črno je sonce
črno kot ogromno ognjeno
oglje
črni so njegovi žarki
ki sijejo skozi črna okna
črnih hiš
v črne obraze
črnih državljanov
in njihovih črnih mačk
nihče ni opazil kako so zrasle skale
kako so zvezde brnele
kot mrčes ob polni luni
kako brezbrižno sem snela prstan
in ga za zmeraj izgubila
kakor sem izgubila poletje
v mokri sledi na tvojem hrbtu
v neznani govorici spleza
k tvojim bežečim trepalnicam
skoraj spoštljivo te nagovori
v nemandarinščini neperzijščini
nejeziku tvoje nestalne tropske klime
kličem te po svojem imenu: Lajka. v tvojem največjem strahu ‒ v edinem domu brezdanje sam groza o groza praznine ‒ kličem, da bi me slišal: sopotnik, sirota si kakor jaz: ne izdaj me!
Naš novi pes, poimenovan po priljubljenem pesniku,
je pojedel knjigo, ki smo jo na žalost pustili
nezavarovano.
Na srečo je bila Bhagavad Gita,
ki je na voljo v številnih izvodih.
Spustim se v razpoko v zemlji pod vodo v dvigalih iz starih čolnov – v vzporednih kolonah se spuščajo in dvigajo na tisoče kilometrov globoko in na dnu me vrže ven – dolg tunel in na vsake toliko nekaj malega zraka dokler se ne odpre v vesolje in nič.
Moj stari oče iz Hščolkova se bori,
moja stara mama iz Gajsinu se spopada,
za njima, tema za temo,
svetloba za svetlobo, svet za svetom,
donijo, okrvavljeni, na križih poganjajo
rože nebeškega Jeruzalema,
njihova kri združuje Konstantinopel in Kijiv.
Kdo bo peljal starce na sprehòd okoli bloka?
Kdo, le kdo bo pel mrličem na porokah?
Naj zdaj pišem pesem, ko bi rajši kričal?
Toda čas zahteva pesem, ne pa joka.
Tudi jaz sem kriv. Jaz, nema, plašna priča.