Štiri pesmi

Lara Božak je sodelovala v literarni delavnici pesnice Barbare Korun pod okriljem JSKD-ja. 

*** 

Venera

vse je v ravnovesju
čeprav si kdaj
ne priznam

a kakšen raztezek
vseeno skrčim
v dobro staro kvazisredino

tudi ko slačim ekstreme

(kot prepoteno poletno obleko
ob nočnem pristanku doma
jih sunkoma podrsam
pod mizo)

nekdaj se bo moj prosti verz
nemara celil
v prave vejice in pike

le tuintam
bo kakšen vprašaj
v spomin
in z njim se bodo talile lilije
v zvonek arpeggio

vse je v ravnovesju
še bolj pa v agregatu
ki ga ta prinaša
pod svojimi rebri

včasih se ob skrbi
za goste masive noči
zalotim ob tkanju
svojih notranjih gnezd

in nato čakam

neke lucidne srede
me bo obiskal Slavoj Žižek
mi postavil vprašanje
zakaj biti srečen
če si lahko zanimiv

in jaz se bom pognala
po sledeh utekočinjenih lilij
onkraj registra
in potegnila sukanec
skozi zadnjo fazo Venere

potem se mi bo zazdelo
da bi to lahko naredila
že mnogo prej

*** 

Up, always up

luna je v ščipu
vejevje na zabuhli scenografiji
sivosenčnega neba razmetano
odmevi mačjega ravsa danes
nadomeščajo preroškost vetra
dim kadila zvezde
in vse to lahko pomeni le eno
ponoči boš sanjala na
peti strani neba

v svojem letu boš hitreje utripala
si z nočnimi pticami podajala razgled
in čeprav jajca ki si jih izlegla
zveri že dolgo več ne mamijo
se boš naslednjega jutra
spotaknila ob
črepinje

niso ti povedali da
krize prihajajo ciklično
da tega ne boš znala ustaviti
in da je tako prav
z vsakim ciklom se namreč dvigneš
po toplem masivu vertikale
in zvestoba znotrajčasja
te vselej pospremi v novo elipso
skozi obrate se brezpogojno širiš
in z vsakim obratom je tvoja koža
bolj prepišna

neizbežnost vzgona poskrbi da
bitjem in stvarem vse spretneje
iz ustnic pobiraš zamaknjena bistva
tudi šepet slišiš razločneje
le tvoj metrum potihne
v novo metamorfozo
in neko drugo zavedanje
ti daje voljo

za krepitev ravnotežja
potrebnega za dihanje in nočne prelete
se je kdaj dobro postaviti
na levo nogo
desno zložiti v trikotnik
upreti roke kvišku
morda celo zapreti oči
počakati

nirvana ali epilog nerodnega padca
praktično vseeno

*** 

Skozi šivankino uho

lepo bo
in vsaj malo se ti bodo
naježile kocine
ne obljubim pa

da dihanje ne bo spodnašalo
ustaljenih šablon
da se nekega jutra
ne boš zbudila s prebodenimi očmi
in da pot ne bo obrobila
vsaj četrt stoletja

to razberem
iz zenic podobe
ki z mano zrcalno ponočuje
še preden zares zabredem
po strmem nabrežju
šivankinega hladnega trupa

skušam nameriti
in spolzeti skozi

ne postajam
ampak čistim

rešujejo povratne zanke

*** 

Paradižnik sosedov paradižnik

Če bi si vsaj enkrat drznili svoj pogled
uperiti v podzemlje, h koreninam, z enako nonšalanco,
kot jo premoremo ob skrivnem skeniranju mer
sosedovega paradižnika, bi morda spoznali,
da je tudi on, sosedov rdeč paradižnik,
če ga pustiš dodobra dozoreti, pod lupino mehak,
da bo tudi on pretlačen v krožnik mezge,
(ta bo le drugače začinjena), sosedova babica pa bo sosedovo
mezgo sosedovim vnukom postregla z enako
mero ljubezni, enako dobrodušnostjo in enakim zadovoljstvom,
ki ga vedno izda tisti privihan kotiček na njeni
zgornji ustnici, kot bi to storila tvoja.

Takrat bi morda spoznali tudi, da bo prav ta sosedov
paradižnik, nemara postal sosedov protestni rekvizit,
ki ga bo nevrotično zalučal, sicer ne v isto ugledno osebo,
pač pa z enakim zanosom, vnemo, strastjo
in hlastajočim upanjem po nečem boljšem,
(karkoli to zanj že pomeni), kot boš to storil ti.
Če bi si vsaj enkrat drznili svoj pogled
uperiti v podzemlje, h koreninam, z enako nonšalanco,
kot jo premoremo ob nočnem oprezanju za
merami sosedovega paradižnika, bi morda spoznali,
da se tja, po drobnih gozdnih ceveh, iz naših spalnic,
stekajo iste solze, iz naročja drugačnega kalčka,
a iz enakih solznic, iz enake substance, enakih oči, istih src.
In da so tam, v podzemlju, kamor se stekajo naše trpke,
mokre, svečane resnice, solze eno.