/ 

Svinec

 

Primož Sturman o pisanju kratkih zgodb

Po izidu mojega prvenca Gorica je naša me sicer spodbujajo, naj se lotim pisanja romana, jaz pa še naprej ustvarjam kratke zgodbe.

 

***

 

»Vzela bova motorko in šla podirat bukve v naš gozd.«
Strogo ju je premeril in srknil pijačo iz kozarca.
»Pazita, da ne bosta poškodovala spomenika.«
Fanta sta se lahno nasmehnila.
»Seveda, zelo pomemben je zate,« je rekel eden.
»Ne samo zame, za celotno našo zgodovino je važen.«
»Govorite o spomeniku, ki so ga pred kratkim postavili tu spodaj? Od daleč sem ga videl, ko sem se peljal k vam. Komu je pravzaprav posvečen?« je zanimalo obiskovalca, ki je sedel na drugi strani mize.
»Prihodnje rodove bo spominjal na bitko med nami in Nemci jeseni 1944 …«
»Ste tudi vi bili tam?«
Mladeniča sta se začela oddaljevati z orodjem v rokah, ko jima je želel naročiti, naj s seboj vzameta verigo ali dve za rezervo, pa ga očitno nista slišala.
»Moj sin in sosedov mulc nimata miru. Odkar smo kupili motorko, bi samo rogovilila.«
»Zakaj pa gresta žagat bukve k spomeniku?«
»Združenje borcev bo tam uredilo park. Posadili bodo ciprese v spomin na padle. Naša drevesa bomo požagali in drva pripeljali domov.«
»Kaj natančno pa se je zgodilo? Zanima me, povejte.«
Mladeniča sta se medtem lotila drevesa v neposredni bližini obeležja. Na njem so bila zapisana imena šestih borcev, ki so izgubili življenje tistega zimskega dne.
»Slišiš, kako gajcata? Motorno žago bosta pokvarila, bedaka!«
Sogovornik je molče poslušal.
»Če bi mulca vedela, koliko nas je stala in kakšne težave sem imel, da sem jo spravil čez mejo …«
»O bitki povejte!«
»Aha, saj res. Jeseni 1943 sem prišel iz italijanske vojske in se takoj pridružil partizanom. Do spomladi 1944 sem se gibal na območju Trnovskega gozda, potem so me poslali na Notranjsko, nekoliko bliže domu.«
»Tudi moj stric je pripovedoval podobno zgodbo.«
»Kje pa je bil?«
Gozd je nenadoma utihnil.
»Gotovo sta kaj pokvarila, trota!«
»V prekomorskih brigadah, od Dalmacije preko Hercegovine in potem proti severu.«
»Jaz sem bil spomladi 1944 poslan v odred. Zaupali so mi, ker sem poznal teren. Še danes ga poznam do zadnjega kotička,« se je pohvalil.
Sin je medtem pritekel domov.
»Ata, motorka ne dela več. Eno bukev sva podrla, sedaj pa žagava deblo na tleh. Zelo počasi gre, žaga skoraj ne reže več!«
»Kaj ti nisem rekel, da vzemi še par verig s sabo?«
»Ne, nisi.«
»Prekleta mularija, mislijo, da znajo vse,« je povzignil glas bolj v smeri obiskovalca kakor sina.
»Vzet grem drugo ketno.«
»Okleščeno deblo zasukajta in se ga lotita z druge strani,« je dejal sinu, ki je bil medtem že daleč. »Joj, spet ni nič slišal. No, kje sem ostal?«
»Pri tem, da ste odlično poznali teren in da so vas zato poslali bliže domu.«
»Seveda, treba je bilo izboljšati oskrbo naših enot. V Logatcu je bila močna domobranska postojanka. Nismo imeli lahkega dela.«
Čez nekaj trenutkov se je iz gozda znova oglasilo petje motorne žage.
»No, nekaj bosta že naredila,« je bil optimističen sogovornik.
»Zima 1944 je bila izredno huda. Tudi okoliške kmetije so bile že zelo izčrpane. Težko smo dobivali hrano.«
»Kako pa je prišlo do bitke?«
Mladeniča v gozdu sta vztrajala dalje. Ob tla je treščila še ena bukev.
»No, kaže, da jima le nekaj uspeva.«
»Premikali smo se in Nemci so nam postavili zasedo. Dogovorjeni smo bili, da enota prespi pri nas doma.«
Motorna žaga je znova utihnila, iz gozda je tokrat pritekel sosedov fant.
»No, kako gre?«
»Počasi bo. Enega debla nikakor ne utegneva prežagati.«
»Sem mu rekel, naj žaga z druge strani. Sta skurila še drugo ketno?«
»Ne, takoj sva odnehala.«
Izza kozarca je znova ostro premeril mladeniča. Očitno je bilo, da se je zlagal.
»Vzamem še eno za rezervo.«
»Haha, kako že pravijo? V tretje gre rado!«
Sogovornik je hotel nekaj pripomniti, pa ga je gostitelj prehitel.
»Pokalo je od povsod. Krogle so švigale okrog naših glav. Kdor je imel srečo, se je pravočasno vrgel na tla in se umaknil, kot je vedel in znal. Marsikoga so rešile tiste bukve.«
Iz gozda je bilo slišati enakomerno petje motorne žage.
»Aha, sta se pa le znašla.«
»Boš prišel na otvoritev spominskega parka?«
»Zakaj ne bi. Do takrat bomo gotovo že napeljali elektriko do pokopališča. Od tam do spomenika ni daleč. Komot vam tisti dan naštimamo ozvočenje.«
V pozdrav sta si stisnila roke.
Ni si mogel kaj, da bi po odhodu delavca elektro podjetja ne šel pogledat k spomeniku. Fanta je našel med sedenjem na štorih.
»Koliko sta jih?«
»Sedem. Da bo deset metrov od spomenika prostor za zasaditev cipres.«
»Sta imela težave še s katerim deblom?«
»Ne, samo s tistim,« je sin pokazal na bolj oddaljeni štor.
»Kaj pa je bilo?«
»Ne veva točno, težko ga je bilo prežagati.«
»Dobro, lahko gresta. Jaz bom pripeljal traktor in naložil les na prikolico. Ti pa boš jutri začel cepiti, dokler je les še svež.«
Naslednji dan si je v miru ogledoval štore podrtih bukev. Če ga spomin ni varal, se je za drevesom, ki je do prejšnjega dne stalo na mestu najbolj oddaljenega štora, skril pred nemškimi rafali.
Sin je medtem začel klati čoke na dvorišču hiše. Delo mu je šlo dobro od rok. Slišati je bilo enakomerno pokanje lesa, podobno tistemu, kateremu je sledila nemška zaseda. Takrat je na dvorišču drva delal njegov pokojni oče, ki so ga Nemci po zasedi najprej prisilili, da je odpeljal trupla, zatem pa so njega odvedli v taborišče, od koder se ni več vrnil. Dejstvo, da njegovega sina ni bilo med padlimi, mu ni pomagalo. Kljub večkratnim prizadevanjem njegovega imena na spomenik niso želeli zapisati. Ni padel s puško v roki, zato ni spadal k ostalim šestim.
»Lepo ste nam naštimali ozvočenje. Hvala, da si prišel,« je čez mesec dni po zaključenem uradnem delu svečanosti ob spomeniku pozdravil električarja.
»Kako gre z vašimi drvmi? Ste vse zrihtali?«
»Aha, se še spomniš? Fant jih je razklal in sedaj so v drvarnici.«
»Potem vas letos pozimi ne bo zeblo.«
»Ne, komaj za drugo leto so.«
Naslednjo zimo je v košaro naložil nekaj polen, ki so mu bila sumljivo pretežka.
Spet kakšna grča, je pomislil.
Pri čiščenju peči je nekaj dni zatem med pepelom njegov sin našel strjene kroglice staljenega svinca.

   

    

    

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

  

   

Primož Sturman
O avtorju
Primož Sturman (Trst, 1980) je leta 2018 pri založbi Litera izdal zbirko kratkih zgodb Gorica je naša. Po izobrazbi je zgodovinar, po poklicu pa učitelj. Vsakodnevno potuje med Krasom, kjer živi, in Trstom, kamor se vozi v službo na Licej Antona Martina Slomška.