Mišljenje

V tej platonski paradigmi človeka, ki mu je telo ječa duha, v dramskem galjotu, ki ga družbene silnice obsojajo na brezsmiselno kroženje v zablodelem svetu, sem v osemdesetih našla svojo literarno identiteto.

Bili so to časi hudega ideološkega nadzora nad umetniško ustvarjalnostjo v deželi »realnega socializma«, dramsko besedilo o upornem človeku zoper vladajoče enoumje in policijsko nasilje nikakor ni moglo pričakovati uradne aprobacije uprizoritve.

Tudi pesniki, ki so se udeležili tega dogodka, so morali skozi carinski pregled. Šele ko so policisti potrdili, da so njihovi potni listi veljavni, so lahko vstopili na terminal.

Kot pesnik je tako ves čas prebival na robu še v nekem  čisto drugem pomenu. Na tistem robu, kjer je pravi habitat lirične poezije. Tam, kjer je človek zmeraj sam in gre zmeraj zares.

Slovenski pregovor pravi: Besede iz srca sežejo do srca, besede z jezika pa le do duše. Ljudstvo je ločilo srce od duše, pesnik pa nemalokdaj srce in dušo stori za brata in sestro.