Vrtinec

Katja Rijavec o kratki zgodbi Vrtinec

Delo je nastalo na samotno noč v času karantene, ko sem se prepustila sanjarjenju in iz preteklih vtisov sestavila domišljijsko zgodbo, ki me je ponesla nazaj v špansko prestolnico med družabne Špance, mi obudila vseh pet že otopelih čutov in mi privabila nostalgičen nasmeh na obraz. Vrtinec je zgodba o sprejemanju in sprejetosti, je hvalnica vsem ženskam ter razmislek o hitrem tempu življenja, ki nas včasih posrka v začarani krog, iz katerega je težko izstopiti.

  
***

Sovražim jutra. Predirljivi zvok alarma vedno prezgodaj preseka jutranjo tišino, kot oster nož zareže v rahlo vez s sanjskim svetom. Na jutranjem vlaku opazujem utrujene obraze potnikov. Njihove oči so ugasnjene. Vsak melje svoje misli. Hitimo na delo, kot roboti se zjutraj odpravimo od doma. Do minute natančno preračunamo čas, ki ga potrebujemo, da pravočasno prispemo do cilja. Vklopili smo pilotni sistem za učinkovito krmiljenje svojih teles. Samodejno nas potiskajo v nov dan, v jutranjo gnečo prenatrpanih prostorov. Noge nas avtomatsko ponesejo na postajo. Pot bi lahko prehodili z zaprtimi očmi. Vsak dan ista zgodba: kdor se pelje z začetne postaje, se še lahko usede, preostali se drenjamo na hodniku kot sardine v škatli.

Pot mi vedno prekriža dekle skodranih las, ki se namesti v zadnjem delu vagona, tako kot jaz. Vsako jutro jo prečešem s pogledom. Včasih jo srečam že na poti na postajo, s hitrimi koraki drviva istemu cilju naproti. Sprašujem se, kdo je in kam je namenjena. Opazujem jo tiho in diskretno. Zanima me, ali je tudi ona opazila mojo dnevno prisotnost na jutranjem vlaku. Na hitro ocenim njeno zunanjo podobo: izbrano oblečena, prefinjeno naličena. Želela bi jo spoznati. Gosti in polni temni kodri ji segajo do ramen. Smehljaje se sklanja nad ekran iPhona. Že navsezgodaj zjutraj izžareva veselje, vedrino. Tiho skeniram njene obrazne poteze, kot da bi imela vgrajene pametne funkcije socialnih omrežij. Njen razigrani nasmešek izstopa med mrkimi obrazi potnikov: zatopljeni so v svoje misli, pogreznjeni sami vase. Nekateri berejo. Čemernemu jutru so pobegnili v fantazijski svet. Imajo bralnike, na njih e-knjige. Še vedno jih veliko ostaja zvestih tiskanim knjigam, ki z raznovrstnimi vonji, barvitimi naslovnicami in otipljivimi stranmi prepričajo najbolj strastne bralce. Morda kdo izmed potnikov prisega na zvočne knjige. Jaz nikoli ne berem na poti. Jutranja naglica me utesnjuje. Glasba me ponese v drugo dimenzijo. Sem tista, ki s slušalkami v ušesih zadrema, ko se sprosti prvi sedež. Vedno se samodejno zbudim na postaji, na kateri moram izstopiti. Notranji glas mi ne dopušča popolnega odklopa. Hiti, hiti, hiti skupaj z množico, mi narekuje v ukazovalnem tonu.

Še vedno s pogledom zvedavo zasledujem anonimno potnico. Prestopiva na isti postaji, se usmeriva proti istim stopnicam, istemu podhodu, istemu metroju. Zdaj se ne usedem, do končne postaje me ločita le še dva kratka postanka. In sprašujem se, ali bi morala ogovoriti dekle z jamicami na licih. Izstopiva na postaji Gregorio Marañon. Sem del goste množice, kot črn oblak se zapodimo po stopnicah iz podzemlja in pozdravijo nas prvi jutranji sončni žarki. Hiteči potniki se razpršijo na vse strani neba. Podoba dekleta je izginila iz mojega vidnega polja. Na tej točki se najini poti vedno razideta.

Pogledam na uro. Dobro sem preračunala čas. Ura je petnajst do devetih. Mogoče mi uspe v bližnjem lokalu zgrabiti še lonček kave, preden me hitri tempo, ki ga narekuje delavnik, posrka vase. Na prehodu za pešce zgledno počakam na zeleno, nato me množica kar potisne čez zebro. V rokah držim telefon. Še vedno poslušam glasbo. Ponese me v svet latinoritmov. Nasproti priteče mlad moški z aktovko in se grobo zaleti vame. Telefon mi pade na tla kar sredi prehoda. Za nekaj trenutkov obstojim. Oviram prehod. Sem v napoto hiteči masi ljudi. Predrzen moški v uglajeni obleki se niti za hip ne ustavi, ne obrne se, da bi se prepričal, kako je z mano, kar naprej je stekel, mene pa pustil v rušilnem stanju. Spomnim se igrice iz otroških dni, ko smo mali nadobudneži greli šolske klopi. Jaz se ne umikam, jaz se ne umikam, smo se drli drug na drugega s ponarejenim robotskim glasom ter se hihitaje zaletavali v sošolce. Ogorčena se sklonim k tlom. Telefon je obvaroval živo rdeč ovitek iz kitajske trgovine. Nadaljujem pot. Spotoma naročim un café solo para llevar.1 Mudi se mi, predolgo sem čakala v vrsti. Še nekaj prehodov me loči od poslovne stavbe, pospešim korak, spretno se ognem pešcem, ki se približujejo v nasprotni smeri, pozorna sem na avtomobile, motorje, ko skačem čez zebro kar pri rdeči luči. Prispem. Kava v lončku je ostala nedotaknjena mojemu poskočnemu koraku navkljub. Njen omamni vonj mi zbistri misli. Čakam na dvigalo. Slušalke spravim v žep plašča. Odklenem masivna vrata z dvojno ključavnico, hitro vtipkam geslo alarma. Za dobrih osem ur se pogreznem v pisarniški svet …

Odhajam z dela. Iz pisarne kar skočim v vikend. Do konca navijem glasnost glasbe in veselo poplesujem na poti do metroja. Mudi se mi domov. Takoj se vržem na udobno posteljo. Za pol ure se ustavim, odklopim, si odpočijem, očistim misli. Preoblečem se, kot kača slečem svojo sivo kožo: ponovno si jo bom nadela ob začetku novega tedna. Resna in monotona oblačila zamenjajo bolj izzivalne barve, vzorci, izrezi. Čeprav bom na svoji novi koži čutila poglede, ti ne bodo bodli vame, le nežno me bodo oplazili. Očiščena pričakovanj, osvobojena predsodkov se bom zlila z večmilijonsko množico. Znova stečem proti metroju …

Sem sredi hrupne glavne ulice v središču kaotičnega mesta. Ulica Gran Vía je srce in duša velemesta. Usedem se na klopco. Mesto, ki prebudi vse moje čute. Zaprem oči, da bi pozorneje prisluhnila zvokom in začutila mestni utrip. Čas se ustavi samo zame. Slišim hupanje avtomobilov v prometnem zamašku. V prsih me stisne. V daljavi tuli sirena. Sem samo kaplja v morju, mravljica sredi ogromnega mravljišča. Sprašujem se, kdo sem. Izgubljena v mestnem vrvežu tuje dežele, ki mi je tako ljuba. Izgubljena, a ponovno najdena v trenutku, ko odprem oči. Tukaj sem lahko kdor koli. Opazujem mesto. Diham zrak. Onesnažen je z izpušnimi plini. Čutim se del velike množice, ki se premika kot eno, giblje se kot velikanska gmota, je gosta zmes ljudi z vseh koncev. Množica, ki je tako kot jaz nestrpno odštevala delovne dni, je željna zasluženega odklopa od stresne in monotone dnevne rutine. Kar potegne me za sabo, v vrtinec dogajanja …

Stojim pred vhodov v teater. Daleč stran od hrupnega središča mesta, dragih spektaklov in gneče. Opazujem bledo rdeča vhodna vrata, ki so že zdavnaj izgubila svojo prvotno barvo. Na stavbi umazano rumene barve je naslikan napis: La Encina Teatro. Z mano je študentka mikrobiologije Selene, la gata madrileña. Madridska mačka: dolgi temni lasje, ravni kot premica, brez enega samega kodra, zelene oči in športna postava, najvidnejša posledica napornih treningov ženske ekipe ragbija. Kdor ima vse prednike iz Madrida, mu pravijo gato. Maček. Selene je ponosna na svoje družinsko drevo. Vsi njeni predniki so iz Madrida. Pravijo, da je takih Madridčanov malo. Korenine se mešajo. Rase se mešajo. Kulture se mešajo. V glavno mesto se strnejo Andaluzijci, Katalonci, Baski, Galicijčani, Argentinci, Italijani, Francozi, Angleži, Slovenci, Maročani, Kitajci, erazmovci, katoličani, ateisti, muslimani, desničarji, levičarji, homoseksualci, heteroseksualci, transvestiti, ljubitelji kulture, poslovneži, študentje, športniki, umetniki, turisti, avanturisti … En Madrid hay lugar para todos. V skoraj sedemmilijonskem mestu so vsi dobrodošli. Pa saj to so le etikete: ljudje različnih obrazov oblikujejo kraj in mu vtisnejo svoj značaj. Jeziki, naglasi, kulture in življenjski stili obogatijo metropolo. Madrid so ljudje, ki dihajo kot en sam organizem z velikimi pljuči!

Gledališče je majhno. Na vstopnici nimava številke sedeža. Usedeva se v prvo vrsto, tik ob dvignjen oder. Dvorana je skoraj prazna. Tudi nekaj drugih posameznikov se nagnete v prvi dve vrsti. Spoznavamo se, vse dokler nas ne zajame tema. Samo oder osvetljuje motna rumenkasta svetloba. Zastor se dvigne. Služabnica obsesivno čisti namišljeno dnevno sobo. Če bi iztegnila roko proti odru, bi se lahko dotaknila igralke, ki se urno suka s krpo po dnevnem prostoru. Zazvonijo zvonovi. Ozračje je naelektreno. Gledalci v pričakovanju dogajanja budno spremljamo vsak gib na odru. Šest žensk v temnih oblačilih sede v polkrog. Majhen prostor omogoči, da se med publiko in igralci ustvari poseben intimen prostor. Gledališče ni prazno, po njem odmevajo besede. Interpretacija igralk dvorano napolni z občutki. Igra nas prevzame. Vživim se v nastopajoče like, počutim se del igre. Zdi se mi, da nam v dvorani zmanjkuje kisika. Ozračje je zadušljivo. Nihče si ne upa zakašljati. Meja med resničnostjo in igro se zabriše. Občinstvo se zlije z igralkami, vse do zadnjega stavka, ko se igra zaključi, dihamo globoko skupaj z igralsko zasedbo. Majhna skupina smo, a ploskamo na vse pretege, da bi aplavz deloval slovesno ter gromko odmeval po dvorani. Prižgejo se luči. Nastopajoči zapustijo oder. Konec predstave: Hiša Bernarde Albe nas izpljune v realnost.

Čas je za večerjo. Drenjava se na ulicah. Nimava rezervacije. Vse je polno. Lahkotnih korakov osvajava mestne četrti. Mimogrede ošinem dobro poznani logotip široko razvejane podzemne železnice. Pod njim ime postaje La Latina. Ko skoraj obupava, le najdeva prosto mizo v nabito polnem lokalu. Sediva v kotu. Stisnjeni sva ob zid. Komaj je prostora za prekrižane noge pod mizo. Obdaja naju glasen trušč. Naročiva patatas bravas, ocvrte kalamare, paradižnikovo solato. Pijeva opojni cider. Pogovori, krohot in glasba preglasijo žvenketanje krožnikov, kozarcev, pribora. Pojeva počasi in umirjeno. Kaos nama ne krati apetita. S kretnjami skušava uloviti pogled preobremenjenega natakarja. La cuenta, por favor.2

El Perro de la Parte de Atrás del Coche v slavni soseski Malasaña je najina naslednja postaja. Hipsterske kavarne, odbite restavracije, koncerti v živo in še večja gneča. Stečeva do vhoda znanega bara. Sva razigrana otroka v pričakovanju sladke zabave. Plačava vstopnino, kupiva pivo. Zlijeva se z množico, ki kriče prepeva. Poplesujeva v ritmu rokenrola. Dereva se na vse grlo. Pomankanje posluha naju sploh ne ustavi. Hripavi zapustiva lokal v iskanju novih dogodivščin. Ulice so še vedno polne. Vse generacije so na nogah. Madrid: mesto, ki nikoli ne spi, še najmanj pa ponoči. Noč je še mlada …

Ura je 6.00 zjutraj. Skupaj z množico zadiham v novo jutro. V gneči čakam metro številka 7. Opazujem neznane obraze potnikov. Utrujeni so. Večina se jih vrača s petkove zabave. Med njimi so tudi tisti, ki se tudi na to zaspano sobotno jutro marljivo odpravljajo na delo ali pa se izmučeni vlečejo z naporne nočne službe. Mislim na dekle, čigar imena ne bom nikoli izvedela. Sprašujem se, ali je kdaj na svoji koži začutila poglede neznanke, tujke iz druge dežele. Nikoli ne bom izstopila iz navideznega mehurčka nevidne opazovalke, da bi se ji približala. Spi se mi. V glavi mi razbija. Moje misli so zamotane kot kabli slušalk, ki jih hranim v žepu. Pogreznem se v sedež, se spojim z modro plastiko, tihimi potniki in drvečim metrojem. V Madridu je nov dan. Napisale se bodo nove zgodbe.