/ 

Iz zbirke »Nagrada za najditelja«

 
Kiki Dimula – Lara Unuk – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

Kiki Dimula o svoji poeziji

Čudim se, kako je lahko moja poezija komur koli v tolažbo, ko pa sem sama neutolažljiva.

   

***

   

Upanje I

    

Mi tam se imamo prav dobro
naoljili smo kolesce neobstoja
da se ne bi zatikalo
ne na – kaj je to obstajati
ne na – kaj pomeni ne obstajati.

Nič
naša edina zabava je obračanje
nične
razlike med neznanjem in znanjem

in ni znano, kako mu je uspelo
med nas zasejati svoja stvarna
nova božanstva, upanju

– misliš, da je bil naš neobstoj Pitija?

Samo to vem
da nas je upanje razvnelo
zmešalo nam je glavo

obstajati morate, nam je reklo

splača se vam to vsaj enkrat videti
jaz bom tam, čakam vas

ampak nikoli se ni prikazalo.

Spomnim se samo
vsakič ko nas je razvnelo
nam zmešalo glavo
– potem brezup obratno

vrnite se, vrnite se nazaj
v svojo brezbrižno nevednost, nas je pehal

in po tem in onem smo krenili na pot
nazaj, obotavljivo

nenadoma nas je kaj nasilnega, nezadržnega

povleklo nazaj, sem v življenje
nas je spet zabrisalo, čisto vsakič

in sprašujem se, da se ni mogoče upanje skrivalo
za to tako jadrno pripravljenostjo
da vsakič znova spodleti.

   

***

  

Upanju II

  

V kako bednih razmerah živi

utesnjeno v nas
kot bi bilo veter brez peruti
kot bi bilo svetloba
ki jo je nebo kaznovalo
da veje v teminah

tolerira
da ga naše muke krivijo
da jih zanemarja

da ga preklinjajo izdani
kot da bi bilo Judež

klofutajo ga izgube
češ da jim je obljubljalo vse kaj drugega

vse sprejme, hvaležno,
samo da ga ne opustimo

mi to potlačimo
obnašamo se, kot da se ne bi dogajalo
upati je nekam ponižujoče

pa vendar

čeprav je jutro
se zdi kot bi se zmračilo

ko se zavemo da je upanje odšlo
in to samo za hip za kakih deset minutk

toliko, da za nas za vogalom nakupi
kaj kar je povsod drugod
že zdavnaj izumrlo.

   

*** 

  

Bistvena razlika

   

Pepela v bistvu ne maram

nepopustljiv je
njegov ton izraža
sivo sovražnost

do vsega, kar je blizu plamenom
glej
še lastno mater, ogenj,
je upepelil

vendar se bom zaupala pepelu

ne pušča blatnih stopinj
na telesu

lahkotno se razsipava
kot malce pudra kar ga je ostalo
na obrazu moje biografije

zaupala se bom pepelu

zemlja težko lega name

ne moreš dihati

od zgoraj pritiskajo nate še lončnice
ki jih prinašajo svojci
obtežuje te tudi vsa ta voda, ki jo posrkajo

vate se je zalezla vlaga
smrt za tvoja vratna vretenca

ampak tudi če bi rada, da bi te bolelo
če tega kam ne zapišeš
je dvakrat izgubljeno

kam bi to zapisala

ta črna tabla
ni nebo
in kar je ostalo
ni kreda.

Predala se bom pepelu.

Drugače gledaš na svet,
ko se razsipaš z višine

dihaš ptice
dehti skrivnost
vdihuješ jo
globoko kot eter na vati
in ona te vsrkava kakor vata

oblaki bodo pridržali
tvoje spominke
dež, dežnik, zdravila, cigarete

ne pozabi poljubov

vseh drugih pogorišč

nedvomno v pepel
sicer pa

na svojih pogoriščih
si že živela
in si nanje
že pisala isto.

     

*** 

  

Nebistvena razlika

  

Prah in pepel

ta dva razkroja našega ogledala
se skoraj ne razlikujeta med sabo

prah je
konservativno malodušen

medtem ko pepel
opravi do konca

vidiš, izvira iz plamena
in premore skrajnost strasti

prah pa ima korenine
v sistematičnem zamujanju

ukrepa, kako bi temu rekla,
po uradni poti

dokler kurir čas
od najnižje instance ne pridobi
podpisa

in potem ne pristavi svoje čačke
še neposredna nadrejena
ko zdolgočaseno zija skozi okno

in nato ne izpolni manjkajočih mest
vestni lektor prah

in na koncu
ne pritisne »odobreno« predstojnica

je že mimo, že pozabljeno
kaj neki je to čemur so
odobrili da ga prekrije
prah.

  

***

     

Blagoslovljena bodi tvoja prisotnost

   

Daj nam danes naš vsakdanji kruh.

Gospod, odpusti nam, premislili smo si

ne danes
raje nam daj jutri

današnji dan je že minil
sicer pa je vsak danes
tako mrzlično smrten
kje pa bi utegnil še jesti

poleg tega za danes
vedno ostane še kaj od včeraj
toliko pa nas spet ni

mi, preštete drobtinice ki jih poznaš
in nepreštevne mravljice
ki nas skladiščijo v našem mravljišču

in če kdaj pridejo nepovabljeni
ali pa tudi povabljeni gostje

so se tako zelo zamudili, da bomo
mi ljudožerci že pojedli
svoje pričakovanje

in če jih slučajno pride več
kot smo predvideli

naj bodo blagoslovljeni
naj se namnožijo da se nasitimo

ti, Gospod, pa bi tudi lahko
blagoslovil svojo prisotnost

in nas danes ne bi puščal
tako zelo
lačnih.

    

***

   

Cilj

   

Med nevihto
se delam pogumno.
Toda pred bliski se vdam
drhtim.

In čeprav pravijo, da je strah
mogoče naše edino
varno zatočišče

se grem jaz skrit tja
kjer najdem varnost
in kjer fatalizem

na napušč koledarjev

v duplo kakšnega mita

pod perut kakšne krogle

noter v zimsko
družinsko grobnico nekega jasmina.

Razen če najdem odklenjeno
kakšno fotografijo.
Zabubim se in zavarujem

tudi če rečeš ne
kako jasno se v njej razlikuje
če me držiš za roko ti
ali pa prazna rokavica neke
plemenite nejasnosti.

Toda ostajam tam.

Zdi se, da sem nekje slišala

da je za nas najvarnejše zatočišče
nejasnost

da, če nič drugega, upočasnjuje
to, da bi nas zadela
strela nenadne jasnosti.

Zaplet pri fotografijah je

da ti nudijo
tako radodarno lenobnost
tako nasmejano da ti

celo če se je nevihta zunaj že polegla

niti na pamet ne pade da bi šel.

Ostaneš tam
vse do nadaljnje fotografije.

  

*** 

  
V nedeljo – na Keramikosu

  

S težavo, komaj lezeš naprej

kot bi praznina na cestah
prirejala shod

trgovine
so zaklenili, gole lutke
v ječah izložb
z njimi vred

vse je zaprto
nikjer lekarne

zaman te nekaj
vztrajno boli

samo primerjava je odprta

kje je tisti veličastni
nedeljski sprehod pod Akropolo

in ko sem šla še malo naprej,
do Keramikosa

dan je bil
kot restavrirani pediment
na ruševinah tedna
sedla sem na nizki kupon
odtrgan od staroveške smrti
hočem reči na skalo ki ji je polagoma
uspelo vodoravno pretrgati zemljo
pol je je planilo na plan

in ko je bila že tako nastavljena, odprta
pod našo bralno lučjo

si zlahka prebral kaj je pisalo
na tej boljši polovici
površinske spokojnosti

morda celo, morda, pravim

si bil poleg mene tudi ti
napol zleknjen
dobro znan negotovosti

in to nekam znano je morda
zrak pripravilo na čudež

točno tako, kot pravim

s privolitvijo negotovega
si zasijal in bil vnebovzet
kot vstajenje negotovosti

seveda ob sodelovanju
tako grobov vsenaokrog
kot žerjava sonca.

    

*** 

  
Predrzni plagiator

  

Na koncu
je, v večni državljanski vojni
med obstajam in neham
med govorim in utihnila sem,

edini zmagovalec
tisti slavni vojni poročevalec,

pisanje.

Predrzni, brezsramni plagiator

prepisuje
tako »govorim« kot »utihnila sem obstajati«
kar spretno ponaredi v
»trajam«

na zanesljivem ušesu papirja.

     

*** 

   

Namesto fotografije

   

Otočanka v skrajni drži.
Nepremična
kot iz lesa izdolbena morska deklica na premcu
popoldneva.
Samo lasje so ji valovali
povsem beli od soli časa.
Sedela je na svojem dvorišču
izpostavljena turistki radovednosti
s pogledom kot žebljem
zapičenim v steno hiše

za pedenj naprej od njene lastne
nizke
ravno tolikšne da ji zakriva morje.

Kaj gleda? sem vprašala prijatelja
ki me je vodil po svojem otoku

v morje, mi je rekel, se zazira
vse življenje, takšne se je spominjam
v takšni drži ob popoldnevih,
kako gleda morje,
skrito za hišo.

Pomislila sem, kako čudno
če bi premaknila malce bolj sem
malce bolj tja svoje popoldansko dvorišče
bi imela na desni in na levi vsaj
morje prosto da ga gleda

ampak mogoče izpoveduje
tisto neomajno, skrajno logiko

da ne pristaja
da bi po ovinku gledala
svojo direktno pravico

potopljeno
v neskončno krivično globino stoletij

in morda tej ženski
hiša pred njo
predstavlja potapljača.

   

 

Iz pesniške zbirke Nagrada za najditelja prevedla Lara Unuk

Poezija drugih avtorjev in avtoric

 

 

 
Kiki Dimoula – Lara Unuk – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

DRUGI PRISPEVKI TEGA AVTORJA / TE AVTORICE

Kiki Dimula
O avtorju
Kiki Dimoula (1931─2020) je bila ena izmed najbolj priljubljenih sodobnih grških pesnic. Bogat pesniški opus obsega sedemnajst pesniških zbirk, katerih osrednje teme so samota, negotovost, pozaba, čas in v ozadju upanje, ki vse preveva. Njene zadnje zbirke so bile Nagrada za najditelja (2010), Javni čas (2014) in Podpičje (2016). Kiki Dimoula je za svoje delo prejela številne nagrade: dvakrat Veliko grško državno nagrado, nagrado atenske Akademije in l. 2009 tudi Evropsko nagrado za književnost.