam novega polža v višini vrat, čeprav so ti splošno znani po svoji počasnosti. Naj mi kdo razloži. Predpostavljam, da tečejo, ko jih nihče ne opazuje. Nimam drugih razlag. Humanost naj bi se ne zgledovala po polžih in insektih. Ni greh stremeti k svetlobi. Greh je imponirati lastno svetlobo ostalim. Živi in pusti živeti.
Zato je vse na tem svetu točno tako kot mora biti.
Everything is just as it should be.
