/ 

Manifest

Miklavž Komelj, Muans Sinanović –  Manifest – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 

  

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

   

Muanis: Razglašam, da so angeli in demoni resnična bitja, podobno kot Tito, Kardelj in Miklavž Komelj. Da je vsako življenje dogma in je vsaka dogma metafora, vsaka metafora raznesena v vetru, vsako zgodovinsko dejstvo paradoks, da je najbolj resnično dejanje tisto, ki se zaveda neresničnosti sveta (nanašajoč se na Miklavža), da je vsak človek od vsakega drugega oddaljen največj štiri ljudi (ali nekaj takega), da Slovenija ni nič bolj incestuozna kot ves svet in vsi ljudje, ki so kdaj bili. Razglašam univerzalno nežnost, ki ni v nobenem nasprotju z okrutnostjo; kdor se tega ne zaveda, nujno zapade v blazno sijočo luč psihopatije. Najbolj brezbrižen je najmehkejši in najvplivnejši. Razglašam, da je imperativ gospodarske osvoboditve delavca del meščanskega zasužnjenja delavca, prav tako kot je meščanski univerzalizem del zasužnjenja domačina (katerega koli). Razglašam, da sva nežna poeta, Miklavž in jaz, delavca, ker sva v stiku z elementarnimi silami in pričujeva čudežem. Razglašam tudi univerzalizem razlike, ki se cepi v takšno pretanjenost, da postane nerazločljiva enotnost.

Miklavž: Razglašam, da je realnost tisto, kar je bolj odvisno od mene kot moje sanje. Vsi mehanizmi, v katere sem vpleten in ki so tako zapleteni, da jih ne morem obvladovati, niso bolj zapleteni kot mehanizmi, ki mi omogočajo, da premaknem svojo roko. To ni odgovor, to je odgovornost. V meni ni ničesar, kar bi lahko zagovarjal. V meni ni ničesar, kar bi lahko branil. Kaj je zgodovinsko dejstvo? Ko se je rodil Muanis Sinanović, sem se takoj opogumil, da začnem pisati ljubezenska pisma svoji Smrti, ki je vsak njen noht pobarvan z drugo barvo, ker jo je mogoče ljubiti samo v nerojenem in nesmrtnem. Tedaj sem razglasil, da je vse razen čudežev strašno čudno. In ker  Sonce ne vzhaja in ne zahaja, razglašam, da je instanca zgodovine precenjena in da lahko zgodovino reši samo večnost, globoka, globoka večnost. Ko je Gérard de Nerval videl, da Sonce ne vzhaja in ne zahaja, ga je postalo groza, in ko se  je zjutraj Sonce spet prikazalo, ga je bilo groza še bolj, ker je videl, da se tega, da Sonce ne vzhaja in ne zahaja, še ne opazi. Toda geslo cesarja Karla V., da v njegovem imperiju Sonce nikoli ne zaide, ne potrebuje ne imperija ne cesarja, dovolj je Sonce. Na Zemlji noč in dan žarita hkrati – in dejstvo, da je zdaj tukaj ura 22.22, je za Sonce, ki je visoko nad mehiško puščavo, lahko samo paradoks. Toda zgodovinsko dejstvo je, da je prišlo Sonce na čaj k Majakovskemu. In takoj ko so v neko puščavo zarisane velikanske črte za pogled z neba, so s tem te črte videne z neba.

Muanis: To, da je hip pred mojo odločitvijo, da bom premaknil roko, v mojih možganih že signal za to odločitev, v ničemer ne prikrajša moje volje. Moja volja je ravno v tem, da v največji meri prepozna svojo udeleženost na tokovih; moja volja je ravno v tem, da pripoznam, da sem vsak hip vnovič ustvarjen. »V menjavanju dneva in noči so znaki za tiste, ki razmišljajo,« je rekel Bog, in kakšno milost je podelil tistim, ki jih obseva vsak hip vnovič ustvarjeno sonce, da lahko v vsakič znova omogočeni sekvenci svojega obstoja zanikajo – kakšna čudovita milost! Ko se z žičnico dvigam nad mestom na mesto, s katerega so ga obstreljevali, vidim čredo ovac, ki jo od zadaj vodi starejša ženska, in spredaj je ovca, ki misli, da jih vodi. Neizogibnost črne ovce, neizogibnost črne ovce. Ta čreda ovac negira zgodovino in med svojim vzpenjanjem na vrh gore kaže pot k večnosti, ki jo bo rešila. Nihče ni absolutna žrtev. Nihče ni absolutna žrtev, čeprav bi vsi radi bili absolutna žrtev. V tem je zarota. Ko vsi želijo biti absolutna žrtev, podvržejo svojo voljo iluziji, da zgolj je, ne vsak trenutek znova omogočena, temveč preprosto ves čas; pritiskajo na goro, ki jih bo morala izvreči. Zdi se jim, da so jo uveljavili nad njo. Neka nadutost tistih, ki mislijo, da je mogoče svet preprosto rešiti, in ki mislijo, da ga je mogoče rešiti z istimi sredstvi, kot je bil preprosto uničen! Vrt ne more biti preprosto rešen in preprosto uničen; pobožaš ga, ker ti je dovoljeno pobožati ga in le zato cveti. Mladost je v tem, da moram biti vsak hip znova poustvarjen – kakšna vrednost! Starost je v iskanju stalne mladosti.

Miklavž: O starost, ki sem jo spoznal pred mladostjo! Toda če hočem nekoga rešiti smrti, ga moram rešiti tega, da je ustvarjen. Toda kdo sem jaz? Edini resnični Jaz je neustvarjen; kdor se zaveda, kaj v resnici je, temu niti bogovi ne morejo preprečiti, da postane vse, saj je postal njihov Jaz, govori davni glas Upanišad. O neimenljivost, ki edina omogoča vsa imena! In če zakličem: »Večno!« – mi glas iz puščave odgovori: »Onkraj večnega!« Toda v tem glasu je polno solz.

Muanis: Mogoče je za depresijo res odgovoren neoliberalizem, toda edini resnični Jaz je odgovoren za neoliberalizem. Mogoče sem vsakič znova ustvarjen, a to še ne pomeni, da nisem večen in da v gibu moje roke, ki se v nepreštevnih potezah skloni k vrečici semenk, ni večnosti. Ko potek diha skozse občutim kot nelasten, zaznam svoje trajanje. Depresija dihajočega Rodinovega Misleca je družbeni konstrukt. Rodinov mislec ni atomizirani individum. A edina prava skupnost je tista, v kateri se njena člana prepoznata kot posamično telo iz posamičnih udov iz posamičnih celic iz posamičnih atomov; v kateri se prepoznavata kot popolnoma atomizirana. Kako brni vesolje, kako brni! Padel je prvi sneg in z magnetom pričvrščen nasmeh Mona Lise me opazuje s hladilnika. Kaj bi rekel Blaise Pascal, ko bi prebral vest, da se najbolj oddaljene galaksije sinhrono premikajo v sklopih? Veličastnost gravitacije je, da je družbeni konstrukt in da zaradi nje stojim na zemlji.

Miklavž: Prvi sneg sem čakal vso večnost. Sneg je en, ker je vsaka snežinka absolutno individualna. Vsaka snežinka je absolutno individualna, ker je sneg en. 

Muanis: Svetnik, ki z glavo v levovem gobcu razmišlja o čistosti levove sline, je veliko bolj podoben snežinki kot občutljivec.

Miklavž: In veliko bolj je podoben tudi levu kot občutljivcu. Njegovo rjovenje je kakor rjovenje leva v puščavi, ki jo je zasnežilo.

Muanis: Znova je bil padel prvi sneg, v mestu, kjer je nekdo vrezal »Napred Hercegovci«. Te ulice so tako prazne, ker so vsi na bojišču. Sama sva hodila po njih, po legendarnem dogodku na katerega ni prišel nihče. Vedno znova pade prvi sneg. Nihče skozi te kanjone ne pride do barja, kjer se razpira nebo; ko ga pogledaš, je jasno, da vse, kar se ima zgoditi, je že zgojeno; doba je lepa prav zato, ker to drži kljub temu, da se nihče tega ne zaveda.

Miklavž: In če bi en sam človek naredil eno samo gesto drugače, kot jo je naredil, bi bila vsa zgodovina drugačna. Toda v prvem snegu, ki pade vedno znova, so vedno znova vse možnosti. In Ibn Ishaq je vprašanje: »Ali ti nismo očistili srca in ti odvzeli teže …?« prebral tako, da je videl, kako sta dva človeka v belih oblačilih odprla Prerokove prsi, mu vzela iz njih srce in ga umivala s snegom, dokler ni bilo čisto.

Muanis: Nedavno sem se zbudil malo pred zoro, ko je padal industrijski sneg, in videl, da se je puščava še malo razširila v vesolje. A na njen Zemljin del je kmalu za tem prav tako padel sneg, ki pa ni bil industrijski. Megla iz saj je bila, kot bi bila globoko notri svetilka, ki brlika. Odgovorni so pravili, da je bolje ne dihati; da je bolje čim manj dihati in ne prižigati ničesar. Toda navijači Želja so prižgali bakle. Pogled na nasprotno tribuno je bil moten, toda od tam je prihajala svetloba. Včasih je nad to tribuno vozil vlak in s piskom pozdravljal navijače. Zadnjič sem ti hotel nekaj reči glede neke vožnje z vlakom, a nisem. Ko sva se poslovila, sem bil zamišljen in na vlak sem stopil tik predtem, ko so se vrata zaprla. Še preden sem sedel, je odpeljal. Niti enkrat nisem bil pogledal na uro. Ena od žensk v kupeju je premočno dišala po nekem cenejšem parfumu; in druga je trdila, da mora okno biti odprto, ker je prevroče. Govorila sva v šifrah. Videl sem, kako drvi nočna krajina v deželi, ki sem jo ljubil na enak način kot Oton Župančič.

Miklavž: In spet drugje sem videl, kako je zemlja polna ostankov morja – kamni v njej so polni fosilov davnih morskih biitj. To, kar je zdaj tik pod površino, je bilo nekoč dno, dno nekega davnega morja. Ko se je večerilo, so rože ob zidu žarele bolj kot prej, ko je sijalo sonce. 18. decembra je na cvetove mačeh na vaškem pokopališču sedala čebela, ki jo je Srečko Kosovel povezoval z vesoljstvom.

Muanis: Vse, česar se lahko dotakneš, je čudežno. Poglej in vidi: vsi ti tako imenovani predmeti postanejo kot obrazi otrok, ki svetijo zato, ker otroci še niso naredili veliko napačnega. Z ljudmi ni treba argumentirati, obraz pove več. Nihče mi ni ničesar vzel: ko so proti meni uperili nož, nekoč psa (kako govori pes in kako orožje: v tem vprašanju ni nič sovražnega do živali) pa potem pištolo, ko sem bil zelo reven, vsakič, ko so me žalili, sem bil veliko bolj vzvišen kot takrat, ko sem bil zavisten in sem zahteval pravico. Pravica za nekoga kot sem sam, je v tem, da je vse, česar se lahko dotakneš, čudežno.

Miklavž: Hotel sem uničiti nekaj, kar je tako krhko, bolj krhko kakor moj dih. Zdaj vem: edina zvestoba je v tveganju, da me bodo vsi imeli za izdajalca. Toda še težje kakor najnižje vzgibe v duši si je priznati tiste najvišje.

Muanis: Revolucija je poskus muhe, da poleti skozi okno.

Miklavž: In videti je, kakor da muha ne dela razlike med tem, ali je okno odprto ali zaprto. V zaprto okno se zaganja, kakor da je odprto. Jaz pa sem med sončnim mrkom poskusil zaplesati ples dervišev. Ptice so se obnašale, kakor da je nastopila noč. V zaratustrističnem ritualu je rečeno, da je Zemlja angel.

Muanis: Nekateri pravijo, da bo Odrešenik prišel iz Perzije. Mislim, da so tam mape, ki lahko dopolnijo te, ki jih imam. Ko plešeš ples dervišev, ponoči, sredi gozdov na neznanem kraju, so tvoje koordinate določene, lahko jih preveriš na mobilniku. A te koordinate nič manj ne pripadajo pesmi, nič manj pesmi številk. Ko te nekdo vpraša, kje v galaksiji se nahajaš, nimaš koordinatnega sistema, da bi odgovoril, ker ne poznaš ne konca ne začetka. Morda so tajni numerologi izdelali mape vesolja. Mislim, da živim zato, da dopolnjujem mapo do zadnjega diha, da bo tisto, kar je onkraj diha prepoznalo pot. A v mapi je dih, je užitek krvi, ki potuje v in izginja iz žilnih alej, stranskih ulic.

Miklavž: Joj, in kakršnokoli neumnost hočem napraviti, se znajdem na svetem kraju. In slišim, kako lajajo štirje psi v noči na drugem kontinentu; v noči, ki je tu, kjer jih slišim, že jutro. Zdi se, kakor da pojejo; začeli so lajati, da bi bili slišani. In dovolj je narisati velikanske risbe v puščavo, da so te risbe videne z neba.

Muanis: Nekateri pravijo, da je pes, ki ob saksofonistu poje v središču mesta, mučen – vendar je tako očitno, da poje z radostjo, ki nam je umljiva zgolj v tistih trenutkih, ko se kontrabas, saksofon in boben v neki kleti znajdejo v širokem grlu – to široko grlo si delijo s psom. Tisti, ki trpijo udobno, se želijo odrešiti s tem, da svojo trpinčenost preložijo na druge in jih ga nato odrešijo. To je premestitev v najbolj natančnem pomenu: premestitev nuje, da postanejo nemočni in se pustijo odrešiti. Zato imajo radi nemočne, ker so nemočni namesto njih. O moč nemoči! O kako si oni, ki so se odpovedali, zdaj lastijo ves svet: drevesa in meje in besede, medtem, ko se močni izgubljajo med drevesi, besedami, zamejeni.

Miklavž: Vedno se zgodi katastrofa, kadar si vzvišene ideje prilasti diskurz drhali. Ampak potem za katastrofo vsi krivijo vzvišene ideje, samo da se diskurz drhali lahko perpetuira naprej. Toda to ni diskurz nobenega človeka, ker v resnici noben človek ni drhal. In samotni bodo prispeli prvi.

Muanis: To, da si se včeraj prikazal tik ob nama v trenutku, ko sem med pogovorom o tvojih stališčih oponašal tvoje izjavljanje in tvojo dikcijo, seveda ni nobeno naključje. Gre za očitno nenaključje. A vse je nenaključje, če smo pripravljeni dovolj globoko kopati. Ravno v tem, da nič ni naključje, je na-ključnost vsakega srečanja. Ali, boje rečeno, Dogodek srečanja. 

Moj komentar o sivi barvi, s katerim sem te speljal v zanko, je bil naključno nastavljen. Od kod je prišlo vprašanje, če smo se spremenili, odkar smo se zadnjič videli? Smo se? Smo?

Miklavž:
Nobenega srečanja ni
brez tretje osebe.
Ta oseba je ta samota.
Ta samota je ta oseba.
Edina. Daleč tukaj.
Jaz nisem tvoja družba.
Jaz sem tvoja samota.
Jaz nimam niti trenutka počitka.

Muanis: Počasi plava deklica navzgor, skozi delce zraka, skozi iskre v delcih zraka, in ne ve, kakor midva, kje je zapisana nevidna črka Alif.
Je neutrudna samota izdajalska? Nas ni obvarovala pred gnetenjem teles v basovskih zvokih, ki so po zraku valovali globoko v čreva
in nas tam prevzemali in nas delali barbarske? Ne, kajti brez nje ne bi mogli stopiti ven.

*///\\\\*

Miklavž: Ona ve. Reče mi: »Tam nisi slišal mojega glasu. Tam si slišal moj krik.« In kamen, na katerem se je igrala v otroštvu, je bil preklan na dva dela, toda bil je en. In v vmesnem prostoru se je odpiralo nekaj skrivnostnega. In hiša je bila zgrajena zraven tega kamna zaradi tega kamna. In ona ni mogla zadržati solz.

Muanis: In solze so se razdelile na dva dela. Padale so kot slapova in na neki točki so postale goste kot bi se v njih okrepila sol, postajale so mlečne.
Takrat sem v trzaju njenega obraza videl nekaj, kar me je povsem pomirilo. Ni bil kakšen veličasten gib, niti izrazit niti neizrazit ni bil. Vendar je bil poseben in ne znam ga opisati. Kot bi pripadal in ne pripadal njenemu obrazu obenem.

Miklavž: Bil je gib, starejši od sveta. Bil je gib izpred začetka sveta.  Bil je gib pred začetkom sveta. In videl sem: to, da sem se za vsa svoja dejanja, ki so videti determinirana, svobodno odločil pred začetkom sveta, ni izgovor, kajti o tem se odločam zdaj. Ponovila je Lorcova verza: »Padli so kipi, / ko so se odprla velika vrata.« Vsi tisoči kilometrov razdalje so neresnični, ker je vsa daljava tu. Na kamen ji ni bilo treba napisati nobenega imena, ker je to tisti dan, ko imen ni bilo.

Muanis: In potem me je navdala milost do hudih stvari. Do svoje hudobije in do hudobije ljudi, ki jih poznam. Vedel sem, da smo izgubljeni, a v tem je bilo neko upanje, ki ga težko pojasnim. O njem je morda govoril modrec Šams, ki je rekel, da je za tistega, ki ljubi, taverna molilnica, za nekoga z nečistim srcem pa je obratno. Ne pravim, da se je moje srce očistilo. A kot da je zablisnilo in sem videl, kaj bi lahko bili, in da tega skoraj gotovo ne bomo dosegli, in sem začutil usmiljenje do vseh nas.

Miklavž: Šams pomeni Sonce. In Sonce sije enako na dobre in zle.

   

   

   

 

Preostali prispevki in literatura na portalu 

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU: 

Miklavž Komelj, Muanis Sinanović –  Manifest – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev. 
Miklavž Komelj in Muanis Sinanović
O avtorju
MIKLAVŽ KOMELJ (1973) je pesnik, prevajalec in umetnostni zgodovinar. Je avtor številnih nagrajenih pesniških zbirk. Za Roso (Mladinska knjiga, 2002) je prejel Veronikino nagrado. Jenkovo nagrado je prejel dvakrat: za Hipodrom (Mladinska knjiga, 2006) in za Noč je abstraktnejša kot n (Hyperion, 2014). Za Nenaslovljiva imena (LUD Literatura, 2008) je prejel nagrado Prešernovega sklada. ). Leta 2011 je po urejanju zapuščine pesnika Jureta Detele izdal Orfične dokumente (Hyperion). Vse izdaje vključujejo tudi izčrpne spremne študije. Objavlja članke in pogosto predava o poeziji in umetnosti nasploh, tudi v knjigah Kako misliti partizansko umetnost? (Založba *cf, 2009) in Nujnost poezije (Hyperion, 2010), za katero je leta 2011 prejel Rožančevo nagrado. Prevedel in uredil je dela Fernanda Pessoe (Pesmi, Mornar, Bankie anarhist, LUD Šerpa, 2003, Psihotipija, Mladinska knjiga, 2007) in Pier Paola Pasolinija (Svinjak – Manifest za novo gledališče, LUD Šerpa, 2005, Realnost, LUD Šerpa, 2007) ter Césarja Valleja (Trilce, LUD Šerpa, 2011). MUANIS SINANOVIĆ (1989) je pesnik, esejist, kritik in urednik. Objavil je tri pesniške zbirke (za prvo je prejel nagrado za najboljši prvenec leta) in knjigo eksperimentalne proze. Društvo SKC Danilo Kiš je objavilo knjigo dvojezičnega, slovensko-srbskega izbora njegove poezije. Pesmi so bile objavljene v osmih jezikih in uvrščene v češko in grško antologijo mlade slovenske poezije ter v angleško antologijo evropske poezije. Bral je na pomembnejših domačih in regionalnih festivalih ter v različnih evropskih mestih.