Klarisa Jovanović – pesmomat – izbrane pesmi

Moj teritorij
(Ogenj in meč)

  

Začne se zmeraj v prsih,
ki ne prenesejo več
plimovanja groze.
Med rebri strah pred
strelno rano. Kot voda
v čajniku tik pred
vreliščem. Moj teritorij.
Ven, ven.

Odhrkati se, z ohripelim
glasom izgovarjati
črnikaste besede. Snet,
ki se je razrasla v grlu.
Črno, osmoljeno strnišče.
Katran. Katran. Zakrpati
smolnata jadra.
Moj teritorij.
Ven, ven.

Krpati, gladiti, zaceliti.
Pri belem dnevu, v črni
noči. Ne oziraje se na uro
ali letni čas. Moj teritorij,
nočna mora. Hlepeti po
kisiku. Razkleniti prste.
Jekleni primež. Moj teritorij.
Stran, ven iz moje kamre.
Ven, ven.

In se nameriti čez brv
nesnovnosti v materijo,
v drhtečo gmoto živega mesa,
pojemajočo in presihajočo,
pred meč ali pod meč,
pred ogenj ali skozi ogenj,
na pogorišče, na grobišče.
V pepelnato sivino
niča.

  

*** 

  

Zlató, razsuto

   

Zlató, razsuto po gnojiščih,
travnikih in lokah.
Zlatíce med osladom in trpotcem,
med regratom, zláto cvetočim,
med zlato rozgo in polajem.
Zlatíce, ki pod zlatim soncem
zlatíjo žive meje in pustote in
v samoumevni zlati preproščini
mežikajo med prsti in izpod
pazduh njih, ki gnijó po polju v
bojih pokončani in, nepokopani,
zdaj ravnodušno zrejo v zlati,
omrtvičeni popoldanski čas.
Zlató, razsuto.

   

 

Preostali prispevki in literatura na portalu Vrabec Anarhist