/ 

Rapsodija mesta

 

Domen Mohorič o poslani zgodbi

Vozač, ki se iz predmestja pripelje v našo malo metropolo, se ne more izogniti občutku notranjega preloma, ki odseva zamenjavo življenjskega okolja. Mesto v jutranjih urah, potunkano v jesenski megli, ni nekaj, kar povzdiguje duha. Iz razmišljanja o tem občutju je nastala pričujoča zgodba.

 

***

 

Naj ti povem: moje mesto je žalostna puščoba. Ne govorim le v prenesenem pomenu, resnica je veliko bolj dobesedna. Monotone, duhamorne in letargične so steze, posejane s sivim prodom. Prod na poti se je kdo ve zakaj sprijel v najbolj mrko obrambo pred življenjem. Polja marjetic, planjave vijolic in otočki teloha obkrožajo utrdbo metropole le še od daleč. Tudi tu rastejo drevesa, vendar so apnenčne vrste. Nimajo vej, imajo pa zato stekleno lubje. Skozi njihovo prozorno povrhnjico lahko namesto smole vidimo pretakanje turobnosti po granitnih kapilarah. Če bi mesto primerjala s srcem, bi bilo to že davno okamenelo. Vendar se vanj, kot da se ohromelosti ne zavedajo, zgrinjajo krvničke, ki navkljub mobilnosti niso nič kaj manj medle. Tudi jaz sem ena izmed njih. Vsako jutro se skupaj z drugimi nagnetem v zadušljiv kadaver iz litega železa. Ta kmalu zapiska in oddrdra po jeklenih žilnih opornicah. Hitro grejo mimo cvetoče livade, ki se slejkoprej začnejo spreminjati v otopele oaze mestnega ne-življenja. Ne pravim, da je mesto mrtvo. Vse prej kot to. Diha, vendar s pljučmi kadilca, gleda, vendar s sivo mreno. Izstopim na postaji ter se odpravim po blodnjaku uličic in zgradb. Navajena sem orientacije po blatnih poteh med macesni in smrekami. Vijuganje med velikimi in malimi betonskimi velikani mi je zato mučno. Veverice in preostala divjad so plahe, tu pa se nihče ne umakne. Zdaj vem, kako se počuti srnica, ko prilomastim mimo. Gledam le predse in se oredotočim na svojo pot. Ljudje so strašljivi, njihovi brezizrazni pogledi gledajo skozme in nekako se mi zdi, da če jih pogledam v oči, bom postala tako nepomembna in inteligibilna, kot za kakršno me imajo. Ko človek gleda le v lastne noge, se hitro izgubi. To se mi pogosto dogaja in danes ni nič drugače. Včasih zaidem v tlakovane mrtve rokave, kjer tok komajzavednih ljudi izgine in ostanem sama s seboj. Če imam srečo, zaslišim napev, ki kot od samote povabljen, zavije iz smeri množic, ki se nekje onkraj valijo po svojih opravkih. Ko zadržim dih in zaprem oči, se ta sprva spokojna simfonija spremeni v bučno sonato, ki prepodi smog in privlači sončne žarke. Zaradi pomanjkanja zraka sem primorana vzdihniti in glasba se porazgubi. Vendar, kot da sem vibracije v zraku posrkala vase, mi oživi telo. Z novodošlo energijo me pohajkovanje po mestu ne utruja več toliko. Slejkoprej pa se elan porabi in vnema mi uplahne. Takrat spet čutim opresivno težo mestnih labirintov in tišino brezobrazne množice. Tokrat bom poskusila nekaj drugega! Pred seboj vidim konec slepe ulice. Izza hrbta se mi priplazi melodija. Zaprem oči, zadržim dih in stečem v nasprotno smer. Morda bom zdaj imela več časa za užitek v ekstazi speva. Zvok v mojih ušesih se razpotegne in pridobi še večji zanos, razvije se v poskočno rapsodijo. Ampak ne morem dolgo uživati. Od napora mi kmalu zmanjka zraka in globoko vdahnem. Pričakujem odhod tonov. To se ne zgodi. Odprem oči in še vedno slišim veselo poskakovanje vibracij okoli sebe. Prepustim se melodiji, da me odnese v prostranstva, tista, o katerih sanjarim, ko zapustim svoj zeleni kraj. Ne, narobe, tu gre za nekaj drugega. Zavem se, da sem še vedno v slepi ulici. Vendar ni ista kot prej. Kajti na njenem koncu so sedaj vrata. Skoznja se razliva zlata melodija. S trepetajočimi dlanmi jih odprem in vstopim. Stopim na zloščena tla prostrane dvorane, ki jo skozi ogromna podolgovata okna kot žaromet razsvetljuje sonce. Prostor je prazen, izvzemši bizarno figuro na sredi. Dekle, prekrito s srebrnimi luskami, gode na marmorno violino. Kor zvok siren me vleče. Bliže kot sem, impozantnejši je njen zven. Skoraj se je že lahko dotaknem, vendar v zadnjem trenutku odmaknem prste. Zven, ki ga proizvaja, prihaja iz njenega telesa. Nagonsko vem, da je ne smem motiti. Kot so gibajoče krošnje tisto resnično gozda, je ona to, kar napaja z zvokom vso okolico. Oddaljim se, ne da bi odmaknila oči z zasanjanega obraza, po katerem na srebrni koži poplesuje bleda aroma zvokov. Zdi se mi, da lahko v svoji krhkosti že ob nežnem dotiku razpade. Pogledam skozi okno, in kar vidim, je neverjetno. Moje puščobno mesto je obsijano, zgradbe se pisano bočijo nad radoživimi ulicami in modro nebo zgoraj se širi v neskončnost. Ljudje, ki hitijo daleč spodaj, niso enolično mrki. Nekateri se pomenkujejo, drugi zaspano zehajo, tretji pa so izgubljeni v svojih rožnatih mislih. Obrnem se, priklonim in odidem.
Naj ti povem: moje mesto je še vedno puščoba. Kamniti velikani so brezbrižni in monotone prodne steze so utrujajoče kakor vedno. Ljudje gledajo drug skozi drugega. Vendar moram reči, da se ne izgubljam več. Mrmram si tisto skladbo in vse okoli mene preveje sled živahnosti. Mesto nima le betonskega srca, ima tudi dušo, ki igra svojo sončno melodijo.

 

 

O avtorju / avtorici
Domen Mohorič (1992), zgodovinar, sociolog in filozof. Ko ravno ne prebira že davno mrtvih avtorjev, občasno kaj napiše. Spušča se v poetično navdahnjeno prozo in poskuša skozi zadnja vrata vstopiti v jezik in zapisati neizrekljivo.