Šla sem

KIKI DIMOULA (1931-2020)

22. februarja je v 89. letu umrla ena največjih sodobnih grških pesnic Kiki Dimoula. Njen bogat pesniški opus obsega sedemnajst pesniških zbirk, katerih osrednje teme so samota, negotovost, pozaba, čas in v ozadju upanje, ki vse preveva.

Kiki Dimoula je za svoje delo prejela številne nagrade: dvakrat Veliko grško državno nagrado, nagrado atenske Akademije in l. 2009 tudi Evropsko nagrado za književnost.

Kiki Dimoula o tem, zakaj piše pesmi

Sem si sama izbrala, da diham? Sem si sama izbrala, da diham, tako kot to počne poezija, skozi zamašene nosnice melanholije. Življenje je pravzaprav dolgo le nekaj strani, tako zgoščeno je kot verzna vrstica in tako kratko kot naslov pesmi.

***

Šla sem

Hodim in noči se.
Odločam se in noči se.
Ne, nisem žalostna.

Bila sem radovedna in učljiva.
Vse vem, Vse po malem.
Imena rož, ko se sušijo,
kdaj zelenijo besede in kdaj nas zebe.
Kako zlahka se obrne ključavnica občutkov
s katerim koli ključem pozabe.
Ne, nisem žalostna.

Preživela sem dneve dežja,
stisnila sem se zadaj za to
vodeno žičnato ograjo,
potrpežljiva in neopazna,
kot bolečina dreves,
ko jim odpade zadnji list,
in kot strah pogumnih.
Ne, nisem žalostna.

Bila sem na vrtovih, stala sem ob vodnjakih
in videla mnogo kipcev, kako se smejejo
nevidnim vzrokom veselja.
In male Erote, ponosne.
Njihovi napeti loki
so postali polmesec v mojih nočeh in sanjala sem.
Videla sem veliko lepih sanj
in videla sem, se izgubljam v mislih.
Ne, nisem žalostna.

Veliko sem hodila po občutkih,
lastnih in tujih,
a vedno je med njimi ostal prostor,
da je mednje vstopil širni čas.
Hodila in hodila sem mimo pošt.
Pisala in pisala sem pisma
in neutrudno molila k bogu, ki pošlje odgovor.
Prejela sem kratke kartice:
prijazno slovo iz Patrasa
in nekaj pozdravov s stolpa v Pisi, ki je nagnjen.
Ne, nisem žalostna,
ker se nagiba dan.

Veliko sem govorila ljudem,
svetilkam, fotografijam.
In veliko verigam.
Naučila sem se brati dlani
in izgubljati dlani.
Ne, nisem žalostna.

Potovala sem. Bila sem tu, bila sem tam…
Ljudje so povsod pripravljeni na starost.
Izgubila sem tu, izgubila sem tam,
izgubila sem od pazljivosti v sebi
in od nepazljivosti.
Šla sem tudi na morje.
Pripadal mi je en kos. Kako sem ga dobila?
Ustrašila sem se samote
In si zamislila ljudi.
Videla sem jih padati
z roke mirnega prahu,
ki je preletel sončni žarek,
in druge, kako padajo z odmeva
nekega komaj slišnega zvona.
Odmevala sem v udarcih zvona
miru pravoslavja.
Ne, nisem žalostna.

Prijela sem tudi ogenj in počasi me je peklo.
Izkusila sem tudi lune.
Njihovo minevanje, temačno, nad morji
in izpred oči, me je izostrilo.
Ne, nisem žalostna.

Kolikor sem mogla, sem se upirala tej reki,
da me ni odnesla, kadar je bila polna vode,
in dokler sem lahko, sem si zamišljala vodo
v posušenih rekah
in potegnilo me je za seboj.

Ne, nisem žalostna.
Ob pravi uri se noči.

Iz zbirke Tisto malo človeškega, 1971

Prevedla Dragica Fabjan Andritsakos

Poezija drugih avtorjev in avtoric

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

Kiki Dimoula – Dragica Fabjan Andritsakos – Poezija, pesmi, knjige, literatura na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.