Splav – Moje telo je samo moje – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Pišem po naročilu. Pišem o temi, o kateri v resnici nočem pisati. Nekaj v meni se upira, a vendar pišem o njej. Pišem, ker verjamem, da je o njej treba pisati. Gre za nujo, ki ni notranja, temveč jo nareka čas, v katerem živimo, čas, ki teče mimo nas, mi pa skoraj ne zaznamo, kako se vse, kar nam je drago in poznano, počasi spreminja, dobiva drugačen, temnejši obraz, nekako čudno zamolkel in zlovešč. V dneh, ko pišem ta prispevek, so na Lampedusi aretirali nemško kapitanko reševalne ladje. Kriva je, ker je ljudi reševala pred skoraj gotovo utopitvijo. Istočasno na drugem koncu celine v zaporni celici tiči človek, ki je kriv, ker je javnosti razkril zločine političnih in gospodarskih elit. Čaka na izročitev Združenim državam Amerike, kjer mu za posredovanje resnice grozi več desetletna zaporna kazen. Kot vedno, kadar se časi zgostijo in stemnijo, so na udaru pravice žensk. Kar je bilo še včeraj normalno in zagotovljeno, je danes postavljeno pod vprašaj, pa četudi je na prvi pogled videti, kakor da se ni nič spremenilo. Še ne. Nič se še ni zares spremenilo, le nekoliko je potemnelo, kakor bi oblak prekril sonce ali fotograf zamenjal lečo v objektivu. Robovi so se mestoma okrušili in drugje nevarno izpilili, prah se je nabral na nekoč svetlih prizorih, drugi pa, ki so se zdeli varno potisnjeni v ozadje, le še spomin, so se zlovešče pomaknili v ospredje in znova zaživeli.
Četudi pišem po naročilu, je postopek enak. Pišem lahko na edini način, ki ga poznam, ki je moj, v katerem se počutim domače. Seveda se moram držati predpisane teme, a pisati moram iz sebe, iskreno in brez sprenevedanja. Zarezati moram globoko, tudi tja, kamor nočem, še posebno tja. Vsako pisanje je boleče, tudi kadar osvobaja. Zato je tako težko začeti pisati, zato je vedno toliko izgovorov in odlogov, zato se še znotraj samega pisanja toliko časa vrtim v krogih, ki se ne znajo odločiti, ali naj se vendar približajo središču in udarijo, ali pa naj se razširijo in se v obliki spirale razpotegnejo v varno in nedoločljivo neskončnost, kjer bodo za vselej izzveneli.
O splavu, abortusu lahko razmišljam na tri načine: etično, politično ali globoko intimno. Poleg tega je to vprašanje seveda tudi pravno in ne nazadnje medicinsko. Najlažje je o njem razmišljati politično, na tem polju je moje stališče trdno in nimam nobenih dilem. Najtežje je seveda razmišljati intimno. V polju intimnega moje trdno politično stališče trči ob čustva in občutja lastnega telesa, trči ob starodavno védenje, ki presega znanstveno in se napaja iz ženske modrosti, ki se skozi stoletja in tisočletja pretaka po naših telesih. Pa vendar: naj razmišljam o splavu etično, politično ali intimno, pod črto je sklep vselej enak.
Ima me, da bi o zadani temi pisala strogo racionalno. Da bi navedla dejstva, opise zgodb, morda navrgla nekaj številk in na koncu potegnila sklep. Da bi se torej nekako vendarle izognila vpletanju svoje intimne zgodbe v nekaj, kar je zapadlo predvsem v polje političnega, v kar nočem vpletati tistega, kar je samo moje in je zame sveto. A seveda vem, da te možnosti nimam. Če želim pisati, moram pisati predvsem o sebi in iz sebe, o drugem lahko pišejo drugi in so že.
Splav, abortus, umetna prekinitev nosečnosti je tudi pravno vprašanje. V času sodobnega spleta laiku ni težko najti konkretnih pravnih določb. Slovenska ustava v 55. členu zagotavlja svobodo odločanja o rojstvih svojih otrok. Nadalje to pravico ureja Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, ki dejansko omogoča nosečnici povsem svobodno odločitev za prekinitev nosečnosti zgolj do 10. tedna nosečnosti, kasneje pa le v primeru (khm, citiram, ker je dikcija tako zavita, da je ne znam prav odviti in smiselno povzeti) “… če je nevarnost posega za življenje in zdravje nosečnice ter za njena bodoča materinstva manjša od nevarnosti, ki grozi nosečnici ali otroku zaradi nadaljevanja nosečnosti in zaradi poroda.” Pravica do abortusa je torej s slovensko zakonodajo regulirana.
Razprava o splavu vselej prebudi praviloma moške kričače vseh barv, ki zapovedujejo ženskam, kako morajo ravnati s svojimi telesi, celo, kako morajo in smejo misliti in čutiti o njih oziroma z njimi. Eni nam pridigajo o svetosti življenja in obtožujejo ženske, da v svoji sebičnosti uporabljajo možnost umetne prekinitve nosečnosti kot način kontracepcije. Na drugi strani so deklarirani zagovorniki pravic žensk, ki kričijo, da otrok do kdovekateregaže tedna ali meseca nosečnosti sploh ni človeško bitje, temveč zgolj skupek celic, ličinka ali v najboljšem primeru človeška ribica. Ti slednji dosledno govorijo o zarodku in kasneje o plodu, o nečem, kar bo čudežno postalo živo šele v trenutku poroda oziroma po nevemžekaterem tednu ali mesecu nosečnosti, ki so ga določili s svojimi suhimi kvazi znanstvenimi metodami. Če se politično lahko strinjam s slednjimi, se nekaj v meni upre vsakič, ko slišim kričati prve ali druge. In če torej želim biti zares iskrena, moram pisati tudi o tem, predvsem o tem, zakaj ne prenesem pridiganja teh slednjih, s katerimi se strinjam v končnem sklepu, da je potrebno pustiti ženski absolutno pravico o odločanju nad lastnim telesom.
O ženskih telesih najraje govoričijo, pišejo in pametujejo tisti, ki o njih nimajo pojma, torej moški z najrazličnejšimi titulami in nazivi, praviloma heteroseksualni, privilegirani, belopolti predstavniki svojega spola. Kadar govorimo o drugem, se moramo najprej zavesti lastne pozicije, zaznati, v čem se od tega drugega ločimo, v čem smo privilegirani (gotovo že s tem, da sploh lahko govorimo o tem drugem, medtem ko njega/nje nihče ne vpraša po nas). Privilegirani položaj pomeni moč, premoč, zato se moramo na vsakem koraku truditi, da je ne zlorabimo, se opazovati in samoizpraševati, ali nismo morda že prestopili meje, ko z varnega položaja pametujemo o težavah, ki so nam bile prizanesene. Ne le (nekateri) moški, tudi mnoge ženske imamo srečo, da smo vsaj nekoliko privilegirane. Nikoli se nisem znašla v situaciji, ko bi se morala odločati za ali proti prekinitvi lastne nosečnosti, kar je neverjeten privilegij. Dekle, ki je bilo posiljeno, deklica, ki je bila vse otroštvo zlorabljana, dekle, ki se je vdalo strasti, ne da bi bilo zadostno poučeno o možnostih zaščite, ženska, ki nima dostopa do kontracepcije, ženska, pri kateri je kontracepcija odpovedala, ženska, ki ji je zdravnik iz medicinskih razlogov svetoval prekinitev nosečnosti, ženska, ki … Vse te in mnoge druge tega privilegija nimajo. Znašle so se iz oči v oči z odločitvijo, ki je za vsako žensko težka, a je predvsem in samo njena. Odločitev, ki zadeva njeno telo, in s katero bo morala živeti.
Kot rečeno, sem privilegirana. Moja zgodba je na tem mestu mehka in nežna, zaradi česar se mi postavlja vprašanje, ali sploh imam pravico pisati o zastavljeni temi. Če bi imela svojo zgodbo o abortusu, bi me to legitimiralo za razpravo. Moja zgodba bi lahko nekaj pomenila nekomu, ki se znajde v podobni stiski. Tako pa… Mar nisem kot oni, kričači? Ni se mi bilo treba odločiti o jaz ali jaz, kajti splav je vendar prav to: ta del mene ali oni. Le enkrat sem zanosila. Imela sem stalnega partnerja, diplomo in službo. Oba s partnerjem sva si otroka želela in sva nosečnost načrtovala. V sedmem tednu nosečnosti (torej, slabih pet tednov po zanositvi) sem šla na ginekološki pregled, ginekologinja je zaznala utrip otrokovega srca, kar je bilo zame kot čudež. V meni je raslo in se razvijalo življenje, ljubo, malo bitje, ki mu je moje telo pomenilo dom. Ginekologinja je govorila o zarodku, kasneje je drugi ginekolog govoril o plodu, oboje me je dražilo. Hotela sem ga imenovati otrok, in sem tudi ga, kar je dražilo njiju. Svarila sta me, da se mnogo nosečnosti konča s spontanim splavom, da je še prezgodaj, da bi v zarodku/plodu videla otroka, da se še ne smem navezati. Njuni pomisleki so se mi zdeli smešni in so obenem žalili mojo potrebo biti eno z bitjem, ki se je razvijalo v meni. Čutila sem telesno nujo, da se na otroka navežem takoj, četudi navezanost vedno lahko vodi v bolečino, kakor nas uči že Mali princ. Moj otrok je potreboval mojo navezanost, čutila sem dolžnost do drobnega bitja, da ga jemljem resno, da vidim v njem to, kar je, kot tudi tisto, kar še bo.
Mešane občutke imam, ko nekateri zagovorniki pravice do splava, kričači, kakor jim pravim zgoraj, v svoji vnemi, da bi opravičili splav, govorijo, da zarodek/plod še ni človeško bitje. Kdo ima pravico reči nosečnici, da bitje, ki ga nosi pod srcem, ni otrok? Kdo si drzne ženski, ki je izgubila otroka pred kdovekaterim tednom ali mesecem nosečnosti, preprečevati, da bi ga smela pokopati, mu dati ime in za njim žalovati? Vse to je nasilje nad žensko, tisti, ki ga izvajajo, niso nič boljši od onih drugih kričačev, ki ji ne dovolijo, da bi odločala o lastnem telesu. Kajti otrok v času nosečnosti je prav to, o tem si moramo biti na jasnem. Ni le otrok ženske, ki ga nosi, temveč je del nje, vsaj toliko kot roka ali noga.
Sedim v temni sobi, obdana s sodniki, ki me prebadajo s strogimi pogledi. Kriva sem, ker mislim drugače kot oni. Kričijo name in mi žugajo s pestmi. »Kaj vendar govoriš? Tvoje besede nimajo smisla! Odloči se vendar, plod, ki ni človeško bitje, ali otrok z vsemi lastnostmi človeka? Kaj je bitje, ki ga nosi nosečnica? Čigavo je? Kdo lahko odloča o njegovi usodi?« Edini možni odgovor se mi zatika v grlu in v tresavici ga uspem potihoma izdaviti. Ponavljam ga vedno znova, a oni ga ne slišijo. Kričijo dalje in mi grozijo s pestmi, možje v sodniških kutah in z debelimi verigami okoli vratu. »Del ženske je,« se moje drobne besede nemočno odbijajo od njihovega rohnenja, »del njenega telesa. Ona sama je, ona sama…«
To razmišljanje je mnogo preblago, nekako akademsko, morda sodi v polje etičnega razmisleka o splavu. Kar je luksuz, ki si ga v zaostrenih časih skorajda več ne moremo privoščiti, saj ne služi pravemu namenu in obstaja nevarnost, da ga nekdo izrabi. V ameriški zvezni državi Alabama so sprejeli zakon, ki v celoti prepoveduje umetno prekinitev nosečnosti, razen v primeru, da je resno ogroženo zdravje nosečnice. Torej tudi v prvih tednih nosečnosti, tudi če je ženska mladoletna, še deklica, tudi če je bila zlorabljena ali posiljena. Zakon, ki bo stopil v veljavo v začetku leta 2020 predvideva 99-letno zaporno kazen za zdravnika, ki bi kljub prepovedi opravil abortus. Kako si drznejo neki senatorji ukazovati ženskam in deklicam (!), da morajo v svojih telesih donositi plod, ki si ga ne želijo, ker ga ne morejo vzdrževati, ker se jim gabi moški, ki ga je zaplodil, ker so bile same zlorabljene v otroštvu in si zato ne morejo želeti otrok, ker … Ni pomembno, zakaj se ženska odloči za prekinitev nosečnosti, pomembno je, da ji kot družba omogočimo, da težko odločitev realizira na zanjo čim varnejši način. Obenem moramo kot družba ustvariti pogoje, da bodo ljudje, ki želijo imeti otroke, tem lahko nudili, kar potrebujejo, da bodo otroci, ki so že rojeni, varni, ljubljeni in finančno preskrbljeni. Imeti moramo odprte oči za lačne in zlorabljene otroke v naši okolici, in jim znati ponuditi roko.
Seveda, Amerika je daleč, a tudi pri nas slišimo glasove, ki obsojajo ženske, ki so doprinesle k uzakonitvi pravice do umetne prekinitve noseči, kakor tudi tiste, ki so se te pravice poslužile in so jo smele izkoristiti v varnosti medicinskih ustanov, v higiensko neoporečnih razmerah in s strani za to usposobljenih ekip. O nekdanji francoski ministrici smo lahko prav zaradi njene vloge pri uzakonitvi pravice žensk, da odločajo o svojih telesih, brali kot o »največji morilki vseh časov«. Izborjene pravice so vedno znova na preizkušnji. V trenutku, ko se zazdi, da smo jih kot družba ponotranjili in si lahko oddahnemo, da se zanje ni več treba boriti, so tako rekoč že izgubljene. Brž ko si oddahnemo, se namreč sproži nevidna roka in se jih polasti. Puf, ni jih več.
Vsem tistim, ki jih skrbi za otroke, ki morda ne bodo nikoli rojeni, lahko rečem le dvoje. Prvič: Preden imate spolne odnose z žensko, se prepričajte, da si jih želi. In drugič: Preden imate nezaščitene spolne odnose z žensko, se prepričajte, da si želi vzgajati vašega otroka in da ste obenem tudi sami pripravljeni prevzeti svoj del odgovornosti.
Preostali prispevki in literatura na portalu
VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:
Splav – Moje telo je samo moje – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
