Odlomek iz romana Ujemi zajca

Dobitnica nagrade Evropske unije za literaturo 2020, Lana Bastašić, se v svojem udarnem prvencu Ujemi zajca potopi globoko v kalne vode prijateljstva in odraščanja. Čustveno in narativno bogato seciranje zapletenega prijateljstva med dvema ženskama je umeščeno v dobro poznan format road trip romana, ki preči nam znane meandre geografije bivše Jugoslavije. Knjiga v prevodu Dijane Matković izide letos pri založbi Sanje.

*** 

Smrt najprej pride postopoma, potem naenkrat. Psi so sprva poginjali drug za drugim. Njihova telesa brez življenja, v zimskem jutru še vedno topla, so se nizala nepovratno in pričakovano, kakor sreda brez izjeme sledi torku. Vsakič smo jih našli zgodaj, pred prvim Dnevnikom, ležeče na boku. Nepomični jezik jim je spolzel iz nenevarnih čeljusti skupaj z mizernim, nečloveškim življenjem. A vendar življenjem.

Pričelo se je s psom gospe Ristović.

»Srbski tribarvni gonič!« je vpila čez ograjo. Uperila je prst v križ, postrani zaboden v kupček zemlje pred hišo, in zavpila: »Srbski tribarvni gonič! Najredkejša vrsta! To si lahko izmisli samo ljubosumna drhal!«

Ta čas so križi vznikali in se širili kot plevel: na dvoriščih, na vzvratnih ogledalih, okoli debelega vratu našega učitelja kemije ali pa tetovirani kot na mišici Mitrovega očeta, ko je prišel na roditeljski sestanek in so ga vsi poslušali, kot da je predsednik, samo zaradi tetovaže. Tudi psi so bili, to se razume, pravoslavne vere in se jih je pokopavalo po običajih; pa kaj, če pop Čedo ni hotel pokopati Luksa, je godrnjala gospa Ristović, kdo pravi, da pošten narod ne sme postaviti križa, kjer ga hoče? »Je to morda sramota, biti Srbkinja?«

Midve sva se vračali iz šole po njeni ulici in se skrivaj zasmejali vsakič, ko je zavpila drhal namesto drhau. Bilo pa nama je hudo za Luksa, o katerem se je kasneje pokazalo, da je bil tribarvni gonič in zelo redek, četudi ga nihče nikoli ni videl loviti. Stric Mićo, ki je živel z dvema mutastima hčerkama v hiši brez fasade, je rekel, da je bil Luks pravzaprav jugoslovanski tribarvni gonič, na kar mu je gospa Ristović odgovorila, naj gresta v tri krasne tako on kot Jugoslavija.

»Kaj misliš, da ga je golazen ubila, ker je Jugoslovan?« je vprašala, napela oči in privzdignila kotiček ustnic, kot bi ji nenadoma, in samo njej, postala dostopna velika Resnica, ki se je izmaknila nam, običajnim smrtnikom brez mrtvega psa in križa na dvorišču.

»Daj, ne trapaj,« je na to navadno rekel stric Mićo med otresanjem snega s svoje lade.

»Ah, jaz trapam. Kaj ti misliš – da je to slučajno? Golazen nas bo vse zastrupila med spanjem. Najprej srbske goniče, potem pa Srbe. Kaj naj ti rečem,« je rekla gospa Ristović in zrla čez ograjo v naju, še posebej pa vate in v tvoje nove superge z dvobarvnimi pentljami, kot bi z njimi zadavila ubogega psa. Stric Mićo pa nama je zgolj namenil zavezniški pogled in se vrnil v hišo, mencajoč si mrzle dlani.
Toda kmalu po Luksu so padli tudi drugi psi: pekinžan gospe Talić, buldog s tistega zapuščenega dvorišča pri šoli, grdi hrt moje sosede. V manj kot sedmih dneh v naselju več ni bilo psov – zamenjali so jih majhni, nespretni grobovi in žalostno mijavkanje nikogaršnjih mačk. Še stric Mićo se je prenehal šaliti. Samo tiho nama je pomahal, ko sva se vračali iz šole, zaposlen s svojo ljubo lado.

Pogosto sva zatavali k zapuščeni tovarni sokov, med drsanjem z gumijastimi škornji skozi kupe snega na pločnikih. To je bila kruta zima tik pred tvojim enajstim rojstnim dnevom. Dobila si menstruacijo in novo ime, jaz pa nič, četudi sem osem mesecev starejša.

»Boli?« sem te previdno vprašala.

Skomignila si z rameni, kot da česa takega ni mogoče razložiti nam – suhim deklicam. Bila si drugačna. V tvoji drži je bila neka nedotakljiva modrost, zaradi katere se je razumelo, da ti vodiš, jaz pa sledim, kot bi pripadali različnim vrstam primatov. Kri ti je dala moč nad vsemi najinimi odločitvami – kam naj greva, kaj naj počneva in kako naj se vedeva. Skušala sem te spomniti, da sem jaz tista, ki je starejša in bi zato morala biti odgovorna za obe, toda zate je bila kri pomembnejše dejstvo od golega časa. Ko pa sem ti rekla, da to tvoje novo ime ne šteje, ker je lažno, nisi niti trenila.

»Tudi ti se nisi rodila s svojim,« si rekla. »Šele kasneje si ga dobila.«

Do včeraj si bila Lejla, brez krvi in čista kot jaz. Zdaj se je v najino prijateljstvo vrinila ta prekleta Lela, ki ima menstruacijo in mi je zanalašč noče razložiti. Sovražila sem jo. Tvoja mati je s kuhinjskim nožem odstranila črko g iz vašega priimka na vhodnih vratih in nalepila r. Bil je iz medenine, svetil se je s sijem novega sredi tvojega priimka in poniževal preostale črke. Postala si Lela Berić, kar tako, kot da se to lahko stori, ne da se koga vpraša. Starše sem skušala prepričati, naj me preimenujejo v Janet. V šoli bi bila priljubljena kot Jacksonova v tistem črno-belem spotu, ko se pojavi na steklenih vratih, vsi okoli nje pa obnemijo. Ti bi umrla od zavisti. Toda mati mi je rekla, naj ne govorim neumnosti, dženet je muslimanski raj, a hočem, da mi kdo polomi kosti, a sem normalna?

»Povej mi. A ful boli?« sem vztrajala.

»Ma tko … kot bi imela neki balon v trebuhu in te tišči.«

»A pa je ful … te krvi?«

»Ni.«

»No, kolk?«

»Ne vem, za kozarec.«

»Kozarec za sok ali kozarec za žganje?«

»Joj, si tečna, Sara. Kaj pa jaz vem. Bi rada videla?« Odkimala sem, kolikor hitro se je dalo. Dan prej, ko se je Mitar urezal v prst in pričel jokati sredi ure matematike, si mu rekla, da je reva, da ti krvaviš desetkrat toliko, pa ne jokaš. Vrgli so te z ure. Spet. Zato sem vedela, da bi bila zmožna, tam za tovarno sokov, sleči žabe in hlačke in mi pokazati svojo kri. Hitro sem zamenjala temo.

»Kaj ti je rekel Armin?« sem te vprašala.

»Nič.«

»Pa si mu povedala, da je jaz še zmeraj nisem dobila?«

»Bog pomagaj, zakaj bi mu to rekla? Kaj ga briga za moje prijateljice?«

»Samo vprašam … Ampak ne mu povedat.«

»Zakaj bi mu pa povedala?«

»Ni važno. Samo ne mu povedat. Okej?«

»Okej, Sara … Tudi nisem nameravala.«

Tega ti ne bi dojela. To je tvoj brat. Ampak hotela sem ti povedati. O tistem, kar se je zgodilo pod vašo češnjo, na dan, ko je umrl lovski pes gospoda Radmana. Prišla sem po svoj zvezek za verouk, iz katerega si prepisovala molitve, ker te ni bilo pri urah. Z neko čarovnijo se ti je uspelo izogniti verouku, ki smo ga morali vsi trpeti dvakrat na teden. Potem pa si, enako skrivnostno in nepravično, čez noč dobila novo ime in učitelj verouka je rekel, da se nam lahko znova pridružiš, ko boš obvladala gradivo. Jaz pravzaprav nisem hotela, da hodiš k verouku. To je bil moj edini predmet brez tebe, nekaj resničnega in samo mojega. Zdaj pa se bo vse končalo. Pol ure prepisovanja mojih molitev, in to je to. Prišla boš na uro in vedela vse, kar vem jaz. Še huje, vedela boš več, saj bom jaz spregledala neke malenkosti, skrivne pomene, za katere si imela naravne senzorje.

»Kaj pomeni iz telesa?«

»Kaj pa jaz vem.«

»Vam učitelj verouka ni razložil?«

»Ni,« sem odgovorila. »Samo nauči se jo na pamet, pa bo.«

»Pa tole,« prelistala si nekaj strani in prebrala »… in vsega vidnega in nevidnega. Kaj je nevidno? Zrak? Notranji organi?«

»Če hočeš hoditi k verouku, boš morala nehati spraševati traparije,« sem rekla, ti pa si zavila z očmi. »In prosim, da mi zvezek vrneš do vikenda.«

Za prošnjo se seveda nisi zmenila. Zvezka nisem potrebovala, lahko bi mi ga vrnila v šoli. Toda bala sem se, da boš, če boš predolgo brala molitve, prišla k verouku in se delala pametno. Zato sem se odločila, da grem k tebi nepovabljena in zahtevam zvezek nazaj, hladno in ponosno kot kakšna kljubovalna mučenica.

Vaša hiša si je ograjo delila z učiteljem biologije, ki je smrdel po hruškovem žganju in ki se je rad igral s tvojimi kitami. Gledala sem v njegovo malo okno, ko sem odpirala vrata tvojega dvorišča, zarjaveli mehanizem, ki sem ga lahko sredi noči odklenila z eno roko. Nekoč mi je ta pijani žabec rekel, da bi se morala zgledovati po tebi, nakar mi je pri biologiji v redovalnico vpisal trojko. Od ograje do vaših vhodnih vrat je bilo vsega skupaj kakih deset korakov, a vendar dovolj, da sem se spomnila vseh razlogov, zakaj sem jezna nate: učitelj biologije, verouk, moj zvezek, ki bi ga najmanj ti morala vrniti meni, pa tudi tisti nalepljeni, razbeljeni r, ki se mi je smejal iz lažnega priimka na vašem vhodu – vse to me je napeljalo k temu, da sem namesto rahlega trkanja trikrat s pestjo udarila po tvojih vhodnih vratih.

Odprl mi je Armin, tako hitro, da sem pomislila, da je ves čas stal za vrati in me opazoval skozi kukalo, kako se kujam. Takoj ko sem ga videla, sem pozabila, zakaj sem bila jezna – njegova navzočnost me je spomnila, zakaj je bilo še vedno dobro biti tvoja prijateljica. Lahko sem prišla, kadar sem hotela, odprla dvoriščna vratca, naredila deset korakov čez dvorišče in potrkala, kajti midve sva navsezadnje najboljši prijateljici. On pa bo tukaj, on in njegove dlani, umazane od barve, otečen vrh sredinca leve roke in črn od držanja debelega svinčnika HB za skice. Kako neverjetno se mi je to tedaj zdelo, da ima nekdo brata, ki živi, hodi, je in spi tam, kjer tudi ti, nekdo, ki ni tvoj starš, ni prijatelj, ki te pozna bolje od vseh, četudi ne ve ničesar o tebi.

»Lejla je šla na šah,« mi je rekel.

»Pri njej je moj zvezek za verouk,« sem razložila, najresneje, kot sem lahko.

V hiši je vladala tišina, vajina mati je bila v službi. Armin in jaz sva šla skupaj v tvojo sobo. Tam sem bila stokrat, toda brez tebe je bila videti drugače. Ob njem me je bilo sram tvojega nereda, kot da ga bo nekako povezal z mano samo zato, ker sva prijateljici in istih let.

Spomnim se velikega posterja Janet Jackson, ki ga boš kasneje zamenjala z ogledalom, spomnim se okoli obrnjenega spodnjega dela pižame, ki je ležal čez zmečkano posteljnino kot ulični prostak, spomnim se, da se je pod tvojo delovno mizo nevarno majal stolp stripov, ki se ga bova morali pred odhodom na fakulteto znebiti zaradi duhovnega blagostanja tvoje žalostne matere, spomnim se šahovske figure konja na tvoji polici, kjer se bo, kako leto kasneje, pojavila Arminova fotografija s plaže, spomnim se tudi, da sta bili na stolu dve nogavici, ena karirasta in druga bela, in branili tvoj prestol pred nezaželenim uzurpatorjem.

Čim prej sem hotela ven od tod. Armin je med zmešnjavo na tvoji delovni mizi našel moj razcveteli zvezek in mi ga dal. V tisti srajci in hlačah je bil podoben vajinemu očetu – ali vsaj fotografiji vajinega očeta v vitrini s porcelanom. Oči so se mu sprehajale po tvoji sobi brez kakršnegakoli odziva in se občasno umirile na mojem visoko zavezanem repu. Hotela sem si ga zapomniti takšnega – pokončnega in mirnega –, da bi se besede mojega očeta pričele sramovati in bi se razbežale pred temi neizpodbitnimi dokazi.

Oče je rekel, da so verjetno Armin in tisti njegovi faloti zastrupili sosedove pse. Rekel je, da se je ena skupina ločila, enega od njih so že privedli zaradi kracanja po fasadah, klatijo se naokoli kot psi in delajo kdo ve kaj.

»Zdaj mu je ime Marko Berić, lepo te prosim, ni več Armin,« je namrščeno dodala moja mati, kot bi prvič slišala, da je nekomu ime Marko, in očetu čez mizo ponudila piščančje meso zlate barve.

»Marko Berić,« je z gnusom ponovil moj oče in iz sklede vzel še eno mastno bedro. Glodal ga je, še vedno namrščen, jaz pa se mu nisem upala nasprotovati niti ga vprašati, zakaj bi Armin zastrupil psa od kogarkoli. Ničesar nisem storila, Lejla. Molčala sem in jedla.

»Je to vse?« me je vprašal Armin in gledal v zvezek, kot bi prvič videl predmet takšne vrste. Zdaj bi morala oditi, sem pomislila. Toda nisem hotela. Všeč mi je bilo, kako me je gledal – kot da imam tudi jaz šestnajst let. In menstruacijo. Na tvoji delovni mizi je poleg majhne vijoličaste svetilke brez žarnice ležal biserni uhan. Ko Armin ni gledal, sem ga zagrabila in si ga vtaknila v žep, tako samodejno in precizno, kot bi bil to ves namen mojega prihoda.

»Grem lahko na dvorišče? Mislim, da sem tam pod češnjo izgubila uhan,« sem se zlagala.

Že sem si izmišljala načine, kako naj ti to obnovim, kako naj razložim, zakaj ni tvojega uhana, a sem se hkrati zavedala, da tega nikoli ne bom mogla pojasniti, ker boš ti vse dojela, prebrala me boš kot telefonski imenik in mi ne boš več dovolila priti. Toda morala bom, kajne? Morala ti bom nekaj ponuditi. Kaj, če jima rečeš, svoji mami in Arminu, ob večerji, da ne moreš najti svojega uhana? Kaj, če tvoj brat izve, da sem lažnivka, ki niti menstruacije nima?

Hodila sem za njim, po poti, ki vodi za vašo hišo, uhanček je bil vroč v moji oznojeni dlani, prepričana, da me z malega okna čez cesto opazuje smrdljivi učitelj biologije. Vse bo videl, sem pomislila. Razkrinkal me bo, ta podli prasec.

Armin je hodil vzravnano in odraslo, me delal sramotno majhno za svojim hrbtom. Roke je držal v žepih hlač. Lase je imel kot ti – črne, nepočesane, kot bi jih nekdo pozabil na njegovi glavi. Ko sva prišla do stare češnje, je iz žepa vzel cigarete in si eno prižgal.

»To ni zdravo!« sem zavpila in isti trenutek obžalovala. A sem lahko še bolj trapasta?

»Tudi ni zdravo, da si majhne deklice spenjajo rep.«

»Ni res. To si si izmislil.«

Smehljal se je, kot bi mu bila jasna neka očitna šala, ki je šla mimo mene. Poskušala sem dojeti, kaj se dogaja. Izgovorila sem laž in zdaj sem z Arminom. Z Arminom. Na njegovem dvorišču sem, vašem dvorišču, in pogovarjava se. Pogovor imava.

»Poleg tega nisem majhna deklica.«

Tedaj je to storil, to, česar ti nisem nikoli povedala, celo mnogo let kasneje ne, ko sva pokopali Zajčka in se nihče več ni spominjal tistega uhana. Nikoli ti nisem priznala, da mi je tisto zimo, ko si ti dobila menstruacijo, tvoj brat odvezal lase. Približal se mi je toliko, da sem lahko videla brazgotino na njegovem licu. Nekoč davno si mi rekla, da jo je dobil pri padcu s kolesa, da se je domov vrnil ves krvav, tvoja mati pa je stokala, kako da je nezrel in da bi moral biti previdnejši, glede na to, da je edini moški v hiši. Zdaj mi je bila ta brazgotina neprimerno blizu, če bi stopila na prste, bi se je lahko dotaknila z jezikom. Nikoli prej nisem bila tako blizu moški srajci. Bila je čista in poštirkana, dišala je po limonah. Oče je nosil policijsko uniformo, ni nama dovolil, da se ga pred službo dotakneva, da se ne bi zmečkala. Zdaj sem lahko preučila njena vlakna, moški srajci. Bila je mehka, četudi se je nisem mogla dotakniti. Mehka na pogled. Armin je napel oči, kot da rešuje šahovski problem, držal je cigareto z ustnicami (dim mi je šel v oči, a jih nisem hotela zapreti) in z obema rokama posegel po moji gumici za lase. Dvignil se je nadme kot drevo. Povlekel je mojo veliko elastiko in mi odvezal rep. Bil je nežen – kot da tega ne bi počel prvič. Lasje so mi popadali okoli glave. Jaz pa sem pomislila, da jih nimam dvanajst, ampak sto dvanajst let, in da sem ves ta čas preživela in čakala, da mi Armin Begić razpusti lase.

Oddaljil se je za nekaj korakov in se naslonil na drevo, da bi si me bolje ogledal. V tem trenutku se mi je zazdel tako podoben tebi, da mi je postalo neprijetno.

»Vidiš. Tako je bolje. Kot Venera.«

»Kot kdo?« sem ga vprašala. On pa je samo odvrgel cigareto, jo ugasnil s podplatom in pogledal v travo.

»Kje imaš ta uhan?«

S potnimi dlanmi sem si na hitro poravnala lase, medtem ko je bil on zaposlen z iskanjem moje laži med deteljicami. V vsej tej zmedi sem pozabila na uhan v svojem žepu. Namenila sem se ga vzeti in vreči v travo, ko sem za sabo slišala tvoj glas:

»Glej ju!«

Počutila sem se, kot bi bila na vašem dvorišču gola. Počasi sem se obrnila in si prizadevala poravnati skuštrane lase za ušesa, ko sem se srečala s tvojim pogledom. Stala si naslonjena na hišo, s tremi bananami v roki, in naju sumničavo gledala.

»Kot Adam in Eva,« si rekla.

Pokazala sem ti jezik. Nasmejala sta se, kot da vesta vse, kar je treba na tem svetu vedeti, česar pa se jaz ne bom nikoli naučila. Bila sta enaka: nasmeh s pol obraza, spuščene obrvi, ramena pod ostrim, črnim grmom las, kot pri mrhovinarju. Tista neprevedljiva modrost v črnih očeh, znanje, pred katerim bom vedno majhna. Bila sta enaka, vendar ti nisi bila tako nežna. Ti si trgala, rinila, udarjala in brcala. Ti si krvavela. Kot neka majhna, živalska različica Armina. Stala sem na vajinem ozemlju, zgrešena kot semafor sredi gozda. Pogledala sem gor, nekaj je zaprhutalo v mojem perifernem vidu. Učitelj biologije je stopil na balkon, da bi obesil svoje prostaško perilo. Gledal je naravnost vame, kot da ve vse.

Prevedla Dijana Matković