/ 

Dve pesmi in videopogovor o poeziji, sencah in gledališču

    

Videopogovor Katje Gorečan z Igorjem Divjakom.

Katja Gorečan je v okviru programa The Ulysses’ Shelter gostovala tudi v rezidenci Društva slovenskih pisateljev v Ljubljani. Konec marca je  v Ljubljanski operi spregovorila o poeziji, senčnem gledališču, koreopoeziji in pisanju libreta za opero.

V videopredstavitvi Katje Gorečan je uporabljeno tudi naslednje gradivo: Droomtheather Masterclass 2018/ Shadow play Theatre / Fabrizio Montecchi, Briana Williams: Sechita in nastop študentov Akademije za glasbo Univerze v Ljubljani, režiserka Eva Hribernik.

  

 *** 

 

Hana in menstruacija

    
morda se vam bo zdelo ogabno,
ampak hana dostikrat rada voha svojo
menstrualno kri.
zdi se ji osvežujoča in posebna.
spomni se dne, ko je dobila prvo menstruacijo.
še lepše se spomni, da takrat ni bila skoraj nič kosmata po
vagini, ampak to pride v naslednje poglavje.
hani menstruacija dela posebne težave.
ponavadi dobi hude krče, včasih
se tudi pretvarja, da jih ima,
včasih pa kar sama od sebe omedli, da prikaže svojo šibkost.
hana je s svojo prvo menstruacijo ugotovila,
da je postala ženska!
takrat sta šli z mamo v trgovino in kupili največje možne vložke,
ki se uporabljajo predvsem ponoči, ker imajo krilca.
tako je hana ugotovila, da je ženska.
in da je plodna, ampak da še ni čas,
da prvič seksa.
saj če smo čisto realni- tudi ni imela s kom seksati,
ker se je naivno odločila, da bo izgubila nedolžnost
s pravim moškim, ki ga bo ljubila
in z njim živela do konca življenja.
takšne misli so me obletavale pri enajstih letih.
hana je prvič povohala svojo
menstrualno kri pri sedemnajstih letih.
vonj ji je bil všeč, zato dostikrat še to naredi,
ampak tega ne pove nikomur, saj potem bi ljudje mislili,
da ni čisto pri sebi.
kasneje pa ji seveda posvetili posebno biografijo o tem,
kako poseben človek je bila.
in seveda, kako so jo vsi oboževali. čeprav me nihče ni poznal.
torej, kot je jasno.
hana in njena menstruacija imata poseben odnos.
hana je ravnokar spet priznala laž.
za svojo dogodivščino z okušanjem krvi je povedala
svojemu bivšemu fantu, ki pa jo je seveda imel za

pokvarjeno,

ogabno
in predvsem

NEŽENSKO.

kar je napisano v tej knjigi,
so same skrivnosti in to naj tudi ostanejo.
saj je naša dežela ena redkih dežel, kjer imajo ljudje sposobnost
ohranjanja skrivnosti sebe in soseda.
hana je tukaj označena za nežensko,
saj poskuša menstrualno kri.
menstrualna kri je tekočina,
katere se ne smemo dotikati,
saj je strupena in lahko povzroči resno okvaro
dihal in srca.
ali razuma.

  

***

  

Hana in poezija (Hani se ne da več)

   
kar se tiče poezije, bi hana najraje ostala tiho,
vendar ne morem
svoje pesmi je začela skrivati in pokopavati v zemljo,
da jih bodo nekoč morda odkrili.
kar se tiče naše poezije, bi hana najraje zakričala.
kar ljubiš, se ti v naši deželi zagnusi.
hana ne bo nikoli povedala, kar si misli,
ker potem je njena pesniška pot končana.
hana si misli, ampak ne bo priznala.
hana hoče brati svoje pesmi,
hana hoče izdati kakšno knjigo,
ampak hani ne bo nikoli uspelo, ker
hana ni tipičen primer pesnice
(kakšen je tipičen primer, hana ne ve, ampak ve, da to ni ona),
in najpomembneje – hana nima vez.

hani je tega dovolj.
ne da se ji več boriti s pesniki.
zakaj bi se le morala boriti za svojo poezijo?

hana rada opazuje samooklicane pesniške zvezde,
ki so narejene po istemu kopitu.
vsako leto izdajo pesniško zbirko,
vsako leto imajo na tisoče nastopov,
na katerih modrujejo in hlinijo ljubezen.
vsako leto dobijo isti nagrado,
ali morda vmes mine kakšno leto?
vsepovsod vidi iste obraze, ki dajejo vedeti
kaj pa ti ženski otrok delaš tukaj nisi dobrodošla
to smo samo mi vrh parnasa
ki traja in dokler ne umremo ti nimaš za burek
(ali kako je civilizacija izgubila vero)

potem se ga napijejo in postanejo agresivni
in udari jim moška moč,
katere hana nikoli ne bo imela,
zato lahko kar izgine, od koder je prišla.
razmišljala je, da bi pokleknila prednje
in jih prosila
prosim preberite moje pesmi niso zanič zares ne,
ampak je danes še preveč utrujena in premalo močna.
nekoč boš imela dobre pesmi, ampak nikoli tako dobre kot so moje.

hana ne bo nehala pisati,
ampak bo preprosto postala apatična za vse izpade in udarce.
ravno to hočemo.
zato vedno najraje udarim tja, kjer najbolj boli.

in ravno tu hana loči pesnike na dva razreda:
pesniki, ki ostanejo ljudje
in pesniki, ki postanejo zveri.

  

   

   

Katja Gorečan na odru in loži Ljubljanske opere. (fotografiji Igor Divjak)

    

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

  

Katja Gorečan
O avtorju
Katja Gorečan (1989) je zaključila študij primerjalne književnosti in literarne teorije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ter magistrski študij dramaturgije in scenskih umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Leta 2012 je izdala pesniško zbirko Trpljenje mlade Hane pri založbi Center za slovensko književnost in leta 2018 je izšel prevod pri založbi Korporacja Ha!art iz Krakowa. Leta 2017 je izdala knjigo Neke noči neke deklice nekje umirajo. Njene pesmi so prevedene in objavljene v večih jezikih in bile vključene v nemško, češko in grško antologijo.