Franci Novak o poslani zgodbi
Včasih je težko pisati neposredno iz osebne izkušnje, vedno obstaja bojazen, da bo takšno pisanje preveč čustveno obarvano. A vseeno – ta tekst je napisan iz neustavljive nuje, da bi bilo nekaj povedano. Zgodba mogoče govori o več stvareh, med drugim o duhovni in telesni ujetosti v kolesje sodobnega kapitalizma; predvsem pa poskuša nekaj povedati o zapletenem vprašanju svobode, o bolj ali manj uspešnih poskusih izstopanja v odprte, svobodne prostore. In navsezadnje: mogoče je že sam proces pisanja (in zapisovanja) majhen, droben korak k možnosti osvoboditve.
***
Od časa do časa sence ptic, ki se spreletavajo zunaj, prestrelijo delovni prostor, kot bi hotele nekaj prebosti, razdreti. Povsod naokoli je slišati hrumenje strojev, gledaš njihove blede sive trebuhe, v katerih se kot mehanizmi ogromne ure nenehno premikajo in obračajo nešteti kovinski deli zahtevajoč to, zahtevajoč ono, kot da so žile in kosti nenasitnega bitja. Kako sem sploh pristal na to neznosnost, da je postala moja vsakdanjost? pomisliš, ko vstajaš in stopaš k enemu od strojev; ko nalagaš in odlagaš stvari s polic, ko z njimi polniš stroje, ko poklekaš k njim, ko jih odpiraš; ko to počneš nenehno, v ubijajočem hitenju, v razdirajočem se ritmu.
Včasih pogledaš skozi okno, na oni strani je videti sivo bel silos bližnje tovarne, na njegovi ploski strehi so postavljene antene kot iztegujoči se prsti. Jate ptic ves čas prihajajo in odhajajo, kot dihajoča, utripajoča bitja, in sedajo na kovinske dele anten. V dopoldanskem času, ko sonce sveti nizko skozi okno, sence spreletavajočih se ptic spolzijo po tleh in stenah delovnega prostora. Vsako senco, ki švigne čez tvoje telo, začutiš kot ugodje in bolečino obenem, zaradi nečesa, kar bi lahko bilo, zaradi možnosti odprtega, svobodnega prostora tam zunaj; vsako senco začutiš kot raztezajoč se bel plin v tvoji lobanji, kot hipno eksplozijo.
Gledaš skozi okno v prazno, razprto nebo, vstaneš in greš k strojem, potem sedeš nazaj na delovno mesto, ves čas vstopaš v prisilne drže, kot da so okoli tebe nevidni kalupi s točno določenimi položaji uma in telesa. Moški suhih in sključenih postav z bledikavo kožo in pordelimi očmi prihajajo v delovni prostor, da bi ti naložili novo delo. Govorijo o tem, kaj je treba še narediti, prinašajo in odnašajo, nadzorujejo in usmerjajo, potem odidejo. Čakaš, da pridejo in ti povejo o prostih dnevih, o trenutkih, ko boš lahko za dalj časa odšel, ko boš lahko vstopal v širne, odprte prostore; a zdaj ostajaš tu, kjer je nenehno hrumenje strojev in zvonenje telefonov, kjer je neznosnost ves čas ponavljajočega se dela. Nenadoma zaslišiš močan udarec; prihaja od nekje zunaj, slišati je kot udarec kosti ob trdna, zbita tla. Mogoče delavci na dvorišču nekaj delajo, pomisliš; vsa stavba se strese, vse šipe se zatresejo, kot ob potresu. Ženska na sosednjem delovnem mestu te pogleda in globoko zavzdihne, kot da iz njenih ust prihaja zadnji dih. Pozabila sem dihat, ne smem pozabit dihat, reče. Pogledaš k njej, gledaš njen obraz, zatopljen v delo, spomniš se prejšnjega dne: srečala sta se na stopnicah, kjer je bilo hrumenje strojev pridušeno, kjer ni bilo slišati lačnih klicev telefonov, kot da je stopnišče edina svobodna zona med prostori prisile v celi stavbi; spregovorila je le nekaj besed, le stavek, ki se je nanašal na vajino delo, in takrat se ti je zdelo, da prvič vidiš njen obraz. Kljub sledem utrujenosti, kljub neprespanim, zabuhlim očem, je bil to lep in stvaren obraz s sijočim nasmeškom; za njim si videl in čutil težo vseh naporov, vseh prisil in poniževanj vodij obratov in delodajalcev, videl si vse njegove zaskrbljenosti, vse hitenje in ihtenje, ves jok, vse ure in nadure, ves ukradeni čas, vse, vse, vse; videl si ves nesmisel kot težek temen oblak, ki se je na tistem stopnišču kot v kakšnem zavetju vsaj za hip oddaljil od njenega obraza. In vedel si, da te je v tistem trenutku gledala na isti način, kot da se gleda v zrcalu.
Sence ptic spet prebodejo delovni prostor kot izstrelki, kot da hočejo nekaj predreti ali prestreliti, in od ptičjih teles razrezana svetloba utripne v tvoje oko, kot da se v tvoji lobanji razteza bel plin; ko se od zunaj spet zasliši močan top udarec kot udarec težkega kopita v tla, in se šipe zatresejo, in se ves prostor strese, kot ob potresu.
Po službi, na poti proti domu, se ustaviš v nekem lokalu, sedeš za mizo na terasi in naročiš pijačo. Ob sosednji mizi sedi skupina moških, golih do pasu, pijejo in se smejijo z okroglimi obrazi, z zevajočimi usti, glasni so, kot da hočejo nekaj preglasiti. Pogovarjajo se o delu, natolcujejo o spolnosti, opravljajo; poslušaš, izmenjujejo se besede moči in nadzora, besede poniževanja in izključevanja; večine stavkov, ki jih izgovorijo, ne razumeš v celoti, nočeš jih razumeti. Silno vroče je in soparno, težko je dihati v gostem zraku, moški ob sosednji mizi so kot bolščeče spolzke ribe, ki odpirajo usta in napihujejo lica. Na dovozu je parkiran avtomobil s prikolico za prevoz živali, bela prikolica stoji tik ob cesti, po kateri neprestano hrumijo ogromni tovornjaki, do vrha naloženi s hlodi. Vonji po gumah, lesu in bencinu se mešajo z vonjem po človeškem znoju. Terasa, na kateri sediš, je ravno toliko dvignjena nad tlemi, da lahko vidiš široki obli hrbet konja za zadnjo pregrado prikolice in njegovo rjavo glavo z dolgo belo grivo. Ta konj se komaj vleče s pašnika, če bomo več delali z njim, bo nekoč mogoče postal pravi konj, je slišati nekoga od moških, ki sedijo ob sosednji mizi, potem se vsi zasmejijo in zatopotajo z nogami. Nenadoma se zasliši votel suh udarec, kot udarec kosti ob trdna tla, udarec, ki prereže vse. Za hip vsi obnemijo, kot nehote, kot nevede, potem se pogovarjajo naprej. Konj premakne glavo, prestopi se za ped, suha in visoka točajka v dolgem črnem krilu prihiti kot plesalka po lesenem podu s pladnjem, zvrhano naloženim s steklenicami. Moški se smejijo in šepetajo, ko jo gledajo, potem točajka odide v notranjost lokala. Konjevo oko se motno zalesketa v prikolici, ko s kopitom spet udari ob tla, zvok se dvigne čez vse, odmeva po vsem naselju in se kot ostra sol lepi na gole hrbte moških, ki sedijo, na njihove potne roke. Skrbi te za konja, dolgo, predolgo je že tam znotraj, v tesnem prostoru, brez vode v neznosni vročini. Gledaš njegovo telo, obris njegovega hrbta s suho belo grivo, kako se nemirno prestopa, kako obrača in stresa veliko rjavo glavo.
Kako si se znašel tukaj, kako je prišlo do tega, da gledaš skozi majhno motno okno ozke sive kletke? Da se ne moreš premakniti, kot bi hotel, da se le prestopaš, le stopicaš na mestu? Kot da si tukaj že stoletja. Vroče je in soparno, muhe kot težke kaplje polzijo po tvojem telesu, uokvirjajo in zastirajo tvoje oko, streseš z glavo, a se spet vrnejo, kot da so neločljiv del telesa, kot dihajoče vračajoče se jate. Včasih senca ptice švigne mimo stranskega okna, spolzi po motni, plastični šipi, kot bi hotela nekaj prebosti ali razdreti. Udariš s kopitom v tla, da bi že prišel nekdo, da bi odprl ta prostor v polje, v pašnik, stran od neprestanega hrumenja neštetih strojev, ki se pomikajo mimo po cesti, stran od klicev in krikov človeških obrazov. Obrneš glavo, kolikor jo lahko, vidiš sence ljudi, sedeče in govoreče, vidiš njihova zevajoča usta, ki spuščajo glasove kot zamolklo kotaljenje kamnov, kot posipanje peska, kot škripanje hlevskih vrat. Udariš ob tla, prikolica se zatrese, prestopiš se, trčiš v steno, tam zunaj sedijo ljudje polgolih sključenih postav; ljudje neprespanih, motnih oči, ki ti dajejo in jemljejo, ki te vodijo in ograjujejo, z rokami, ki vedno nekaj prijemajo in nosijo, ki zabijajo kole in napeljujejo žice; ljudje z obrazi, iz katerih se kotalijo glasovi kot votli, prhki kamni. Senca ptice švigne mimo okna prikolice, razrezana svetloba utripne v tvoje oko kot eksplozija. Dvigneš nogo in jo spustiš, kot da bi hotel predreti tla. Streseš z glavo, muhe se spet vrnejo k tvojemu očesu in ga zaprejo kot temen oblak, ki ga ne moreš odgnati.
Skupina moških ob sosednji mizi se spet zakrohota; nato nekdo od njih, širokih ramen in sključene postave, vstane in odide do avtomobila s prikolico. Ko avtomobil spelje, konj v prikolici zaniha z glavo, kot da je njegova velika lobanja od verige osvobojena utež. Gledaš, kako se prikolica oddaljuje po cesti in izgine za vogalom bližnje stavbe.
Zvečer, ko ne moreš zaspati, čeprav bi si moral odpočiti in se pripraviti na nov delovni dan, ves čas razmišljaš o njenem obrazu; o tem, kako si ga gledal tam na stopnicah, kako blizu ti je bil, kot da ga gledaš prvič; in misliš na konja v prikolici, na njegovo veliko ujeto telo, na prašno belo grivo, ki se kot slap svetlika ob motnem, plastičnem oknu. Gledaš skozi okno svoje sobe v polja, potopljena v poltemo. Od daleč, izza hribov, prihaja nekakšno grmenje ali hrumenje kot topotanje neštetih kopit; morda se približuje nevihta ali pa je v tej čisti noči slišati hrum oddaljene avtoceste, pomisliš; potem hitro, brez pomišljanja vstaneš, se obuješ in stopiš ven. Nekaj časa hodiš po lokalni cesti, nato zaviješ na kolovozno pot, ki se vije med njivami in travniki. Stopaš kot mesečnik, rob gozda potuje s tabo kot nazobčan rob noči, kot scefran rob odeje. Zgoraj močno sijejo zvezde, ptičji klici, posamezni in razločni, vznikajo iz tal kot drobni cvetovi na dolgih nevidnih steblih. Koruzni listi ob kolovozni poti zašelestijo kot v spanju, kot v snu; hodiš, kot da nisi docela zbujen, a neka misel tli nekje globoko v tebi, vstaja kot izkopana zvezda: njen obraz, njegov obraz, moram se prebuditi, potrebno se je prebuditi! Potem prižgeš svetilko na prenosnem telefonu, da bi bolje videl pot pred sabo, in žica električne ograje zareže ob tvoji nihajoči roki kot ostro rezilo, ki gre čez polja. Ko hodiš ob žici, ob tenki šibki meji, ki zaustavlja velika in močna telesa tako, da ohromi in zaustavi njihov um, nenadoma začuden obstojiš na mestu; pred sabo ugledaš neke oči, kot da niso na nobenem telesu, kot da so nečloveške in domačne, bližnje in daljne obenem; lebdijo v temi kot dragulji, kakor bi nekdo prevrtal, prebodel črno folijo in bi bila zadaj slepeča, bleščeča luč. Ko stopiš bliže k ograji, svetloba svetilke iz teme izdolbe temne postave konj, njihove težke glave se obračajo proti tebi s svetlikajočimi se očmi. Ugasneš svetilko na telefonu, stojiš ob ograji in počakaš, da se tvojo oko spet privadi temi; vidiš, kako konji negibno stojijo na mestu z glavami, obrnjeni eden proti drugemu kot zarotniki, kot da si nekaj šepetajo. Ne zmenijo se zate, le kakšen premik, oblaček prahu pod njihovimi nogami daje vedeti, da so tam živa bitja. Potem stopaš naprej ob žici, dokler ne prideš do vhoda na pašnik; primeš za plastični ročaj električne ograje, ga odpneš in spustiš, vzmet tlesne v noč – slišati je top udarec ob tla – nato odpneš še drugega, in še tretjega, dokler ni vhod odprt. Stopaš naprej po kolovoznih poteh, mimo njiv in pašnikov v temi, vzmeti električnih ograj tleskajo, ko jih odpenjaš. Zatem je vse tiho, le glasovi ptic se dvigajo v zvezdnato nebo kot cvetovi na dolgih nevidnih steblih.
Zgodaj zjutraj se odpelješ z avtom na delo, in takrat, ko prideš ven iz naselja, že od daleč zagledaš skupino konj na cesti. Najprej upočasniš, nato povsem ustaviš; konji se ne umaknejo, nemirno se prestopajo na asfaltu, zaletavajo se eden v drugega in se obračajo na mestu, kot da so brez smeri, brez cilja. Njihove oči so nemirne in osteklenele, zdi se, da so povsem izgubljeni v zanje neznanem svetu. Neko žrebe prileti z brežine nad cesto, se prekobali, spet postavi na noge in začudeno strese z glavo. Na travniku ob cesti vidiš plečatega moškega sključene postave, kako prihaja h konjem; ko moški razširi roke in močno zakliče, se konji poženejo s ceste na travnik in se ustavijo nekaj deset metrov stran od njega. Tam se nemirno prestopajo in trkajo eden v drugega z velikimi, nerodnimi telesi; nekaj jih začne muliti travo, kot da so na domačem pašniku, kot da se ni nič zgodilo. Moški jim sledi, spet jim pride blizu, spet razširi roke, konji se umaknejo le nekaj deset metrov stran, nato spet obstojijo tako kot prej; takrat moški pogleda proti tebi, za hip ujameš njegov pogled, ki pod golo, obrito lobanjo skriva nekakšen sram in poraženost, jezo in nemoč obenem. Potem moški le doseže enega od konj, prime ga za spodnji del čeljusti in ga povleče k sebi, a konj sune z glavo in spet zdrvi stran. Drugi konji mu sledijo, vsi skupaj se spet ustavijo na mestu, prestopajo se sem ter tja, brezbrižno mulijo travo in pogledujejo k moškemu, ki se jim spet bliža. Pritisneš na plin in se oddaljiš, v vzvratnem ogledalu nekaj časa še gledaš krilečo postavo, ki kot črn gologlav ptič širi roke, in nesmiselni ples pobeglih konj, ki se vrtijo v krogu, potem se vsi pomanjšajo v drobne pike in povsem izginejo.
Od časa do časa sence ptic, ki se spreletavajo zunaj, prestrelijo delovni prostor, kot bi hotele nekaj prebosti, razdreti. Sklanjaš se k enemu od strojev, odpiraš njegov sivi trebuh, telefoni vpijejo kot vedno lačna bitja; nalagaš stvari na stroje in jih spet odlagaš, nenehno, v neznosnem hitenju, v razdirajočem se ritmu. Potem pride neki moški in ti naloži novo delo, sedeš nazaj, na svoje delovno mesto, gledaš skozi okno v polja in pašnike, ki se raztezajo kot scefrane preproge pod hribi; nenadoma se stavba strese, šipe se zatresejo, kot bi bil potres. Morda delavci zunaj nekaj delajo, morda konji tam zunaj udarjajo s kopiti, pomisliš. Moramo se prebuditi, potrebno se je prebuditi! zašepetaš, kot iz sna.
Ženska, ki sedi zraven, na sosednjem mestu, te vprašujoče pogleda in globoko vzdihne.
Ne pozabi dihat, ne pozabi dihat, ji rečeš. In veš, da boš šel to noč spet ven na kolovozne poti, da boš spet odpiral ograje pašnikov, čeprav brez pravega učinka, čeprav le njim navkljub; za kratek ples, za možnost prebuditve.
