Neža Zajc – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Poezija Neže Zajc, ki je doslej polarizirala slovenske bralke in bralce poezije (zdi se, da smo prišli v fazo, ko ne moremo več govoriti preprosto o bralkah in bralcih literature, saj poezija v svoji marginalnosti zbira specifično zanesenjaško publiko, ki živi vsaj deloma ločeno življenje od splošne bralske javnosti), zagotovo ni lahek zalogaj za prevladujoči pesniški okus. Prvič, pisana je v izrazito jezikovnem pesniškem modusu, ki pa ga spet ni mogoče preprosto povezati z neoavantgardami, saj se poslužuje tudi rim in anastrof, sredstev, ki jih navadno povezujemo s predmodernistično poezijo. Kolikor pa je njen jezik avtonomen in se oddaljuje od deskriptivnosti, je tudi globoko prežet s krščansko tekstovno zapuščino, do te mere, da znatno presega ne zgolj poznavanje splošnih zunanjih poznavalcev krščanstva, temveč se najbrž lahko kosa z izobraženimi krščanskimi teologi. Na področju presečišč, povezav in oddaljevanj sodobne pesniške krajine – verjetno ne samo slovenske – stoji poezija Neže Zajc kot oddaljena točka. Kljub temu znotraj krščansko zaznamovane sodobne slovenske poezije pesnica uživa velik ugled, medtem, ko je pri alterantivistično levo naravnani kritiki (Domen Slovinič) s prejšnjo knjigo naletela tudi na oster, pravzaprav zajedljivo posmehljiv sprejem.
Toliko bolje, da vanjo skušamo vstopiti, jo razumeti, da jo kot privrženci poezije v njeni tujosti, ki pravzaprav označuje njeno duhovnozgodovinsko pomembnost za sodobni svet, beremo. Prodor vanjo se kaže kot zahteven hermenevtični postopek, ki terja celovit umski aganžma: intuitivni, (notranje) slušni, imaginativni in intelektualni. Vendar se ta poezija ne dogaja sredi nobenega od njih, temveč v njihovem skrivnostnem preseku, na polju, ki je zunaj vsakdanje izkušnje in ki je specifično pesniško. V takšni poeziji se ona sama kaže kot posebna človeška zmožnost.
Ne moremo dvomiti, da je v njenem središču jezik. Je v skladu s samim duhom pesmi – kolikor je obenem tudi sam njihov duh – in je trpinčeni jezik. Jezik, poln ran, skladnje premešanih kosti, v svoji zakrvavljenosti odtujen sodobnemu bralcu in zato šokanten; ob prvem branju vzbuja mešanico fascinacije in gnusa, ki zahteva pogumnega bralca. Pogum varuje pred racionalizacijo izkušnje. Pesmim lahko sledimo le, če se odpovemo hitrim poskusom racionalizacije, če se, tako kot one same, prepustimo nekemu leap of faith, skoku v njen jezik, v njeno medsvetovje samo. Tam bomo srečali nek nejasen subjekt, ki bi mu morda lahko rekli tudi ženski, kjer se v rani srečujeta mazohizem in nošenje sveta; kar pa je jasno in žareče, je vseprisotno trpljenje, tesnoba, strah. To ni poezija vere, ki prihaja iz blaženosti, temveč mučno zapisovanje križevega potu, kjer vsak zavoj napreza izmučene mišice, kjer se občuti vsak kamenček na tleh. Opisano čutenje je kljub nespregledljivi intelektualnosti globoko intuitivno in želi si vsak tak kamenček odkriti v jeziku samem, občutiti zrno graha znotraj jezikovne izkušnje; gotovo izkustvo subjekta in jezika nista razločena, vendar izhajata iz skupnega izvora. Skratka, to je poezija verskega iskateljstva, ki je obenem prepričana, da je prava pot iskanja križev pot. Samozavest in izgubljenost; upanje in obup, vse to je v njej nerazločljivo.
Kljub temu, da je zunaj neoavantgardne zapuščine, zbirka sodi v modernistično tradicijo po tem, da prav pisavo eksplicitno postavi v središče človekove duhovne dejavnosti; pisava je tista, ki razkriva resnico o svetu, tudi onkraj zavestnih prizadevanj. Pisava sama je tista, ki, če ji dovolimo določeno avtonomijo, lahko izreče neizrekljivo. Arhaizme v skladnji in leksiki lahko razumemo kot potujitev vsakdanjega jezika. V večinskem samorazumevanju sodobne poezije obstaja nek strah pred preteklostjo, strah, da bi bila poezija cringie, da bi se rimala in zvenela staromodno. Prav v sredo tega strahu cilja Neža Zajc. Kar se zdi sodobno, je zastarelo, postalo je kliše in morda se zdi veliko bolj prodorno brati poezijo 19. stoletja kot dnevniško prozno poezijo sodobnosti. Konsenzi so namreč ves čas podvrženi spreminjanju, ukinjanju in ves čas nastajajo novi; kar se je pred stotimi leti zdelo moderno, je pred petdesetimi postalo zastarelo, kar pa je nastalo pred petdesetimi se v luči starejšega lahko kaže kot zastarelo tudi samo. Vseeno je v zbirki še vedno viden potencial za nove jezikovne tvorbe in inovacije, ki ne bi zgolj direktno povzemale starega jezika, temveč bi ga direktneje osmišljale v sodobnem kontekstu.
Igla v mrku je nekakšno vračanje temnega modernizma v slovensko poezijo, globoko in do temeljev prežeto s krščanskim izročilom, ki vpliva tudi na oblikovne značilnosti zbirke. Vsekakor gre za zbirko, ki jo je treba jemati resno, v ozir in ki je v mapiranju sodobne slovenske poezije nikakor ne gre spregledati. Poetika Neže Zajc pa obenem kaže še številne možnosti razvoja, saj je tako jezikovno kot duhovno v njej odprtih kar nekaj možnih poti, ki pa bodo zahtevale dodatno osrediščenje in prečiščevanje mračne lave, ki priteka iz verznega vulkana. Ta lava zdaj še ima svoje brneče, dromljajoče mesto, zdi pa se, da bo v skladu z njeno notranjo logiko v prihodnosti potrebno usmerjanje in oblikovanje, redčenje in zgoščanje njenih tokov.
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
Neža Zajc – Literarna kritika – poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
