/ 

Grizolda, maček in obiskovalec

 

Luna J. Šribar o svoji zgodbi

Veliko užitka najdem v zapolnjevanju sveta s sanjskimi, domišljijskimi liki, to je tudi eden izmed razlogov za strastno prebiranje stripov Dylana Doga, istražitelja nočnih mora. Njegove more so sicer veliko bolj krvoločne kot moja pravljična bitja, poanta pa je podobna; navidezna stvarnost vsakdana je velikokrat bolj čudna kot fikcija.

 

***

  

Ni ga pozdravila, le za kanec se je odmaknila in malo širše odprla vrata. Vstopil je mimo nje, njuna obraza sta bila oddaljena le nekaj centimetrov, noben ni umaknil pogleda. Približno iste višine sta bila, le da se je on držal nekam pokvečeno, kot bi na ramenih nosil vsaj štiridesetkilsko vrečo peska. Preden je zaprla vrata, je še enkrat pogledala na ulico, razsvetljeno s pomirjujočo svetlobo uličnih svetilk, in se za hip zazrla v veliko srebrno kroglo, ki se je prebila izza oblaka. Priprla je oči, usta so se ji ukrivila v blag, komaj opazen nasmešek.

Stopala sta po dolgem, šibko osvetljenem hodniku. Le visoke sveče, vstavljene v medeninasta držala ob steni, so osvetljevale pot. Obiskovalec se je namrščil. V istem hipu ga je spreletelo. Da niso sosedi slučajno odklopili elektrike? Kako zares neodgovorno, da kljub opominom ne plačaš računa.

Morda je bila igra svetlobe, morda dramatičnost noči, za hip se mu je zazdelo, da ne sledi človeškemu bitju. Res mora biti že utrujen, pa še toliko dela ima danes. Pomencal si je oči. Gibka, žametno siva postava se je premikala nežno, kot bi drsela, brez kakršnegakoli glasu. Hladen vetrc ga je mehko pobožal po zatilju. Pomislil je, da so sosedina okna stara, že popolnoma preperela in zato vleče skoznje. Nejevoljno je zmajal z glavo.

V brezčasju dolgega temnega hodnika so se morda premikale le sence, ki so poplesavale po zidovih, onadva pa sta stopala na mestu. Nestrpno je pogledal na svojo zapestno uro. Nazadnje se jima je le približala prostorna sobana s kaminom v kotu in zvokom prasketajočih polen. Čeprav so ognjeni zublji oddajali toploto in domačnost, ogenj sploh ni gorel. Stal je na mestu, kot bi bil zamrznjen. Aha, torej ni plačala niti ogrevanja, je še isti hip spreletelo obiskovalca.

Grizolda se je nepričakovano zavrtela, da so njeni vranje črni popolnoma ravni lasje zapluli za njo po zraku, in se razigrano zahihitala.

»Kaj pa je?«

Vsak zlog se je mehko odbil od sten in prinesel globok zven njegovega glasu do njenih ušes. Odgovora ni dobil.

»Grizolda?«

Zdaj se je le obrnila, v njenih očeh barve smaragda je za trenutek odblesknil ognjeni sij. Ali pa se mu je samo zdelo tako, saj je že naslednji hip njen pogled povsem umirjeno pričal o tem, da je ni stvari na tem svetu, ki bi jo vrgla iz tira.

Silhueta za zaveso velikega okna se je nenadoma premaknila, izza nje je neslišno skočil na tla žametno siv maček. Na njegovi dlaki so se še vedno lesketali drobci srebrnkastega luninega sija. Ali pa tudi ne in se je obiskovalcu samo zdelo tako. Dlje je ostajal tu, bolj ga je zajemala vročična omotica, kot po prvovrstnem konjaku, le da se mu ni nič vrtelo. Samo vse bolj mehkoben je postajal. Ni bil vajen takšnega stanja, zato se je stresel, da bi obudil svojo stalno zbranost in razum. Maček se je pretegnil ter se potem z visoko vzdignjeno glavo in počasi mahajočim repom usmeril proti Grizoldi. Blago, kot puhast oblak, se je ovil okrog njenih nog ter se povsem zlil z barvo njene dolge obleke. Pogladila ga je in se nasmehnila.

»Maček je obvezen,«

je rekla, ko se ji je srebrn lesk z njegove dlake ujel v lase, vsaj tako se je zazdelo obiskovalcu. Znova si je pomencal oči in pomislil, kako zares moteča je ta slaba razsvetljava. Maček se je pretegnil in se dostojanstveno napotil proti njemu. Zraven se je ustavil in se nato z glavo podrgnil ob črne hlače, na katerih je za njim ostalo nekaj srebrnega leska. Obiskovalec se je negodujoč sklonil in z dlanjo hitro otresel bleščice s hlačnic.

»Pa pravijo, da so mački ena najbolj čistih živali,«

je ob tem nejevoljno zagodel.

Grizolda se je sprehodila do kamina. Segla je v plamen, odlomila košček živo rdečega zublja, ki se je zlomil kot led, in si ga potisnila v usta. Tudi stopil se je na jeziku kot led, le da je bil občutek malo žareč, običajen okus po ognju pač.

»A boš malo?«

mu je vljudno ponudila, ko je odlomila naslednji košček. Odkimal je. Ne bo. O, to pa ne. Danes je že jedel in on nikoli, ampak zares nikoli ne je po šesti zvečer. Človek mora pa v teh letih res že paziti na prehrano, se mu kaj hitro pozna. Da ne govorimo o nevarnostih pretirane zamaščenosti …

»Nezaslišano!«

Nenadoma ga je prekinil globok bariton izpod Grizoldinih nog.

»Prosim?«

Grizolda se je ozrla za glasom. Maček je stal ob kaminu, zrl v ogenj in jima obračal hrbet. Z repom je pometal sem ter tja.

»Saj si slišala. Rekel sem nezaslišano in to ne pomeni, da ne slišiš.«

»Pa saj sem mu ponudila,«

se je uprla Grizolda v malce povišanem tonu.

»Pha. Njemu.«

je prsknil maček, še vedno s hrbtom obrnjen proti njima, hipnotiziran z ledenim bleskom ognja.

Grizolda se je sklonila in mu ponudila košček, ki ga je še vedno držala v roki in je postajal vse bolj brezbarven.

»Ostankov ne jem,«

je prišlo pojasnilo hip zatem, ko je maček visoko dvignil glavo in se obrnil od njene roke.

»Ostankov ne je?«

je zmedlo obiskovalca. Ni pomnil, da bi že kdaj naletel na mačka, ki ne bi z veseljem pojedel ostankov.

»Nizkotno,«

je rekel maček in se še isti hip odločil, da jima ne bo namenil niti besedice več, kar je tudi naznanil. Uporno se je zazrl nazaj v mirujoč plamen in se, zgolj da bi poudaril svoje besede, spremenil v negiben, marmornato siv kipec.

»Maček?«

je rekla Grizolda.

Nič se ni zgodilo, obiskovalcu se je za hip zdelo čudno, da Grizolda nagovarja kipec.

»No! Maček!«

S kipcem se ni zgodilo nič, zato je Grizolda sklenila povzdigniti glas. Tedaj se je kipec le zganil, maček se je jezno obrnil h Grizoldi.

»Že ničkolikokrat sem te opozoril, da bi mi lahko dala vsaj pošteno ime. Čisto vsak še tako nepomemben fičfirič ima svoje ime. Tale tu ga ima zagotovo.«

»Imam,«

je prikimal fičfirič.

»No, a sem ti rekel.«

je revsknil maček.

»A bi lahko samo …«

Obiskovalec je plašno posegel v njun prepirček in iztegnil stekleno skodelico, ki jo je ves čas držal v rokah, predse. O ja, seveda, seveda. Grizolda je imela nenadoma v rokah skodelico, obiskovalec je ošvrknil svoje prazne dlani. Na hitro je stopila mimo kamina, zaplapolala je njena žametno siva obleka in živahno je zaplapolal tudi plamen v kaminu. Obiskovalec se je počohal za levim ušesom in pripomnil, da kamin ne dela dobro. Lahko se oglasi jutri in popravi, če bi soseda seveda želela. Jutri je sicer sreda in sredo ima ravno tako kot ponedeljek in torek ter seveda tudi preostale dni v tednu do potankosti splanirano. Zato bi se morala z Grizoldo res dobro uskladiti. Da bo ona doma, saj res, ampak prav zares ne bi hotel hoditi zastonj. Potem bi mu šlo v nič preveč časa. Edino, če mu morda lahko odpre ta maček. Še isti hip, ko je naznanil svoj predlog, je pogledal h Grizoldi in ugotovil, da ne stoji več tam, kjer je stala prej. Bila je na drugem koncu velike sobane, pri miru kot kipec, s prekrižanimi rokami in nepremično je zrla v veliko samostoječo uro iz mahagonijevega lesa. Ura je imela seveda lično izrezljana vratca za kukavico, ki so se ravno tedaj odprla. Mehanizem je namesto kukavice porinil ven mačka, ki je bil to pot primerno pomanjšan. Maček ni rekel kuku, ampak je zavpil na ves glas:

»Zamujam!«

in se takoj zatem umaknil nazaj v hišico. Grizolda je pritrdila:

»Vedno.«

in pomignila proti številčnici. Kazalec se je ravno premaknil na sedem minut čez dvanajsto.

»Ampak zamuja pa vedno do minute natančno,«

je še dodala in odobravajoče prikimala. Obiskovalec je pripomnil, da zamujati pač nikoli ni vljudno, pa naj bo natančno ali pa ne. Ura je tisti hip začela bliskovito teči nazaj in točno ob dvanajstih je mehanizem znova izvrgel mačka, ki je bil tokrat obrnjen ritenski in ni rekel popolnoma nič. Samo zapeljal se je ven in spet nazaj v hiško. Obiskovalec ni mogel verjeti svojim očem. Ura je bila že dvanajst, le kam se je izgubil ves ta čas. Doma pa žena in oba otroka čakajo na sladkor za palačinke. Otroke bi moral spraviti spat, no zdaj najbrž že davno spijo, čudno, da ga ni prišla žena iskat. Poleg tega mora pregledati še tiste številke za jutri, ko imajo sestanek upravnega odbora, morda pa bo raje vstal pol ure prej in se pripravil.

Medtem ko je momljal predse – sploh se ni zavedal, da razlaga naglas – se je Grizolda postavila nasproti njega in ga začudeno opazovala. V rokah je držala polno skodelico sladkorja, ki se je nenavadno lesketal. Zaslišal je škrebljanje na svoji desni, se obrnil in zagledal majhnega mačka, kako se trudi zlesti iz kukavičje hišice in se potem še bolj mukoma skuša spustiti po mahagonijevi uri navzdol. Naenkrat je izgubil oprijem, z levo šapo še enkrat krčevito poskusil zapičiti kremplje v les, ni šlo, zato je štrbunknil z ure in z glasnim treskom pristal na tleh. Tokrat že v svoji naravni velikosti. Postavil se je poleg Grizolde, se usedel in se prav tako začudeno zazrl v obiskovalca. Ta je postajal vse bolj živčen, stopicljal je na mestu in pogledoval na svojo zapestno uro, ki je kazala povsem drug čas kot velika starinska ura, s katere se je ravno zložil maček.

»Na sestanku upravnega odbora moram predstaviti letošnje bilance, pogovorili se bomo o nadaljnjem petletnem planu in o krčenju stroškov seveda,«

jima je zdaj že glasno razlagal obiskovalec. Grizolda je prekrižala roki, maček se je ob njej usedel na mehko preprogo v položaj lotosovega cveta in zložil sprednji tački v meditativno držo.

»Stroške je vedno mogoče skrčiti, četudi se zdi, da si rezal že pri vsem. Vitka podjetja so novodobna mantra,«

se je spomnil obiskovalec, ko je gledal mačka. Skozi zaprto okno je nenadoma zavel močan, a topel veter. Zavesa je zaplapola in naredila prostor srebrnim luninim žarkom, ki so se vsuli v sobo.

»Raje dobro zaprita okna,«

jima je svetoval obiskovalec,

»danes nosi naokrog nek čuden prah.«

Otresel je bleščice z ramen svojega suknjiča in naznanil, da zdaj se mu pa že prav zares mudi. Obrnil se je k vratom, za skodelico sladkorja se niti zmenil ni. Za palačinke je bilo tako ali tako že prepozno. Sicer pa nikoli ni razumel svojih otrok, zakaj zaboga hočeta zvečer jesti palačinke, ko vendar kvarijo zobe, pa še nočne more te tlačijo, če se preveč naješ. Ne spomni se, da bi bil kot otrok tako nor na palačinke. Ali pa je pozabil.

»Pa saj je vseeno,«

je še dodal in odmahnil z roko.

Grizolda in maček sta stala drug ob drugem in opazovala, kako so se za njim zaloputnila vrata.

»Čuden tip,« je rekla Grizolda in pogladila mačka.

»Zares čuden tip,« ji je pritrdil maček.

  

   

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Luna J. Šribar
O avtorju
(fotografija Šimen Zupančič) Življenje in medčloveške odnose jemlje z rezervo. Zelo resno jemlje svojega psa, mačka in seveda pisanje. Ker se ji je vsakodnevna stvarnost od nekdaj zdela smrtno nevarno dolgočasna, nikoli ne preneha brskati globlje, pa najsi to pomeni obsedeno branje, pisanje ali ustvarjanje alternativnih ekonomskih skupnosti s socialno odrinjenimi ljudmi. Njen romaneskni prvenec Starinarnica je izšel v začetku leta 2018, piše in objavlja pa tudi kratke zgodbe.