Mirjam Gostinčar – Arjan Pregl – Poezija, romani, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Truth is stranger than fiction
Knjiga Arjana Pregla Dolga zgodba, bera letošnjega leta (ki je sicer avtorjeva druga po Ženski, ki ni hotela z balkona iz leta 2017, obe sta izšli pri LUD Literaturi, kjer je tudi sicer največ objavljal), je takoj pritegnila mojo pozornost. Pa ne zato, ker Arjana skupaj s hudomušnim, na momente ironičnim (a zelo natančnim) humorjem, ter njegove kratke kratke zgodbe poznam z Blatnikove delavnice kreativnega pisanja. Ne. Precej je k zanimanju doprinesla izjava njegovega kolega, katerega komentar se je glasil, da je knjiga na trenutke ogabna, ampak vredna branja. Čeprav je definicija ogabnosti (kot vse definicije) seveda relativna; in meni se je Arjanova knjiga zdela vse kaj drugega kot to.
Arjan Pregl, po primarni profesiji sicer slikar in ilustrator, je med drugim zmagal tudi na Urnih zgodbah (v THL-ju) in na Airbeletrininem natečaju.
Sama sem se lotila branja in ob sestavljanju tega, kar ravnokar prebirate, nehote pomislila na pripombo Maje Šučur, mentorice na delavnici pisanja kritike. Pravilno je ugotovila, da bi bil zame največji izziv zapisati oceno knjige, ki me odvrača. A vsekakor mi je uspelo, da sem se temu spet izognila.
Rečeno drugače, prepustila sem se lupingom, nepredvidenim koncem in predvsem humorju, ki je (žal) zelo neznačilen za slovensko književno krajino. Razen Hočevarja in Kleča se ne morem domisliti nikogar, ki bi se znal tako temeljito šaliti (tudi) na svoj račun.
Nabor 49 zgodb z domiselnimi naslovi tematsko preigrava dokaj običajne situacije, vsakodnevne zagate, ki se pripetijo sleherniku, a jih avtor spretno zapelje in hkrati zavede v absurd, poišče skratka čisto nemogoče in povsem nepričakovane izpeljave oz. konce. Skupni imenovalec vseh ali vsaj večine brez izjeme izkazuje duhovitost, ali kot jim pravi Ana Schnabl v inetrvjuju z avtorjem – stand up momente, ki pa niso sami sebi namen, ampak izpostavljajo univerzalne resnice. Tu in tam se najde družbeno kritična ost na razne teme – komunizem, ekstremizem, zaplankanost – in plehki moderni svet (influencerk_jev) v Samo navzgor. Nasejani pa so tudi drobci distopične prihodosti (Večni zahod): »Gosta megla lebdi nad kupi plastike. Rdeči in vijolični odtenki se mešajo na obzorju, plameni gorečih odpadkov. / Obžujem ta pogled, zašepeta moški.«. In kajpada delci oddaljene zgodovine.
Pri večini zgodb pričakuješ – glede na zgradbo in postopen razvoj ter prekleto dober opis atmosfere s pomočjo minimalnih sredstev – veličasten, razsvetljenski konec, dobiš pa banalnost (Geneza) – sedem dni običajnega … prehlada. In seveda tudi obratno; začetek se zdi običajen, še ena kavarniška Daj-dam scena (pripadniki prejšnje generacije ali generacije pred tem poznajo to verigo lokalov), potem pa za konec bum – Umazani posel (smešno za crknit).
Če bi uporabila Blatnikov žargon, bi rekla, da Pregl vsekakor preseže obzorje bralčevega pričakovanja.
Če se spet navežem na vsebino (vem, malo preskakujem), potem moram omeniti ljubezenske sklope (Jutro – smešno), seksualne (Enostavno narobe – bolj smešno in Vagina dentata – ta ga pa zmaga) ter-recimo jim – vzgojne, čeprav bodo moralisti, še sploh pa Jehove priče, verjetno vzrojili ob Nedelji. Najbolje, da jo kar citiram:
Hej, pridi malo sem,
Kaj je, oči?
Jebi se, ti kreten debilni.
Greva šah?
Jaaa.
Pičkica mala.
Ampak da ne boš jokal in se kujal, če bom začel zmagovati.
Jebi se, starec!
Pojdi iskat škatlo. Pa kar ti razpostavi figure.
A si popoln retard?!
Konj gre sem, ne?
Ja, kmetje pa lepo v vrsto.
Komunist!
O, šah igrata. Ljubček, a lahko vsaj čez vikend kdaj odložiš telefon?
Pregl se mimogrede poigra tudi z literaturo. To stori v parodiji na Kafkino Preobrazbo. Kafka v avtu vozi Forda, Gandija in Hitlerja ter povzroči hudo prometno nesrečo: »Ko na mesto nesreče pridejo policaji in rešilci, ne vejo, kje se konča človek in začne hrošč!«
Liki so zelo različni; od Velikega lovca (ki se v bistvu grebe za prvo mesto na plaži) do Človeka s psihično motnjo in Samohranilke ter navsezadnje Pravega moškega (nehote sem dobila asociacijo na Damjana Murka).
Ob primerjavi obeh produkcij, ergo Ženske, ki ni hotela iz balkona in Dolge zgodbe, ugotavljam, da je Pregl v drugi še izbrusil dovršeni pripovedni stil.
Če smo že začeli z Dolgo zgodbo, pa dajmo z njo še skleniti:
»Zvonec. Ana odpre. / Pred vrati poskakuje Dušan na eni nogi, manjka mu zob, oblečen je v piščanca, perje ima pobarvano na modro, pol glave ima pobrite, iz levega ušesa mu gleda korenje, iz desnega radirka, pod eno roko drži šop bankovcev, v drugi ima mikser. / Dolga zgodba, reče.«
Preostali prispevki in literatura na portalu
Objavo je podprla Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.