/ 

pohorska_bizarija.exe

    

Amadej Kraljevič o nastanku svoje zgodbe

Vsakodnevno uživanje v občutku ruralnosti in občasno manično igranje videoiger od Far Crya do BioShocka se prevesi v kosovno pisanje in preigravanje občih mest od znanstvene fantastike do planinskih pohodov.

   

***

   

Nekje na travnikih Pohorja. V predelu Holističevega gozda. Uhlsport škornje-kopački mi od konstantnega ritja po blatnih gozdnih stezah, ko jih potem doma ne sperem in pustim, da se mi samo blato zasuši, razpadajo. Tukaj rijem v hrib na deževni dan. »kje so tiste luknje/ki so včasih bile/sedaj pa raste koka in zelene trave.« S tem ponavljanjem ustvarjam odmev v gozdu. Vsake toliko časa se na nekih točkah odbije zvok nazaj in zaslišim skorajda nekakšne prisluhe v daljavi. Občasen feedback loop.

Zjutraj mi je na centralni postaji računalnik javil, da so moji sodelavci včeraj pozabili označiti drevesa in popisati inkubatorje kokinih nasadov v Holističevem predelu. Ta predel je zajeban. Kdo bi jim zameril, res, kako jim naj zamerim, če imaš slučajno na seznamu dnevnih nalog samo ta predel, potem imaš kaj delati čez celotni delovni dan. V njegovo osrčje ne moreš vstopiti z nikakršnim traktorjem ali štirikolesnikom, mogoče bi lahko vstopil z motokrosom. To bi šlo, ampak se da zaradi povečanega števila pospešeno rastočih hiper-dreves in mutiranih krtov kar hitro zabit ali zlomit na krtijekih. Zato so ti najboljša oprema škornje-kopački, železni, s podaljšanimi čepi, da se zarijejo v blato in te poženejo naprej.

Dež mi je že dobro stestiral pelerino. Potegnil sem geo-skener, da mi je popisal okoliš, ko sem prišel vsaj po navigaciji sodeč nekam v srčiko gozda. Pričel sem se z skenerjem v roki obračati v krogu, tako, da mi je zajel področje v okolici enega kvadratnega kilometra. Počasi so se mi na navigaciji izrisovala drevesa, ki jih je bilo potrebno popisati, pa kokini inkubatorji in še … Odšel sem do prvega inkubatorja, ki leži zraven male lesene hiške, postojanke našega gozdarskega podjetja, ki že nekaj časa ni bila adaptirana. Tam sem si utrgal par kokinih listov. Vsakokratna rutina.

Popisujem kakšne pol ure, ko končno dobim signal in se lahko prvič javim v centralo, da sem prišel v gozd in opravljam popis. Za tem pa sem si lahko končno privoščil odmor in kokin čaj. Signala je ponovno zmanjkalo in odšel sem v postojanko. Navigacijski strojček odložim na mizico. Prižgem eno cigareto. Zakurim ogenj. Nalijem vodo v džezvo. Pristavim jo na ogenj. Voda zavre, ko namočim kokine liste. Prižgem še eno cigareto. Popijem. Vsakokratna rutina.

Miza začne počasi vibrirat. Navigacija začne utripat. Javlja mi nekakšne površinske premike kakšnih petsto metrov od postojanke. Ponavadi so to kakšni biološki hibridi lisosič, ali pa hibridi volrisa in še vseh ostalih, ki se potikajo po tem predelu. Ko vzamem navigacijo v roke, pa mi javi, da se v tem predelu ne premika nič prej omenjenemu podobnega. Navigacija zaznava nekakšno premikanje železa, ki naj bi prišlo iz smeri bližnjega črnega odlagališča in se vse bolj bliža moji postojanki. Za par sekund opazujem njegovo premikanje, ki je skrajno počasno, kot da bi se vleklo po blatu. V strahu sem v omarici v kotu sobe poiskal motorno žago. Šit, vidim, da ima skoraj izpraznjen rezervoar. Upam, da bo zadostovalo. Za vsak slučaj sem poiskal še sekiro.

Opremljen se odpravim iz hiške. Dež je pričel počasi pojenjati. Še enkrat pogledam na navigacijo. Točka premikanja objekta se je za trenutek pospešila in pričela nekako pobesnelo skakati v različne smeri. Pričel se je oddaljevati od hiške, pa spet približevati, ko je naenkrat obstal na miru. Počasi sem se mu želel približati vsaj na kakšnih petdeset metrov in tam izpustiti drona, ki bi preveril za kaj dafak sploh gre. Približam se mu na kakšnih sedemdeset metrov, ko izpustim drona. Z rahlim manevriranjem skozi gosto zasajeno poseljenost dreves se mu približam, ko vidim odsev neke človeške roke, ki štrli iz gostega grmovja. Več se ni videlo.

Pilotiram dron nazaj k sebi, ter se odpravim še bližje. Vedno bolj se mi je dozdevalo, da se ugrezam v blato, v blatne stezice, kot da bi hodil po vodi, ki me bo vsak čas posrkala vase. Naenkrat mi je vid zameglila še nenadna megla, ki se je prebila in zavijugala med krošnjami. Sluh mi še dodatno oteži veter. V nekem trenutku se mi je dozdevalo, kot da mi veter feedback loopa neko pesem, ki sem jo tukaj prepeval pred leti:

»No pa gremo zdej/K še vedno, a veš/Je to zgodba o veverci/O veverci pa o pujsku Markotu/To sta dve živali/K sta živele v naravi/In vse te živali/So se imele radi/No pa gremo zdej.«

No, pa sem šel še bližje grmu, na kakih dvajset metrov. Navigacija mi spet javi premikanje. Točka na njej se je začela premikati stran od mene. Bilo mi je dovolj, želel sem jo ujeti. Pognal sem se za njenimi sledmi v blatu in na srečo sem se ji vedno bolj približal. Pospravim navigacijo. Zakurblam motorno žago. Letim z motorno žago za njo. V nekem trenutku zmanjka bencina. Motorna žaga ugasne. Odvržem jo na stran. Vzamem sekiro. Letim s sekiro za njo. Letim. Letim. Plavam. Letim. Hodim. Zmatran sem. Letim …

Končno zagledam neko človeško telo, ki se plazi stran od mene, kot da bi plavalo po blatu, kot da bi se z zadnjimi izdihljaji poskušalo premikati, bežati. Še bolj pospešim svoj tek in se vmes pripravljam na soočenje, na spopad. Nato se mu približam. Vidim, da se v bistvu premika le en del telesa. Premikala se je samo noga. Končno sem ga ujel, ujel sem bežeče se telo. Zajel sem sapo. Zajel sem zamah s sekiro. Pripravljen sem ga bil razčefukati do amena. Razkosati na koščke. Ravno, ko je zašlo za eno od dreves sem zamahnil s sekiro in zarezal v drevo. S potegom sem odlepil sekiro stran iz zareze v steblu. Se spet pognal za njim. Zalučal sem sekiro, da bi ga ustavil in s tem zadel njegovo nogo. V trenutku se je ustavilo. Oddahnil sem si. Pogledam ga pobližje. Bilo je le mrtvo telo z dvema bioničnima nogama. Ena od teh je izgleda še vedno delovala in imela ločen napajalnik. Mislim, da je v pobeznelem gliču vlekla kadaver iz črnega odlagališča proti holističevemu predelu gozda.

V rahli paniki sem iskal signal, da bi lahko javil v centralo kaj se mi je zgodilo. Ni ga bilo. Odvlekel sem kadaver v postojanko. Ga spravil v kot in ga priklenil z lisicami za kamin. Ni mi preostalo drugega, kot da grem nazaj v centralo, da javim, kaj se mi je zgodilo, saj sta mi crknila telefon in vokitoki.

Ko prispem nazaj v centralo so bili vsi začudeni, da sem se vrnil. Odrival sem jih od sebe in odrival sem njihova vprašanja. Takoj sem želel javiti policiji, kaj se je zgodilo. V daljavi se je zaslišal glasen grom, ki me je rahlo zmedel, ko sem se javljal policijski centrali. Na našo centralno postajo sta prišla detektivka in detektiv, da bi ju odvedel nazaj v našo postojanko. Ko smo prispeli tja, je bila na postojanki vidna velika luknja predrtega lesa na steni. Kadavra ni bilo v notranjosti postojanke. Ko sem pričel pripovedovati potek dogodkov, sta mi detektiva verjela na besedo. Potem sem se spomnil groma, ki me je zmedel med telefonskim klicem. Strele, ki je po možnosti udarila v postojanko. Pričeli smo z iskanjem sledi, a za trenutek se mi ni dalo več. Prižgal sem si cigareto. Usmeril detektiva, ki sta poklicala še forenzično službo, na neko pot okoli tega predela. V resnici nisem imel pojma, kam bi lahko pobegnil kadaver. Odpravil sem se nazaj v postojanko, ter zakrpal luknjo. Si tam ponovno zakuril ogenj. Prižgal cigareto in pripravil čaj. Ma kaki, pognal sem se za kadavrom, kot da bi mi bila zadnja večerja.

aaa

aaa

Amadej Kraljevič
O avtorju
Amadej Kraljevič (1995), bivši nogometaš, ki ima sedaj za seboj nekaj literarnih nastopov in spletnih objav poezije. Trenutno se v okviru festivala IGNOR pripravlja chapbook njegovih kratkih zgodb. Uvrščen je tudi med finaliste slovenskega državnega prvenstva v slam poeziji.