/ 

Pesmi

Konstantin  Kavafis – Dragica Fabjan Andritsakos – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Dragica Fabjan Andritsakos o poeziji Konstanina Kavafisa

Osrednje teme Kavafisove poezije so zaprtost in izključenost človeka, samota posameznika, ki kaže na vso globino njegove tragične eksistence, nespremenljivost in neizogibnost, ki določa človekovo bivanje na tem svetu. Posameznik je ujet v kozmično silo usode in nima moči, da bi ubežal toku dogodkov; njegova prizadevanja so znotraj kozmične urejenosti ničeva, njegovi dosežki minljivi, prizadevanja in uspehi začasni in hybris, ki je njihova gonilna sila, ga vodi v tragični propad.

   

***

    

Zidovi

  

Brez premisleka, brez obžalovanja, brez sramu
so visoke in močne zidove zgradili okrog mene.
Zdaj sedim in obupavam tu.
Drugega ne mislim – ta usoda v glavi žre me …
Ker sem zunaj imel toliko stvari.
Ah … kako da nisem opazil, ko so zidove gradili?
Nikoli nisem slišal glasov, ne, da se kaj gradi.
Neopazno od sveta zunaj so me ločili.

1896 / 1897

  

*** 

  

Sveče

  

Dragi dnevi naše prihodnosti stojijo pred nami
kakor svečke, prižgane v vrsti –
zlate, vroče, živahne svečke.
Minuli dnevi ostajajo zadaj,
žalostna vrsta ugaslih sveč:
tiste bolj blizu se še kadijo –
počrnele sveče, upognjene, stopljene.
Nočem jih gledati – pogled nanje me boli:
boli me, ker se še spominjam prve luči.
Gledam naprej, svoje prižgane sveče.
Nočem se obrniti, da ne bi videl in se zgrozil,
kako hitro se temna vrsta daljša,
kako hitro se ugasle sveče množe.

1893 / 1899

  

*** 

  

Okna

  

V teh temnih sobah, kjer trpim
težke dni, sem in tja hitim,
da bi našel okna. − Ko bi se le eno odprlo,
bi to bila tolažba. −
A oken ni nikjer, jaz jih ne vidim,
ne najdem. Morda je bolje, da jih ne vidim,
morda bi luč bila spet nova tiranija.
Kdo ve, kaj novega bi še razkrila.

1897 / 1903

   

*** 

  

Glasovi

  

Namišljeni glasovi, ljubljeni,
njih, ki so umrli, ali njih,
ki smo jih zgubili, kot bi nam umrli.
Včasih nam v sanjah govore;
včasih jih sredi misli um zasliši.
Odzvanjajo in za trenutek se z njimi vrnejo
zvoki iz prve poezije našega življenja,
kot glasba, ki v noči, oddaljena, ugaša.

1903 / 1904

  

*** 

  

Hrepenenja

  

Kot lepa telesa mrtvih, ki niso ostareli
in so jih zaprli, skupaj s solzami, v bleščeči mavzolej,
z vrtnico ob vzglavju in jasminom ob nogah –
taka so hrepenenja, ki so minila,
ne da bi se izpolnila, ne da bi vsaj katera od njih užila
noč strasti ali jutra luč.

1904 / 1904

   

*** 

   

Monotonija

    

Za enim monotonim dnevom pride drugi,
enako monoton, nespremenjen. Stvari
zgodile spet se bodo iste in spet se bodo ponovile,
trenutek pride zopet isti in zopet isti odide proč.
Gre mesec mimo in prinese drugi mesec
kar prihaja, zlahka ugotoviš,
od včeraj je, prav tisto dolgočasno,
in že dočakaš jutri, ki ni več videti kot jutri.

1898 / 1908

  

*** 

  

Itaka

  

Ko boš odšel na potovanje proti Itaki,
zaželi si, da pot bila bi dolga,
polna dogodivščin, polna spoznanj.
Lajstrigonov in Kiklopov,
srditega Pozejdona ne boj se,
na svoji poti jih ne srečaš nikdar,
če je tvoja misel vzvišena, če se izbrana čustva
dotikajo telesa in duha.
Lajstrigonov in Kiklopov,
divjega Pozejdona ne boš srečal,
če jih ne nosiš v svoji duši,
če jih tvoja duša ne postavi predte.
Zaželi si, da pot bila bi dolga.
Da bi bilo mnogo poletnih juter,
ko boš, s kakšnim veseljem, s kakšno hvaležnostjo,
prišel v pristanišča, ki jih vidiš prvič:
da se ustaviš pred feničanskimi trgovinami
in si nakupiš dobrih reči,
koral in biserov, jantarja in ebenovine
in vseh vrst dišav opojnih,
kolikor moreš opojnih dišav.
Da bi šel v mnoga egiptovska mesta
in se od modrih učil in učil.
Vedno imej v mislih Itako.
Da prideš tja, to je tvoj cilj.
Vendar nikar ne hiti s potovanjem.
Naj raje traja mnogo let
in pristaneš na otoku že kot starec,
bogat s tem, kar si na poti pridobil,
ne da bi pričakoval bogastvo od Itake.
Itaka ti je dala lepo potovanje.
Brez nje ne bi odšel na pot.
A več nima ti kaj dati.
A če jo boš našel revno, Itaka te ni ogoljufala.
Tako moder si postal, tako izkušen,
da zdaj že veš, kaj pomenijo Itake.

1910 / 1911

  

*** 

  

Kolikor moreš

  

In če ne moreš živeti svojega življenja, kot bi rad,
vsaj to poskusi,
kolikor lahko: ne ponižaj ga
v nenehnem druženju,
vrvenju in blebetanju.
Ne ponižaj ga, s tem da ga kažeš,
ga vlačiš sem ter tja in ga prepuščaš
vsakdanjemu nesmislu
druženj in zvez,
vse dokler ne postane tuje breme.
1905 / 1913

   

*** 

  

Daleč

  

O tem spominu bi govoril …
Tako zbledel je že … kot da ni nič ostalo –
ker sega daleč, v zgodnja mlada leta.
Koža je bila kot iz jasmina …
Tistega večera v avgustu – je bil res avgust?
Komaj se še oči spominjam: modre so bile, verjetno …
Ah, da, modre, modre kot safir.

1914 / 1914

    

*** 

  

Ko se vzbudijo

  

Poskušaj jih obvarovati, pesnik,
če še tako so redke in minljive
ljubezenske podobe, v sebi.
Napol prikrite daj jih med vrstice.
Poskušaj jih držati, pesnik,
ko se vzbudijo v tvojih mislih,
ponoči ali v siju popoldneva.

1913 / 1916

   

*** 

   

Na palubi

  

Saj mu je podobna, ta mala
skica s svinčnikom.
Narisana na hitro, na palubi ladje.
Čudovit popoldan.
Vseokrog nas Jonsko morje. 5
Podobna mu je. A v mojem spominu je veliko lepši.
Bil je čuten, do bolečine,
in to mu je dajalo svetal izraz na obrazu.
Še lepši se mi zdi sedaj,
ko ga moja duša kliče iz Časa.
Iz Časa. Vse te stvari so že davne –
skica, ladja in popoldan.

1919/1919

  

*** 

  

Da prihajajo 

  

Ena sveča je dovolj. Medla luč
je bolj primerna, bolj bo očarljiva,
ko pridejo Sence, Sence Ljubezni.
Ena sveča je dovolj. Naj nocoj ne bo
presvetla soba. Ves potopljen v sen,
od sanj prevzet, ob medli luči,
v snu tako si bom zamišljal,
da prihajajo Sence, Sence ljubezni.

(?) / 1920

   

*** 

  

Mesto

  

Dejal si: »Odšel v drugo bom deželo, na drugo morje se odpravil,
na kako drugo mesto, boljše, kot je to, bom že naletel.
Zapisano obsodbi je vse, karkoli sem začel:
srce – mrlič – je pokopano.
Do kdaj veneti še bo duhu tukaj dano?
Če kamorkoli gledam, če kamorkoli se ozrem,
življenja črne ruševine se odpro očem,
kjer toliko sem let preživel, jih pogubil in zapravil.«
Ne boš jih našel, novih krajev – morij drugih ne boš odkril.
Za tabo šlo bo mesto. Po istih hodil boš poteh,
staral se v soseskah boš prav teh:
v istih hišah boš sivel.
Na drugo nič se ne zanašaj, vedno v isto mesto boš prispel,
ni ladje zate, zate ceste ni.
Tako kot v temle kotu majcenem
uničil si življenje, na celem svetu bi ga pogubil.

1894 / 1910

  

Izbor iz: Konstantin Kavafis, Zbrane pesmi, KUD Logos 2020

Prevedla Dragica Fabjan Andritsakos

Preostali prispevki in literatura na portalu 

Konstantin  Kavafis – Dragica Fabjan Andritsakos – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
O avtorju
Konstantin Kavafis spada med najpomembnejše predstavnike sodobne grške in tudi svetovne književnosti. Rodil se je 29. aprila 1863 v Aleksandriji v Egiptu, kjer je tudi umrl leta 1933. Njegova družina, ki je izhajala Konstantinopla, se je še pred pesnikovim rojstvom preselila v Aleksandrijo. Po zgodnji očetovi smrti je skupaj z materjo in brati nekaj let živel v Angliji, kjer je delovalo družinsko trgovsko podjetje, ki je uvažalo bombaž in tkanine, po bankrotu podjetja je krajše obdobje živel v Konstantinoplu in nato vse do konca življenja v Aleksandriji. Ker je družina izgubila večino premoženja, je občasno delal kot novinar in posrednik na borzi, nato pa kot tajnik na Uradu za namakanje, ki je bil del ministrstva za javna dela v Egiptu. V tej službi je zaradi nuje ostal trideset let. Kavafis je leta 1932 zbolel za rakom v grlu in leto pozneje umrl. Kavafisov opus je razdeljen na tako imenovani »kanon«, kamor spada 154 pesmi. Označujejo se tudi kot »priznane« pesmi; tako jih je imenoval pesnik sam, potem ko je presodil, da ustrezajo njegovemu pesniškemu izrazu. Poleg teh je skupina »nepriznanih« pesmi, ki jih je Kavafis sicer objavil, a se jim je kasneje odpovedal; sem spadajo v glavnem pesmi iz začetnega obdobja njegovega ustvarjanja. Tretja skupina pesmi so »neobjavljene ali v nekaterih izdajah imenovane tudi »skrite« pesmi, ki jih je pesnik hranil v svojem arhivu, a jih ni objavil, ker jih je imel namen še predelati ali pa je presodil, da ne ustrezajo več izrazu in okusu časa. Kavafis je začel pisati pesmi leta 1884, čeprav se kanon začne s pesmijo Zidovi, napisano leta 1896. Sam je za začetek svoje pesniške kariere postavil leto 1891; večini pesmi, napisanih pred tem, se je odpovedal. Tudi kasneje je pesmi nenehno popravljal in spreminjal. Pravo pesniško formo je po lastnem mnenju našel šele leta 1911. Leto 1911 je poseben mejnik v izoblikovanju njegove poetike, saj v tem času »prečisti« svojo dotedanjo poezijo, zavrže precej pesmi zgodnjega obdobja in mnoge na novo predela. V zgodnjem obdobju Kavafis piše v prečiščenem arhaičnem jeziku, ki v tistem času prevladuje v uradni rabi in tudi v književnosti, sčasoma pa se vse bolj nagiba k jeziku, ki je blizu vsakodnevni govorici. Vsebinsko najbolj zgodnjo Kavafisovo poezijo v duhu tedanjega časa preveva romantično in parnasovsko vzdušje, kot je tudi sicer značilno za njegove sodobnike. Veliko teh pesmi ima obliko soneta ter rimo, kasneje pa ju le redko najdemo. V mnogih pesmih Kavafis že popolnoma preide v prozo ali pa znotraj ene pesmi napiše prozni uvod, nato pa nadaljuje z verzi, ki se zaključujejo z rimo. V kanonu prevladujejo pesmi, ki prehajajo v prozo, ki je zanj tako značilna in po kateri ga najbolj poznamo. Večini pesmi zgodnjega obdobja se je kasneje odpovedal. V poeziji po letu 1927 Kavafis briše meje poezije in proze tako v jeziku kot v tematiki. Ta zanj tako značilna poetika je tista, zaradi katere je prepoznaven kot moderni pesnik, povsem samosvoj in daleč pred svojim časom ter nedosegljiv zgled za pesnike poznejšega časa tako v Grčiji kot zunaj nje. Pesmi z zgodovinsko vsebino so najbolj značilne Kavafisove pesmi. Znana je njegova izjava, da »če ne bi bil pesnik, bi bil zgodovinar«. Tudi v teh pesmih najdemo mešanico filozofije, hedonizma in esteticizma. Predstavljajo način Kavafisovega izraza (zgodovinska preteklost mu služi za okvir, znotraj katerega najde svoj izraz). Oseb, ki so bodisi resnične zgodovinske bodisi namišljene, ne pokaže na vrhuncu moči ali uspeha, pač pa v ključnih trenutkih usode, padca, nečesa težkega, a zanje odločilnega, v trenutkih, kakršnih ne poznamo v zgodovini Pogosto ima osrednji položaj mesto Aleksandrija, ki v Kavafisovi poeziji prehaja v simbol blišča, sijaja, uspeha in razcveta. Zgodovina mu odpira svetove, v katerih išče pesniško snov, da bi z njo govoril o sedanjosti: o svetu, o družbi, o človeku in o njegovih strasteh. Druga skupina združuje pesmi s homoerotično vsebino, ki je bolj odkrita v poznejši dobi Kavafisovega ustvarjanja, vendar ni omejena le na erotične pesmi, ampak tudi v mnogih zgodovinskih in filozofskih pesmih najdemo podobo lepega mladeniča, ki je ljubezenski ideal ali pa zgolj pesnikov spomin. Filozofske pesmi so pogosto označene tudi kot didaktične (npr. Zidovi, Mesto). Sem spada mnogo slavospevov različnim pesnikom, dejanskim ali namišljenim, poeziji in estetiki na splošno. Povezuje jih temeljni motiv: usoda in dogodki, ki jim ni moč ubežati. Tudi večina zgodovinskih pesmi ima v jedru filozofsko vsebino. Osrednje teme Kavafisove poezije so zaprtost in izključenost človeka, samota posameznika, ki kaže na vso globino njegove tragične eksistence, nespremenljivost in neizogibnost, ki določa človekovo bivanje na tem svetu. Posameznik je ujet v kozmično silo usode in nima moči, da bi ubežal toku dogodkov; njegova prizadevanja so znotraj kozmične urejenosti ničeva, njegovi dosežki minljivi, prizadevanja in uspehi začasni in hybris, ki je njihova gonilna sila, ga vodi v tragični propad.