Anja Mugerli o svoji zgodbi
Zgodba Čevlji spada v serijo zgodb, v katerih so rdeča nit stari običaji, ki pa jih želim predstaviti na drugačen (nov) način.
***
Za deseti rojstni dan sem dobila nove čevlje. To niso bili ponošeni čevlji, kakršne smo otroci ponavadi podedovali od starejšega brata ali sestre in ob pogledu na katere nam je takoj postalo jasno, da so že odslužili svoje. Čevlji so bili iz mehkega in voljnega usnja ter z lično izdelanimi zaponkami, ki so se, ko sem za hip obstala sredi ceste, zableščali v soncu. Tudi oče, ki je v svojem življenju v rokah držal nešteto čevljev, je bil očaran: dolgo jih je preučeval, od blizu pregledal šive na robovih in s členkom potrkal po podplatu. Čevlje mi je podarila njegova sestra, moja teta, ki je skoraj celo življenje živela v Argentini, in vsem, ki so hoteli prisluhniti, sem povedala, kako so moji čevlji prepotovali ocean.
Kmalu zatem je bila v našem kraju poroka. Čevlji so med svati poželi skoraj toliko občudovanja kot nevesta, a najbolj od vseh jih je občudovala moja sestra. Že takrat sem vedela, da bo moja leto dni mlajša sestra nekoč lepotica. Imela je dolge lase, v katerih so sončni žarki ustvarjali svetlobno mavrico, ob pogledu v njene oči pa se mi je vedno zdelo, da zrem v vrhove zelenih smrek. Potem ko so nevesto po starem običaju ugrabili svatje in jo je šel ženin iskat, preostali pa smo čakali, da se skupaj vrneta, me je oče prosil, naj čevlje posodim svoji sestri, vsaj za nekaj minut, da jih tudi ona preizkusi. Nisem hotela. Že ko sem jih prvič obula, nisem občudovala zgolj čevljev, temveč tudi svojo prvič najdeno lepoto, ob tem pa sem pomislila, kako ljubezen ne potrebuje obrazov in kako se lahko kot neskončna nit vleče čez kopno in ocean. Vse to sem povedala očetu, kot bi hotela razložiti svojo nepopustljivost, in na koncu dodala, da po mojem lahko ljubezen živi tudi v čevljih. Moj glas je zamrl med veselimi vriski svatov, ki so oznanili vrnitev ženina in najdene neveste, moja sestra pa je, kot bi jo veselje drugih zabolelo, povesila pogled, da so ji dolgi lasje kakor zavesa prekrili lice.
Le nekaj dni zatem je hudo zbolela. Ure, med katerimi je oče, odet v zelen predpasnik, skušal zakrpati ponošene čevlje, ki so se v našem kraju prenašali iz roda v rod, sem sama preživljala ob sestrini postelji, ji brala, jo česala, hranila in umivala. Ponoči sem v njeni sobi spala rahel spanec in se ob vsakem njenem gibu prebudila, kot bi me nenadoma povlekli na površje. Oče je med njeno boleznijo nad vhod čevljarnice obesil napis z mojimi besedami: Ljubezen lahko živi tudi v čevljih, kar pa me ni razveselilo, temveč je v meni vzbudilo zbadajočo krivdo, za katero se mi je zdelo, kot da se ritmično ujema s sestrinim plitvim dihanjem. Ko je po mesecu dni končno stopila iz svoje sobe, vsa shujšana in bleda v obraz, je bil oče tako vesel, da mi je vzel nove čevlje in jih podaril njej.
*
Zaljubila sem se, ko sva tako sestra kot jaz že davno prerasli čevlje, ki so prepotovali ocean. Oče ni imel sinov in jasno je bilo, da bo njegov posel prevzela ena od naju. Naučila sem se pretipati blago in pod prsti prepoznati vse vdolbine in izbokline. Spoznala sem, kako niti en čevelj ni enak drugemu, levega sem morala denimo razširiti, desnega skrajšati. Opazila sem tudi druge stvari: kako je dela veliko več pozimi, saj je treba takrat popraviti podplate in pete na čevljih, medtem ko spomladi in poleti čevljarnica sameva. Domislila sem se, da bi lahko posel razširila, in kmalu sva poleg čevljev začela šivati torbe, denarnice, naramnice in celo sedla. Glas o čevljarnici z napisom o ljubezni v čevljih je poneslo onkraj meja naših krajev in kmalu so začeli vanjo prihajati ljudje od daleč.
Bilo je konec junija, ko je v čevljarnico prišel on. V mojih prsih se je nekaj premaknilo s tako silo, da mi je skoraj spodneslo tla pod nogami. Moje roke so otrpnile, jezik v mojih ustih pa je postal neuporaben kos mesa. On si je z nog sezul čevlje in jih dvignil v zrak. Podplata sta se čevljev držala le še na peti, spredaj sta kot presušena jezika visela proti tlom. »Tako je vroče, da se še lepilo topi.« Dvignila sem se izza mize in na svoje olajšanje ugotovila, da me noge držijo. Stopila sem proti njemu in čutila, kako se mi krilo in njegov pogled lepita na prepoteno telo. Tistega dne sem spoznala, da ljubezen lahko živi v dlani, ki si oči zasenči pred poletnim soncem, v ušesni školjki, pordeli od vročine, in v bosih stopalih. Ko je s popravljenimi čevlji na nogah in nasmehom na ustih odšel iz čevljarnice, sem si dlani, v katerih sem še hip pred tem držala njegove čevlje, pritisnila na obraz in globoko vdihnila.
Bil je eden izmed gozdarjev, ki so v bližnjem gozdu celo poletje sekali drevesa, jeseni pa les naložili na tovornjake in ga odpeljali v prestolnico ali čez mejo. Za razliko od drugih gozdarjev je bil mojih let. Mlade, ki nismo šli študirat ali delat v prestolnico oziroma Italijo, temveč smo ostali doma, si lahko preštel na prste obeh rok, in zvečer, ko je končal z delom, se je ponavadi pridružil naši mali skupini. Kakor bisere na nit je med nas nizal zgodbe iz prestolnice, da smo ga vsi poslušali odprtih ust, nekateri pa tudi z grenkim okusom na jeziku, ki ga ni moglo umiti niti sladko vino. Zame so bile njegove zgodbe svete, a bili so tudi taki, ki so, takoj ko je pobral pete, zatrjevali, da so to same izmišljotine. Nekega večera, ko je bilo še posebej veselo in je bila naša miza polna praznih kozarcev, je po še eni zgodbi vstal, da bi odšel, pri čemer se je spotaknil in padel, kar je pri najbolj zavistnih sprožilo glasen smeh. Še preden bi jih lahko utišala, je glasno treščilo in smeh je usahnil, kot bi odrezal. Le za ped stran od stola moje sestre je v razbitinah ležala steklenica vina. Medtem ko so ji prijatelji očitali, da je zapravila skoraj polno steklenico dobre pijače, sem sama opazila, kako sta se njuna pogleda srečala. Njuna prisotnost je zavzela ves prostor in me zrinila v najmanjšo špranjo, kjer sem imela komaj dovolj prostora, da sem vdihnila topel večerni zrak.
*
Ker je ob poletnih popoldnevih v čevljarnici postalo nemogoče delati, mi je oče delovno mizo s šivalnim strojem prestavil na ulico, v senco drevesne krošnje. Od tam sem imela razgled na prašno cesto, polja sončnic in visoke smreke, ki so silile v nebo, razbeljeno od vročine. A za moje oči je bilo vse to le ničvredna kulisa, če se pred njo ni pojavil on. Živela sem samo še za ukradene trenutke, ko je postal sredi moje čevljarnice na prostem in izmenjal z mano nekaj besed. Ko se je poslovil, sem zrla za njim, dokler ni izginil za vogalom, do zadnjega upajoč, da se bo še enkrat obrnil. Nekoč je ob takem trenutku do mene stopil oče. Stala sva pod starim napisom, s katerega je deževje minulih let spralo barvo, ko mi je rekel: »Samo enkrat sem videl tak lesk v tvojih očeh: ko ti je teta podarila čevlje. Nikoli se ti nisem opravičil, ker sem jih dal tvoji sestri.« Dvignil je pogled proti napisu in se nasmehnil. »Še vedno verjameš, da ljubezen živi v čevljih?«
Ko se je sestra v otroštvu nekega dne vrnila domov iz šole vsa objokana, me je oče posedel na svoj trinožni stol ter me vprašal, če se mi sanja, kje bi lahko bili sestrini čevlji. Strmela sem v kopito, na katerega je pred tem nataknil usnje, in mu hotela reči, da to niso bili sestrini čevlji, temveč moji. Nisem mu povedala, kako sem se med poukom izgovorila, da moram na stranišče, nato pa šla v spodnje nadstropje, naravnost v garderobo, kjer sem izpod obešalnika s sestrinim imenom na plano potegnila svoje čevlje in z njimi pod majico stekla na prosto. Na asfaltiranem igrišču, kjer smo se med odmori igrali med dvema ognjema, je bil del neobdelane zemlje. Z golimi rokami sem pod drevesom skopala luknjo. Molčala sem o tem, kako čevlji, ki so prepotovali cel ocean, zdaj ležijo pod zemljo, in svoje dlani, še vedno umazane od zemlje, kot v krču stiskala v žepih. Tudi zdaj sem se zgolj nasmehnila na očetovo vprašanje in ga pustila v slepi veri, da še vedno verjamem, medtem ko sem v resnici verjela le še v svojo ljubezen do gozdarja. Podnevi sem vsa mrzlična sanjala o tem, kako me bo odpeljal s seboj v prestolnico in kako bodo od tedaj naprej vse njegove zgodbe govorile o meni.
*
Gozdarji so na čistini ob gozdu organizirali ples. Med skladovnicami hlodovja, ki je odišavilo zrak, so postavili mize in klopi, mi smo prinesli hrano in pijačo. Kmalu je postalo tako temno, da smo morali prižgati svetilke, ki pa so osvetljevale le naše plešoče noge, medtem ko so naši obrazi ostajali v temi – tudi njegov, ko me je iznenada zgrabil okrog pasu in zaplesal z menoj. Po žilah mi je plala kri, divja od ljubezni in vina.
Nekaj čez polnoč je zrak še vedno drhtel od vročine. Zavila sem med bližnja drevesa. Med tem ko sem si čez pas zavihala krilo, je nekdo ugasnil svetilke in pridušil glasbo, tako da sem lahko jasno slišala curek, ki je pronical v gozdna tla. Vračala sem se v mraku, pot so mi kazali le svetloba zvezd in blede silhuete, ki so v parih ali manjših gručah sedele na tleh. Med njimi ga nisem našla. Sledila sem vonju lesa in krožila okrog skladovnic. Čutila sem vsak pregib, kjer se je poletna obleka dotikala mojega telesa. Koža se mi je razcvetela od hrepenenja po njegovem ponovnem dotiku. Moje oči so potrebovale nekaj sekund, da so prepoznale obrise: skladovnico lesa, čelado, ki jo je eden izmed gozdarjev pozabil na tleh, odejo s kockastim vzorcem in dvoje teles, prepletenih na njej. V komaj slišnem mrmranju sem prepoznala njegov glas. Po odeji so bili kot pahljača razprostrti sestrini lasje. Poletje je izginilo in moje prepoteno telo je kakor ivje objel mraz.
*
Poročila sta se na prvi jesenski dan. Tovornjaki so drug za drugim zapuščali naš kraj, otovorjeni z lesom. Po poroki naj bi tudi onadva odšla. Dan prej sem v solzah preležala v postelji in prisluškovala vse bolj pijanim glasovom svojih prijateljev, ki so pred našo hišo postavljali kolono in očitno povsem pozabili, da je bil bodoči ženin nekaj mesecev prej zanje zgolj tujec. Ko so bile moje oči popolnoma razbolene in suhe, sem si obraz prekrila z dlanmi in globoko vdihnila. Zdelo se mi je kot včeraj, ko sem v rokah držala njegove čevlje, podaljšek njegovega telesa. Namesto po njem so zdaj moje dlani dišale po vlažni zemlji. Z prsti sem zdrsnila dol po telesu in si segla med noge, k edinemu delu, ki se ga zimsko ivje ni oklenilo. Ko so vsi odšli v cerkev in je hišo zajela tišina, sem spoznala, da ljubezen lahko diši po črni zemlji in da je le za ped stran od sovraštva.
Oče je sestri ob poroki podaril čisto nove čevlje, iz tankega usnja in lahke kot pero. Na dvorišče sem stopila, ravno ko si jih je obula. Ko me je zagledala, se ji je obraz razsvetlil in na njena vedno bleda lica se je pritihotapila rdečica. Dolge lase je imela spete na vrhu glave in še nikoli ni bila tako lepa. Potrpežljivo sem čakala, da so izbrani svatje povedali svoje zdravice in da sta zaplesala sredi dvorišča. Potem ko je njega z dobrimi željami obkolila skupinica gozdarjev, sem pograbila sestrino roko. Ko je korakala za menoj, njeni novi čevlji niso povzročali skoraj nobenega šuma. Neopazno sva zapustili dvorišče in zavili na cesto. Namesto da bi jo peljala proti bližnjemu lokalu, kjer bi jo on lahko našel in plačal rundo, kot je navada, sem zavila v drugo smer. Ko sem jo potegnila mimo zadnje hiše na koncu ceste, se ni upirala, in ko se je pred nama izrisal gozd, ni rekla ničesar. Vso pot se nisem ozrla proti njej. Zavedala sem se zgolj njene dlani, ki je mehko ležala v moji, tako kot se stopalo mehko prilega popolno izdelanemu čevlju. Pogledala sem jo le enkrat: ko sva obstali pred enim izmed tovornjakov, ki še niso krenili na pot, in sem ji pomagala, da se vzpne. Njene oči so bile temnejše od najtemnejšega gozda.
V tihoti sva sedli na prečno prerezane hlode, iz katerih je mezela smola in se nama lepila na gole noge. Kmalu po tem, ko se je motor stresel in je tovornjak krenil na pot, ki je vodila proti meji, si je moja sestra sezula svoje nove čevlje in jih položila predme.
