Kóstas Hatziantoníou – Klarisa Jovanović – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljevč
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Kóstas Hatziantoníou, prejemnik nagrade Evropske unije za roman Agrigento.
Z njim se je pogovarjala Klarisa Jovanović, prevajalka romana.
Intervju je izšel tudi v Kraljih ulice.
Zakaj Agrigento? Povejte kaj več o vaši veliki ljubezni do Sicilije, predvsem pa do tega mesta.
Že dolgo preučujem zgodovino grškega sveta, zgodovino dežel, kjer so nekoč živeli Grki, in tistih, kjer še živijo, a so ostale zunaj meja današnje Grčije. Mednje spada tudi Sicilija. Ko je matična Grčija blestela v svojem klasičnem obdobju, je tudi na Siciliji cvetela grška kultura. Ukvarjanje s tem zgodovinskim obdobjem me je pripeljalo do predsokratikov, ki jih nadvse cenim, in eden njih je Empedokles, otrok Sicilije. Sprva sem nameraval napisati študijo o tem času, esej. Toda ko sem se zavedel, da me ravno tako kot preteklost zanima tudi sedanjost Sicilije, njeni današnji prebivalci, osebnosti, kot sta, denimo, Pirandello in Tomasi di Lampedusa, ki sem jima prav posebno naklonjen, predvsem pa dejstvo – ki si ga zastavljam tudi kot vprašanje – da vsaka izginula civilizacija pusti za sabo pomembne sledove, ne le v zgodovini, temveč tudi v vsakdanjem življenju, sem se odločil, da napišem roman; samo na ta način sem lahko spregovoril o tem, o čemer nenehno razmišljam. Umetnost v primerjavi z znanostjo ponuja veliko več svobode, nas očara s svojo magijo. Ko sem se torej odločil za to zvrst proze, me je pot neizogibno peljala v Agrigento, v antični Akragant, ki je bil poleg Sirakuz najsijajnejše mesto na Siciliji. Agrigento je tudi Empedoklov in Pirandellov rojstni kraj. Ustanovili so ga kolonisti z Rodosa, ki je moj rojstni otok, in to dejstvo me je še usodneje povezalo s Sicilijo.
Empedokles je pomemben filozof, in vendar ni niti zdaleč tako znan, kot sta, denimo, Pitagora in Sokrat. Kaj vas je pri njem posebno pritegnilo?
Empedokles je bil velik filozof, eden vidnejših predsokratikov. Po krivici je zapostavljen, čeprav je očaral velike osebnosti, kot so Nietzsche, Hölderlin, Rolland. Kot filozof klasične dobe je vešče povezoval aristokratske vrline, demokratično zavest in vero v mistično plat življenja. Lahko bi postal tiran ali kralj, a je ponudbo, ki se mu je zdela cenena, zavrnil. Njegova osnovna misel, da svet poganjata ljubezen in sovraštvo, se je izkazala za resnično. Če si prikličemo v misel zgodovino človeštva, človeške družbe kot celote, pa tudi zasebno življenje posameznika, si bomo zlahka priznali, da omenjeni kozmični sili poganjata vse, kar obstaja, in bosta to počeli v nedogled, kajti, kot je sam poudarjal, kar se rodi, ne more umreti.
Italijo ste prvič obiskali leta 2008, ko ste roman tako rekoč že končali. Kje ste našli vse stvarne podatke, ki jih v knjigi opisujete do najtanjših podrobnosti? Danes najdemo marsikaj (ne vsega!) na medmrežju, toda pred štirinajstimi leti …
Ko sem začel pisati roman, sem menil, da morajo biti v ospredju domišljija in izsledki mojih zgodovinskih študij – in ne neposredni vtisi konkretnih doživetij. Moje dolgoletno, zavzeto prebiranje zgodovinskih in filozofskih knjig, poglabljanje v zgodovino in filozofijo – ter listanje po turističnih vodičih je pripomoglo k vzdušju, v katerem sem začel postavljati temelje za pričujoči roman. Ko sem roman končal – a je bil še v tipkopisu – sem se odločil, da si na lastne oči ogledam reči, o katerih sem pisal. Zaželel sem si, da bi na mestu samem preveril, ali so me občutki, ki so me prevevali med pisanjem, napotili v pravo smer, in na moje veliko veselje so se ti izkazali za pristne, izkazalo se je, da sem na pravi poti. Ko sem se lotil vnovičnega branja svojega besedila, je seveda sledilo nekaj popravkov – sicer pa vedno znova in znova prebiram, kar sem že napisal, menim, da tudi knjige »zorijo«. Popravil sem torej nekaj podrobnosti, ki zadevajo opise sicilijanskih mest, toda nič bistvenega, nič pomembnega.
Za Evropejce je Sokrat prispodoba modrosti in etične drže. Toda zdravnik Pausania, središčna oseba v romanu, na filozofa gleda z nenaklonjenim očesom. Marsikdo se bo začudil: Kdo je ta, ki si upa kritizirati tako karizmatično osebnost?
Pausanijev pogled na filozofa ni zgolj njegovo stališče in tudi ne moja domislica. Takšno stališče je z zanimivimi argumenti utemeljil že Nietzsche v svojem Rojstvu tragedije iz duha glasbe. Razlogi, ki so povzročili smrt tragičnega duha in propad klasične grške civilizacije, so tako kompleksni, da jih književnost ne more temeljito ubesediti. Pausanijev romaneskni značaj pa se ne ubada z dvomi, njegova sodba je neomajna. Antična tragedija in življenje v klasični dobi sta usahnila zaradi zahteve po splošni izobrazbi, ki sta jo terjala sterilni racionalizem in optimistična znanost, z eno besedo: teologija napredka. Spopad med Sokratovim pozitivističnim stališčem na eni strani in tragičnim konceptom življenja na drugi Pausania vznemiri do te mere, da ne more ostati ravnodušen. Morda z njim ne soglašamo, toda tega problema, tako menim, ne moremo zaobiti. Propad klasične grške civilizacije in z njo povezane demokracije nas zadeva neposredno – ne zgolj zato, ker nas zanima preteklost, temveč zaradi aktualnih problemov, s katerimi se soočamo v vsakdanjem življenju.
Obstaja upanje za Linosa in Isabello? Obstaja upanje za boljše sobivanje med Vzhodom in Zahodom?
Če ubežnik, ki se skriva v Agrigentu, pooseblja sovraštvo – najsi gre za delovanje v imenu ideologije ali za zločinsko početje brez izgovorov – Linos in Isabella, ki se kot ljubezenski pari v srednjeveških romanih ločita in po dolgem času znova snideta, poosebljata romaneskno ljubezensko uravnoteženje in hkrati edino možnost, da izstopimo iz začaranega kroga nenehnih spopadov. Ljubezen, ki se z vso silo zaganja proti težko dostopnemu terenu, ni zgolj odziv na sovraštvo, je tudi naše edino upanje, ki nas rešuje pred smrtjo. Pa čeprav samo kot iluzija. Ki je hkrati tudi edina možnost sprave med Zahodom in Vzhodom. Odprta in negotova možnost, tako kot je odprt konec romana, ki odstira pogled na negotovo pot v prihodnost.
Ali mladi ljudje v Grčiji dobro poznajo kulturno dediščino grške antike?
Ne maram jamrati, toda ob tem vprašanju sem nehote globoko vzdihnil. Naš učni načrt se zadovoljuje z utečenimi podatki – in ti, resnici na ljubo, učence navdajajo s ponosom – namesto da bi se osredotočil na brezčasne vrednote, ki jih je spočela klasična doba. A to ni edina ovira. Prevlada tehničnih znanosti in ozkih ekonomskih interesov na eni strani ter politični predsodki in pomanjkljivo znanje na drugi vidijo v antični dediščini breme in niti ne slutijo, da je to hranilo za svobodne ljudi, ki jim grozi svet, brez milosti.
Slovenska književnost v Grčiji? Poznate kakšno ime, kak podatek? (Če na vprašanje ne morete odgovoriti pritrdilno, se nikar ne vznemirjajte. Večina slovenskih bralcev pozna samo Seferisa, Ritsosa, Elitisa,Kavafisa in, kajpada,Kazantzakisa).
Grški javnosti – in to velja celo za zavzetega bralca – se o slovenski literaturi komajda sanja. Ne vem, ali je to usoda vseh narodov, ki jih ne prištevamo k »velikim literaturam«, vem pa, da je to krivično. S slovensko kratko prozo sem prvič prišel v stik pred dvajsetimi leti, v knjigi, ki jo je izdala založba Zaharopulos; v nji sem zaznal prav posebno senzibilnost, ki me je nekoliko spomnila na t. i. »jugoslovansko«književnost. Moram pa poudariti, da sta mi poznana dva izjemna slovenska pisatelja – z njunim delom sem se seznanil nedolgo tega: Drago Jančar s pretresljivim romanom To noč sem jo videl (glavna junakinja tega pretresljivega zgodovinskega kolaža, Veronika Zarnik, je po mojem eden najpomembnejših značajev sodobne evropske literature) in Vladimir Bartol s preroškim Alamutom.
Kaj je te dni na vaši pisalni mizi ali, bolje, v wordu? No, načrti za prihodnost, recimo.
Čeprav se te besedne zveze bojim (pogosto zgolj opazujem življenje in sem glede prihodnosti večinoma ravnodušen, včasih samo malce vznemirjen), je vendarle med vsemi vsebinami, ki bi jih rad zaokrožil v knjigi, ena vedno prevladujoča. V tem trenutku razmišljam – čeprav še ne vem, kakšno obliko bom dal tej vsebini – o zgodbi neke resnične grške izseljenske družine, ki je tako kot vse evropske družine prispevala pomemben delež znanja v mozaik evropskega kulturnega prostora devetnajstega stoletja in jo je dolga pot do današnjega dne – s pomočjo moje domišljije, kajpada – močno zaznamovala. Razmišljam torej o knjigi, v kateri bodo mogočni, slikoviti prizori, zahtevna reč, pisava, ki je doslej še nisem izkusil, vem samo to, da ne bom napisal enoznačnega zgodovinskega romana; zgradil bom most, ki bo združil zgodovino in literaturo in bo govoril predvsem o sodobnem življenju. Upam, da bo most zdržal. Vem, da ne bo prenesel hudih obremenitev in ne pretirane lahkotnosti. Praznina pod njim bo vsakič znova na preži.
V Solunu, januarja 2022
