Kiki Dimula – Lara Unuk – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!
Kiki Dimula o svoji poeziji
Čudim se, kako je lahko moja poezija komur koli v tolažbo, ko pa sem sama neutolažljiva.
***
Upanje I
Mi tam se imamo prav dobro
naoljili smo kolesce neobstoja
da se ne bi zatikalo
ne na – kaj je to obstajati
ne na – kaj pomeni ne obstajati.
Nič
naša edina zabava je obračanje
nične
razlike med neznanjem in znanjem
in ni znano, kako mu je uspelo
med nas zasejati svoja stvarna
nova božanstva, upanju
– misliš, da je bil naš neobstoj Pitija?
Samo to vem
da nas je upanje razvnelo
zmešalo nam je glavo
obstajati morate, nam je reklo
splača se vam to vsaj enkrat videti
jaz bom tam, čakam vas
ampak nikoli se ni prikazalo.
Spomnim se samo
vsakič ko nas je razvnelo
nam zmešalo glavo
– potem brezup obratno
vrnite se, vrnite se nazaj
v svojo brezbrižno nevednost, nas je pehal
in po tem in onem smo krenili na pot
nazaj, obotavljivo
nenadoma nas je kaj nasilnega, nezadržnega
povleklo nazaj, sem v življenje
nas je spet zabrisalo, čisto vsakič
in sprašujem se, da se ni mogoče upanje skrivalo
za to tako jadrno pripravljenostjo
da vsakič znova spodleti.
***
Upanju II
V kako bednih razmerah živi
utesnjeno v nas
kot bi bilo veter brez peruti
kot bi bilo svetloba
ki jo je nebo kaznovalo
da veje v teminah
tolerira
da ga naše muke krivijo
da jih zanemarja
da ga preklinjajo izdani
kot da bi bilo Judež
klofutajo ga izgube
češ da jim je obljubljalo vse kaj drugega
vse sprejme, hvaležno,
samo da ga ne opustimo
mi to potlačimo
obnašamo se, kot da se ne bi dogajalo
upati je nekam ponižujoče
pa vendar
čeprav je jutro
se zdi kot bi se zmračilo
ko se zavemo da je upanje odšlo
in to samo za hip za kakih deset minutk
toliko, da za nas za vogalom nakupi
kaj kar je povsod drugod
že zdavnaj izumrlo.
***
Bistvena razlika
Pepela v bistvu ne maram
nepopustljiv je
njegov ton izraža
sivo sovražnost
do vsega, kar je blizu plamenom
glej
še lastno mater, ogenj,
je upepelil
vendar se bom zaupala pepelu
ne pušča blatnih stopinj
na telesu
lahkotno se razsipava
kot malce pudra kar ga je ostalo
na obrazu moje biografije
zaupala se bom pepelu
zemlja težko lega name
ne moreš dihati
od zgoraj pritiskajo nate še lončnice
ki jih prinašajo svojci
obtežuje te tudi vsa ta voda, ki jo posrkajo
vate se je zalezla vlaga
smrt za tvoja vratna vretenca
ampak tudi če bi rada, da bi te bolelo
če tega kam ne zapišeš
je dvakrat izgubljeno
kam bi to zapisala
ta črna tabla
ni nebo
in kar je ostalo
ni kreda.
Predala se bom pepelu.
Drugače gledaš na svet,
ko se razsipaš z višine
dihaš ptice
dehti skrivnost
vdihuješ jo
globoko kot eter na vati
in ona te vsrkava kakor vata
oblaki bodo pridržali
tvoje spominke
dež, dežnik, zdravila, cigarete
ne pozabi poljubov
vseh drugih pogorišč
nedvomno v pepel
sicer pa
na svojih pogoriščih
si že živela
in si nanje
že pisala isto.
***
Nebistvena razlika
Prah in pepel
ta dva razkroja našega ogledala
se skoraj ne razlikujeta med sabo
prah je
konservativno malodušen
medtem ko pepel
opravi do konca
vidiš, izvira iz plamena
in premore skrajnost strasti
prah pa ima korenine
v sistematičnem zamujanju
ukrepa, kako bi temu rekla,
po uradni poti
dokler kurir čas
od najnižje instance ne pridobi
podpisa
in potem ne pristavi svoje čačke
še neposredna nadrejena
ko zdolgočaseno zija skozi okno
in nato ne izpolni manjkajočih mest
vestni lektor prah
in na koncu
ne pritisne »odobreno« predstojnica
je že mimo, že pozabljeno
kaj neki je to čemur so
odobrili da ga prekrije
prah.
***
Blagoslovljena bodi tvoja prisotnost
Daj nam danes naš vsakdanji kruh.
Gospod, odpusti nam, premislili smo si
ne danes
raje nam daj jutri
današnji dan je že minil
sicer pa je vsak danes
tako mrzlično smrten
kje pa bi utegnil še jesti
poleg tega za danes
vedno ostane še kaj od včeraj
toliko pa nas spet ni
mi, preštete drobtinice ki jih poznaš
in nepreštevne mravljice
ki nas skladiščijo v našem mravljišču
in če kdaj pridejo nepovabljeni
ali pa tudi povabljeni gostje
so se tako zelo zamudili, da bomo
mi ljudožerci že pojedli
svoje pričakovanje
in če jih slučajno pride več
kot smo predvideli
naj bodo blagoslovljeni
naj se namnožijo da se nasitimo
ti, Gospod, pa bi tudi lahko
blagoslovil svojo prisotnost
in nas danes ne bi puščal
tako zelo
lačnih.
***
Cilj
Med nevihto
se delam pogumno.
Toda pred bliski se vdam
drhtim.
In čeprav pravijo, da je strah
mogoče naše edino
varno zatočišče
se grem jaz skrit tja
kjer najdem varnost
in kjer fatalizem
na napušč koledarjev
v duplo kakšnega mita
pod perut kakšne krogle
noter v zimsko
družinsko grobnico nekega jasmina.
Razen če najdem odklenjeno
kakšno fotografijo.
Zabubim se in zavarujem
tudi če rečeš ne
kako jasno se v njej razlikuje
če me držiš za roko ti
ali pa prazna rokavica neke
plemenite nejasnosti.
Toda ostajam tam.
Zdi se, da sem nekje slišala
da je za nas najvarnejše zatočišče
nejasnost
da, če nič drugega, upočasnjuje
to, da bi nas zadela
strela nenadne jasnosti.
Zaplet pri fotografijah je
da ti nudijo
tako radodarno lenobnost
tako nasmejano da ti
celo če se je nevihta zunaj že polegla
niti na pamet ne pade da bi šel.
Ostaneš tam
vse do nadaljnje fotografije.
***
V nedeljo – na Keramikosu
S težavo, komaj lezeš naprej
kot bi praznina na cestah
prirejala shod
trgovine
so zaklenili, gole lutke
v ječah izložb
z njimi vred
vse je zaprto
nikjer lekarne
zaman te nekaj
vztrajno boli
samo primerjava je odprta
kje je tisti veličastni
nedeljski sprehod pod Akropolo
in ko sem šla še malo naprej,
do Keramikosa
dan je bil
kot restavrirani pediment
na ruševinah tedna
sedla sem na nizki kupon
odtrgan od staroveške smrti
hočem reči na skalo ki ji je polagoma
uspelo vodoravno pretrgati zemljo
pol je je planilo na plan
in ko je bila že tako nastavljena, odprta
pod našo bralno lučjo
si zlahka prebral kaj je pisalo
na tej boljši polovici
površinske spokojnosti
morda celo, morda, pravim
si bil poleg mene tudi ti
napol zleknjen
dobro znan negotovosti
in to nekam znano je morda
zrak pripravilo na čudež
točno tako, kot pravim
s privolitvijo negotovega
si zasijal in bil vnebovzet
kot vstajenje negotovosti
seveda ob sodelovanju
tako grobov vsenaokrog
kot žerjava sonca.
***
Predrzni plagiator
Na koncu
je, v večni državljanski vojni
med obstajam in neham
med govorim in utihnila sem,
edini zmagovalec
tisti slavni vojni poročevalec,
pisanje.
Predrzni, brezsramni plagiator
prepisuje
tako »govorim« kot »utihnila sem obstajati«
kar spretno ponaredi v
»trajam«
na zanesljivem ušesu papirja.
***
Namesto fotografije
Otočanka v skrajni drži.
Nepremična
kot iz lesa izdolbena morska deklica na premcu
popoldneva.
Samo lasje so ji valovali
povsem beli od soli časa.
Sedela je na svojem dvorišču
izpostavljena turistki radovednosti
s pogledom kot žebljem
zapičenim v steno hiše
za pedenj naprej od njene lastne
nizke
ravno tolikšne da ji zakriva morje.
Kaj gleda? sem vprašala prijatelja
ki me je vodil po svojem otoku
v morje, mi je rekel, se zazira
vse življenje, takšne se je spominjam
v takšni drži ob popoldnevih,
kako gleda morje,
skrito za hišo.
Pomislila sem, kako čudno
če bi premaknila malce bolj sem
malce bolj tja svoje popoldansko dvorišče
bi imela na desni in na levi vsaj
morje prosto da ga gleda
ampak mogoče izpoveduje
tisto neomajno, skrajno logiko
da ne pristaja
da bi po ovinku gledala
svojo direktno pravico
potopljeno
v neskončno krivično globino stoletij
in morda tej ženski
hiša pred njo
predstavlja potapljača.
Iz pesniške zbirke Nagrada za najditelja prevedla Lara Unuk
Poezija drugih avtorjev in avtoric
Kiki Dimoula – Lara Unuk – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
