lalala
»Slovenijo teh nekaj zadnjih let pustošijo usodne krize – finančna, gospodarska, socialna, politična, moralna. Vsaka od njih ima daljnosežne posledice, med sabo so najtesneje povezane. Ob tej zlovešči podobi slovenske družbe in države bi utegnili pomisliti, da bo Slovence iz zagatnega kriznega položaja morda lahko reševala kultura,« je pred časom v tedniku Demokracija zapisal akademik Janko Kos, patriarh slovenske komparativistike, član Zbora za republiko, nekdanji razmišljevalec o marksizmu in problemih literarnega vrednotenja, avtor neštetih monografij, premišljevalec o temeljnih vprašanjih slovenskega duhovnega razvoja. Skratka: ena redkih še živečih in dejavnih slovenskih avtoritet, ki mu je bilo vedno vredno prisluhniti, pa četudi se z njim nisi strinjal. Kot njegov študent sem mu lahko samo hvaležen, da mi je odprl vrata v duhovno in slovstveno zgodovino Slovencev kot dela evropske, zahodne civilizacije.
In zakaj zdaj obujam ta Kosov zapis? Ker je čas medvladja, ko se sklepajo prijateljstva med nekdanjimi sovražniki in izkopavajo bojne sekire med nekdanjimi zavezniki; ker se pripravljajo tako imenovane koalicijske pogodbe, četudi se še ne ve, kdo v takšni ali drugačni koaliciji sploh bo. Kultura, ki bi nas morda lahko »reševala« iz »zloveščega« položaja, v katerem se je znašla slovenska država, je in bo tudi tokrat nepotreben balast, prečudna Jacinta, ki bo v mogočnih budila le nizke strasti, kaj več pa z njeno lepoto ne bodo znali početi. Res je, da je najbolj pereča kriza, torej finančna, že mino, kot nas tolažijo tisti, ki nam prodajajo zgodbo o visoki gospodarski rasti.
Kultura žal ne bo mogla reševati nikogar, če bo, kot smo imeli priložnost slišati in brati, prihodnji minister za kulturo prvak SNS! Nekateri Plemenitega nacionalista poznamo že dolgo – od tistih časov, ko je bil baletnik, ko si je rad sposojal dragocene artefakte iz nacionalnih muzejev, bil farmacevt in tako naprej. Vsekakor osebnost z mnogoterimi darovi; zdaj pa bi se rad izkazal tudi kot vešč upravitelj slovenske kulture. Kaj lahko storimo tisti, ki nam naj bi načeloval, če se bo pač tako izšlo in bo lopata in ne grablje?! Nič, saj smo že leta na okopih, ki ne izza katerih, ampak vrh njih vpijemo: Država, poslušaj nas! Prepoznaj v nas tisto, zaradi česar si! A država, ta gluha in slepa žival, se ne meni za naše prošnje, pozive, krike, ne, ona še naprej v miru prežvekuje vsakdanje obroke ter ne sliši sveta, še najmanj sliši tistega, ki bi mu morala služiti. Umno služiti.
A naj se vrnem k spisu akademika Kosa, v katerem je podal nekatere zanimive ocene slovenske družbe in države ter pomena, ki bi ga kultura morala imeti, pa četudi smo se že privadili, da živimo v krizi, ki je permanentna, kar pomeni, da se nebo nad nami vedno znova stemni, nato se za hip ali dva zjasni in znova zagrmi tam za gorami.
Kos se pridružuje tistim – zdi se mi, da jih je vse manj – ki menijo, da je kultura v slovenski zgodovini odigrala nadvse pomembno vlogo. A kar iznenada je kultura »podlegla krizam«, ki pa ne »prihajajo vanjo samo od zunaj, ampak jih rojeva tudi sama«. Da je finančni del krize kulture najbolj akuten, se strinja tudi Kos, pri čemer vidi problem, tako kot odhajajočemu ministru za kulturo Peršaku, v »paradoksu«, da imamo na eni strani javne zavode, ki žive od proračunskega denarja, po druga strani pa samostojne oziroma samozaposlene ustvarjalce, ki so v primerjavi z zaposlenimi v javnih zavodih v »negotovem delovnem položaju«. Kos poudarja, da bi se moral položaj samozaposlenih izboljšati tako, da bi ustvarjalce ne »potiskal navzdol v povprečnost«, ampak bi moral pospeševati njihovo »odličnost«. Pravilno tudi ugotavlja, da je vendarle problem (kulturnega) trga odločujoč, četudi je prepričan, da ni temeljna težava v njegovi majhnosti ali nerazvitosti. Za ta položaj kulture je kriva »socialna sestava prebivalstva«. Ne pozabi omeniti Cankarja, ki je za svoj čas ugotavljal, da slovensko kulturo sprejema »za svojo last samo meščanstvo«, ki pa si jo je lastilo tudi iz ne kulturnih vzrokov: »zaradi potrebe po zunanji reprezentaciji, socialni in celo nacionalni«.
Prav tako naj bi ravnala komunistična partija po letu 1945, ker je kulturo »potrebovala za svojo reprezentacijo, zlasti pred zunanjim svetom«. Na tem mestu je akademik Kos že v soglasju s tistimi, ki so prepričani, da do leta 1991 sploh ni bilo prave, slovenske, domoljubne kulture in umetnosti. Zavestno prezre, kar mu kot akademiku nikakor ne pritiče, da se je slovenska kultura, umetnost po letu 1945, razmahnila in dosegla – komunistična partija gor ali dol – novo evropeizacijo, celo planetarizacijo (globalizacijo). Kosu se zastavlja vprašanje, kdo je – po zlomu socializma – sploh »sprejemnik« kulture: so to »srednji sloji«, ki niso več »klasično izobraženi« in tudi ne narodno zavedni kot meščanstvo pred drugo vojno? Ali mlajši del srednjeslojskih generacij, ki pa se vse bolj zadovoljuje s »popularno zabavno kulturo ameriškega izvora«? Potem pa so tu še tako imenovani anarhični alternativci oziroma subkultura, katere vezivo je predvsem »potreba po skupni socialni reprezentaciji«.
Akademiku Janku Kosu se podoba današnje slovenske kulture kaže kot obremenjena s težo jalovosti dediščine »levega« progresizma in »desnega« konservatizma. To pa opozarja, da imamo opraviti z duhovno krizo, ki je močnejša od vseh drugih. Duhova kriza nosi različna imena, kot so na primer nihilizem, relativizem, amoralizem …
Da je duhovna kriza globalna, je jasno tudi akademiku Kosu, a da so njeni naglavni grehi nihilizem, relativizem, amoralizem … pa je nekaj, kar prihaja iz nekih drugih, davnih časov! In prav letos, ko se klanjamo Cankarjevemu spominu, njegovemu opusu, s katerim nas je vpisal v knjigo evropske duhovne dediščine, akademik in patriarh slovenske komaparativistike spregovori z besedami dr. Frančiška Lampeta.
Pri vsem tem se akademik Janko Kos spretno izmakne kulturi, ki je nastajala med letoma 1941–1945, v času narodnoosvobodilne vojne. Mar ni bilo partizansko gledališče edinstven pojav v okupirani Evropi? Mar ni poimenovanje slovenskih partizanskih enot po slovenskih pesnikih skorajda nepojmljivo? Mar ni to dediščina, ki bi morala dajati slovenski kulturi in umetnost v krizah, pa naj bodo takšne ali drugačne, moč, vero in upanje?!
lalala
lalala
