/ 

Štiri pesmi

   

Katerina Angelaki-Rouk o navdihu

Vse me navdihuje, narava, otok Ajgina, ki je neločljivo povezan z naravo, telo, tako moje telo kot telesa drugih, in ne nazadnje seveda ljubezen.

  

***

  

V ljubezen prevajam konec življenja
Za P.S.

    
Ker se te s svojim jezikom
ne morem dotakniti,
prevajam v jezik svojo strast.
Ne morem te užiti
in te spreminjam,
ne morem te sleči
in te oblačim v drugače zvenečo domišljijo.
Pod tvoja krila
se ne morem priviti,
zato letam okrog tebe
in obračam strani tvojega slovarja.
Kako se razgaljaš, hočem vedeti,
kako se odpiraš,
zato med tvojimi vrsticami
iščem navade:
sadje, ki ga ljubiš,
vonjave, ki ti ugajajo,
dekleta, ki jih prelistavaš.
Nikoli ne bom videla tvojih znamenj golih,
zato se močno trudim s tvojimi pridevniki,
da jih izgovorim v jeziku druge vere.
A moja zgodba je zastarela,
moja knjiga ne krasi nobene police,
in zdaj si predstavljam tebe v redkem usnju
zvezano z zlatom v tuji knjižnici.
Ker se ne bi smela nikoli
predati razpuščeni nostalgiji
in napisati te pesmi,
berem sivo nebo
v sončnem prevodu.

  

Iz zbirke »V ljubezen prevajam konec življenja«, 2003

  

*** 

  

Blagoslov pomanjkanja

  

Hvaležna sem za vsa svoja pomanjkanja,
kar mi manjka, me varuje
pred tistim, kar bom izgubila,
vse moje zmožnosti,
ki so se posušile na zanemarjeni njivi življenja,
me ščitijo pred potezami v prazno,
nekoristnimi, nesmiselnimi.
Kar mi manjka, me uči,
kar mi je še ostalo,
me zbega,
ker mi prikazuje podobe iz preteklosti,
kot da so bile obljube za prihodnost.
Ne morem, ne upam si
predstavljati niti enega angela,
ki gre mimo, jaz
se spuščam na drug planet, brez angelov.
Ljubezen, ki je bila nekoč hrepenenje,
je postala dobra prijateljica,
skupaj okušava melanholijo Časa.
Odvzemi mi – prosim Neznano –
odvzemi mi še več, da preživim.

  

Iz zbirke »Anoreksija bivanja«, 2011

  

***

   

V nebo niča s kar najmanj

  
Skozi odprtino ključavnice skrivaj opazujem življenje,
vohunim za njim, da bi morda razumela,
kako to, da vedno zmaga,
medtem ko mi vsi izgubljamo.
Kako se vrednote rojevajo
in obvladujejo to, kar najprej razpade:
telo.
Umiram v svoji glavi brez sledi bolezni,
živim, ne da potrebovala kako spodbudo,
diham, čeprav sem
blizu ali daleč temu,
kar se toplo dotika, plamti …
Sprašujem se, kakšne povezave
bo še iznašlo življenje
med bolečino gotovega izginotja
in čudežem vsakodnevne nesmrtnosti.
Svojo modrost dolgujem strahu
podkve, vzdihe, odtenke
mečem stran.
Zemljo, zrak, korenine ohranjam,
da odpade vse odvečno,
v nebo niča bi šla
s kar najmanj.

  

Iz zbirke »V nebo niča s kar najmanj«, 2005

  

*** 

  

Cvet uči

   

Vse telesno izgubi svoj smisel,
medtem ko cvet drevesa vedno nekaj pomeni,
vztrajno se odpira in pada na zemljo,
ne da bi pričakoval plačilo zase,
ne da bi razmišljal, kako nepopolna nesmrtnost
je plod …
Glej, kako je brezno domače
vsemu, kar cveti!
Kako roža nikoli ne reče,
da ne bo izpolnila cilja?
Kako, odrezana od človeške usode,
to na koncu ovenča?
Zakaj me spomin na oči,
ki sem jih oboževala, ne potolaži,
medtem ko se neustavljivo spuščam
in mi le ob tisoč cvetnih listih, nasmehih narave,
vzplapolajo prsi?
A, si rečem, obstajajo skrivnosti,
ki jih izveš samo ob izgubi …
To, česar se hočem naučiti na pamet,
so nevidne stvari vidnega,
naj vidim pokrajino kot središče sveta
in ne kot božanski ovoj »onega«.
Naj me razoroži edino gozd
z zimzelenimi svečami
in noč
naj v meni razprostre prostrano nebo,
globoko, brez pomanjševalnice …
Naj svetloba zasveti iz travnatih špranj listov
kot nekoč iz šarenice ljubimcev.
Ah? Kdaj me bo dokončno prevzela
listnata lepota,
kdaj bom spoznala, da je vsa narava
ljubezen?

   

Iz zbirke »Lepa puščava – telo«, 1996

   

   

   

Prevedla Dragica Fabjan Andritsakos

Dragica Fabjan Andritsakos je profesorica stare grščine in latinščine. Doktorirala je iz modernega grškega jezikoslovja in književnosti. Poleg pedagoškega dela se ukvarja tudi s prevajanjem iz stare in moderne grščine ter latinščine. Njeni prevodi so izšli v reviji Keria, na Radiu Študent ter posamično v različnih revijah in na spletu. Trenutno pripravlja prevod celotnega opusa Konstantina Kavafisa.

   

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

   

   

Katerina Angelaki-Rouk
O avtorju
Katerina Angelaki-Rouk, rojena l. 1939 v Atenah, velja za eno najpomembnejših grških pesnic druge povojne generacije. Njena ustvarjalna pot se je sicer začela že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, a je kot pesnica še vedno aktivna. Ustvarjati je začela pri sedemnajstih letih in prvo pesem z naslovom »Samota« objavila na pobudo Nikosa Kazantzakisa, ki je bil družinski prijatelj njenega očeta. Študirala je v Atenah, Franciji in v Švici ter diplomirala kot prevajalka in tolmačka za angleški, francoski in ruski jezik. V svetovnem tisku je izšla vrsta njenih člankov o poeziji in prevajanju. Njena poezija je prevedena v številne jezike in je vključena v svetovne antologije. Prejela je številne nagrade: l. 1962 prvo nagrado mesta Ženeva za poezijo (Prix Hensch), l. 1985 v Atenah državno nagrado za poezijo, l. 2000 nagrado atenske Akademije ter l. 2014 Veliko nagrado za književnost za življenjsko delo. Izdala je dvajset pesniških zbirk, med pisci, ki jih je prevedla, pa so Puškin, Majakovski, Shakespeare in številni drugi.