Goran Gluvić o izbranem odlomku
Roman sem že napisal. Tu in tam so še potrebni določeni posegi. Odlomek, ki sem ga poslal, sem poslal bolj po naključju, ko sem iskal nekakšno zaključeno celoto. Osnovna motiva tega romana sta oblikovno dejstvo, da že obstaja roman v romanu, zato sem se odločil za pisanje romana v kratki zgodbi in vsebinsko, spomniti na čas, ko smo se kot devetnajstletniki (prvi letnik faksa) odločali, kaj bomo počeli v življenju in poskušali v čim krajšem roku to tudi doseči, a videti je, namesto da bi jih mi, so poti izbirale nas.
***
Jaro spet pripoveduje o svojih poletnih počitnicah v Angliji. Tokrat so na vrsti galerije, ki jih je obiskoval z očetom, seveda. Njegov oče dela v turizmu in sestavlja itinerarje. Skulptura sama po sebi sploh ni pomembna, razlaga Jaro, pomembno je, kako jo interpretiraš in s svojo interpretacijo prepričaš ljudi, da tisto, kar gledajo, ni plod tvojega dela, ampak učinkovite interpretacije in tudi prezentacije.
Se pravi, skuša Medo razumeti Jara, če to prenesem v vsakdanji jezik, pomeni nekako tako, ko odličen trgovec s svojim učinkovitim nakladanje prepriča kupca, da je najslabša roba, ki jo ponuja, tudi najboljša. Ni važna kakovost robe, ampak prepričljivost predstavitve.
Točno tako, Medo, dobro si me razumel. In prav zaradi mojega nepoznavanja sodobne umetnosti so me na eni razstavi skoraj vrgli iz galerije. Poslušajte, že ko sem stopil v to galerijo, se mi je vse skupaj zdelo zelo čudno. Nobenih slik na stenah, nobenih podstavkov za skulpture. Vse je ležalo na tleh. Mislil sem, da je oče zgrešil galerijo in da sva stopila v neko drugo, kjer šele pripravljajo razstavo. Na začetku galerije zagledam na tleh zmečkan papir in kot lepo vzgojen fant ga poberem in iščem koš za smeti. Medtem prihrumi lastnik galerije in začne vpiti, naj vrnem eksponat nazaj na tla in naj takoj zginem ven. Ves prestrašen ga fliknem na tla in zgodi se nesreča. Moj oče naredi nepotreben korak in stopi nanj. Lastnik galerije si začne puliti lase, kriči, kliče umetnika, ki je postavil papirček na tla. Ko umetnik pride in zagleda zmečkan papir pod očetovim čevljem, se zgrozi in poklekne. Umakne očetovo nogo vstran in prime kos zmečkanega papirja, kot da bi prijel ranjeno siničko. Ne vem, odkimava, če se to da popraviti, ne vem. Potem zravna papir, ga še enkrat zmečka in postavi na tla. Vstane in si ga ogleduje iz različnih zornih kotov. Potem globoko vzdihne in pravi, da to sicer ni več tisto, kar je bilo v trenutku njegovega najboljšega navdiha, je pa nova izkušnja. Tako pomiri lastnika galerije in midva z očetom lahko ostaneva na razstavi. Ampak jaz se nisem več premaknil niti za korak. Vidite, kako močna je današnja upodabljajoča ali saj ne vem, kako naj jo imenujem, umetnost.
In zdaj predlagaš, da bi se mi šli nekakšne likovnike, kiparje ali kako sploh zdaj pravijo tem umetnikom, rečem.
Saj imamo čas, skomigne Jaro. Res imamo čas, se strinja Valentin. Če dovolite, reče Medo, bom jaz pisal interpretacije in prezentacije, to zelo rad počnem. Kaj hočem, tudi jaz privolim. In že imam veliko zamisli za ciklus oljnih platen, pobarvanih s šolskimi barvicami.
Najprej se moramo nekako poimenovati, prevzame Medo pobudo. Kaj ko bi imenovali Skupina štirih. Ne strinjamo se. Tudi jaz se ne strinjam, reče Medo. Kaj pa Skupina jesen, predlaga novo ime, a takoj pove, da se tudi s tem poimenovanjem ne strinja. Mora biti nekaj udarnega, nenavadnega, a tudi takšnega, da si ljudje hitro zapomnijo.
Celo popoldne tuhtamo in ne najdemo primernega imena. Morda pa moramo najprej nekaj ustvariti, reče Valentin, in iz ustvarjenega dobiti idejo za ime. Strinjamo se z njim in se razidemo.
Stojimo pred lastno galerijo, ki smo je uredili iz zapuščene barake. Namreč, nihče ni hotel vzeti naše umetnine, čeprav smo obiskali številne galerije in razstavne prostore. Ponosni smo na lastno galerijo in čez tri ure bomo odprli prvo skupinsko razstavo. Imenujemo se Skupna ’76. Ime ni kdo ve kaj, a je naše.
Jaro je zbral stare vžigalnike in jih postavil okrog zmečkanega časopisa. Skulpturo je naslovil Ogenj. Zdi se mi, da malo posnema tistega londonskega umetnika. To sem mu tudi povedal, a je odvrnil, da to ni res, da le korespondira z njegovo umetnostjo. Medo je postavil iztrošen naslanjač, ki ga je našel na podstrešju, in vanj zapičil kuhinjski nož. Svoji skulpturi je dal ime Umor. Valentin se je bolj potrudil. Zgnetel je glino z lastnimi rokami in vse skupaj imenoval Umetnikovi prstni odtisi v glini. Edino moja stvaritev je slikarska. Belo platno, ki sem ga kupil v Arsu, sem prebarval v črno in ga imenoval Črno na belem.
Pride Fuzbaler in ima čast, da si ogleda eksponate pred uradnim odprtjem. Zelo zanimivo, reče. Kje pa imate pijačo in prigrizke, vpraša. A bi jih morali imeti, vpraša Medo.
Nimate, se čudi Fuzbaler, vidi se, da nihče od vas še nikoli ni bil na odprtju kakšne raziskave. Pijača in prigrizki so pomemben del odprtja razstave, če ne celo najpomembnejši, razloži. Obiskovalci si potem lažje izmenjujejo vtise. Če je tako, reče Medo, potem skočim po gajbo pira.
Prinesi vino, ga opozori Fuzbaler, pir je za športne prireditve. Medo dvigne palec in se odpelje v prvo prodajalno. Vas je kaj strah pred odprtjem razstave, vpraša Fuzbaler. Odkimamo. Tako strah, kot je strah golmana pred enajstmetrovko, rečem. Fuzbaler se zasmeje. To je največja zmota nepoznavalcev golmanskega posla. Zapomni si, golmana ni nikoli strah enajstmetrovke. Strah je tistega, ki na belo točko postavi žogo in jo mora brcniti v mrežo. Neki pisatelj Handke je napisal roman z naslovom Golmanov strah pred enajstmetrovko, ga opozorim. Ta tip se bolj slabo spozna na golmane, odvrne, ali pa je namenoma dal tak naslov, da bi razpravljali o naslovu, ki ga je dal.
Potem pa na dvorišče prihrumita buldožer in demper. Zapodita se proti naši galeriji in v petnajstih minutah jo zrušita. Naše kričanje in protesti so zaman.
Ne slišita nas. Šele ko ugasneta stroja in izstopita, se zabodeno zabuljita v nas. Kaj ste naredili, kreteni, vpije Jaro, kdo vam je dovolil? Pazi, mulo, kako se izražaš, da ne bi dobil kakšne klofute, mu zagrozi buldožerist. A veste, kaj ste uničili, je Valentin na robu joka, notri je naša razstava. Ne morem verjeti, se tudi jaz jezim. Deremo se drug čez drugega, dokler ne zavpije Fuzbaler, naj nehamo.
Imam nalog za rušenje, reče buldožerist in brska po žepih. Ampak ne za rušenje danes ob petih popoldne, ga opozori Jaro, rušenje je načrtovano za jutri. Začudeno se zastrmimo v Jara. Ti veš, da bodo to rušili, vprašam. Nič nam nisi rekel, reče Valentin. A je to pomembno, se izmika Jaro.
Buldožerist pokaže nalog. Na njem piše datum naslednjega dne. No, vidite, se Jaro še bolj razkači, zakaj ste prišli danes? Da bi čim prej očistili teren za gradbince, odvrne buldožerist. Tožil vas bom, vpije Jaro še naprej. Ti kar daj, se buldožerist kislo nasmehne, kot vidim, ste vi tu ilegalno, imam prav? Vseeno, se ne da Jaro, morali bi se držati naloga in rušiti jutri.
Kakorkoli že, se oglasi demperist, midva sva svoje opravila, jutri nadaljujeva, ko pridejo tovornjaki. Greva, tarna buldožerist, če prideš pozneje, ni prav, če prideš prej, tudi ni prav, če si točen, ni prav, nikoli ni prav. Odmahneta z roko in odideta.
Ti si vedel, da bodo rušili, se nasršim proti Jaru, in nam nisi povedal. Zakaj si to storil? Jaro skomigne. Morda zaradi transcendence, odvrne.
Medo se pripelje in šokiran stopi iz avta. Valentin mu razlaga, kaj se dogaja. Zakaj, se sprašuje Medo, zakaj.
Poslušajte, se Jaro opravičuje, nisem želel, da se tako konča. Kdo bi vedel, da sta ta delavca tako zagnana. V naši državi je eden na sto tisoč prebivalcev tako vnet za delo in prav tu sta se morala prikazati takšna zanesenjaka. Hotel sem le, da se zgodi odprtje razstave, da si jo kritiki in obiskovalci ogledajo in da potem naslednji dan, ko izvejo, da so zrušili galerijo, dobijo dodatno vsebino za poročanje. Hotel sem jim ponuditi zgodbo. Videl sem že naslove: smrt galerije, ki ji ni uspelo niti zaživeti, ali je to koncept in smer nove umetnosti? Dobro sem hotel.
Jaro se potem pogrezne vase in več ne drezamo vanj. Medo raztovori vino in prigrizke. Kot je rekel Fuzbaler, lahko takoj preidemo na bistvenejši del razstave.
Sedimo, pijemo in jemo. Tu in tam se nam pridruži kakšen obiskovalec razstave, ki zija v ruševine. Tudi en kritik pride. Situacija se mu zdi zelo zanimiva. Naš projekt poimenuje nevarna konceptualna umetnost. Ko spije eno buteljko, trdi, da bo prav gotovo pisal o tem dogodku, ker se ne spomni, da bi se kdajkoli in kjerkoli zgodilo, da bi zrušili kakšno galerijo pred odprtjem razstave. Trdi, da smo unikat. Edina smola pa je, da našega projekta najbrž ne bi sprejela nobena galerija na svetu.
Ni kruha v umetnosti, zatrjuje Medo, morda se najde kakšna suha žemlja, a kruha, celega, kilogramskega, ni. Vidite, nadaljuje z razlago, tudi Fuzbaler je vse skupaj pustil in odšel v tujino. Postaj je tretji golman v nemškem moštvu. Bolje je biti tretji v tujini kot prvi doma.
Ko končam študij, se zasanja Valentin, bom potoval po svetu. Najprej bom prepotoval vse države Tretjega sveta, potem se bom lotil še tistih iz drugega in prvega sveta.
Sedimo spet v gostilni Vis. Bližajo se novoletni prazniki. Dogovorimo se, da bomo skupaj na silvestrovo. Jaro predlaga, da pri njem, ker bo takrat njegov oče v Londonu s skupino turistov. Strinjamo se.
Jaz bom študiral novinarstvo, izjavim. Preostali se razveselijo moje odločitve. Zakaj pa, zanima Valentina. Pa tudi druge, seveda. Da bom razkrival barabe, odvrnem. Zelo dobro, je navdušen Medo, zelo dobro, v obraz jim je treba pljuniti. Treba je narediti šluk mravljinčne kisline in jih popljuvati po obrazu, tako da se raztopijo maske, ki jih nosijo.
Pa menda ne misliš resno, Medo, se nasmehnem, če bi naredil šluk mravljinčne kisline, bi ostal brez jezika in grla, morda še brez kakšnega drugega organa.
Dobro, pa bi naredil šluk kakšnega manj nevarnega topila, se popravi Medo, važno je, da postaneš strupen novinar, seveda, govorim v prispodobi. Ah, ti pa ne maraš prispodob, se spomni.
No, končno se je nekdo od nas le odločil za študij naslednje leto, reče Valentin, jaz pa še vedno ne vem, kaj bi. Na nek način mi ta matematičen faks postaja všeč. Premišljujem, da bi vseeno resno zagrabil učbenike in začel delati izpite. Ko bi diplomiral, bi se posvetil poučevanju teorije iger. Morda bi odkril formulo sistemov iger na srečo. Obogatel bi in potem bi lahko vse življenje potoval po svetu.
Pustimo ga v njegovih sanjah. Preostali pa vemo, da z matematiko še nihče ni obogatel. Morda le tisti, ki so dobili kakšne svetovne nagrade.
Samo jaz sem slab matematik, na žalost, si Valentin sam razblini sanje.
Srkamo pivo in si podajamo žlico, s katero zajemamo prebranec. Vsak je zatopljen v svoje misli. Za druge ne vem, toda jaz premišljujem o jeseni, ki sem jo preživel z novimi prijatelji. Sprašujem se, ali so prijateljstva lahko le naključna ali so vendarle kaj drugega. Sprašujem se, koliko časa bo še trajalo naše druženje, ali bomo še kdaj jedli z eno žlico iz iste sklede. Sprašujem se, kakšni bomo in kje bomo čez deset, dvajset ali trideset let. Sprašujem se, a v bistvu ne želim odgovora.
Ko sem bil poleti v Angliji, razbije Jaro naše misli, sva z očetom …
Oprosti, Jaro, ga prekine Medo, nočem biti nesramen, toda ne želimo več poslušati o tvojih dogodivščinah v Angliji. Mislim, da govorim v imenu vseh. Medo išče podporo pri Valentinu in meni. Dobi jo.
V redu, reče Jaro, vem, da sem čez vse meje zatežil s to Anglijo, ampak prosim vas, da me še tokrat poslušate, potem pa, obljubim vam, nikoli več o mojih počitnicah v Angliji.
Res obljubiš, vpraša Medo. Jaro obljubi. Ko sem bil … začne. Izpusti uvod, ga prekinem, preidi na bistvo.
V redu, nadaljuje, bila sva na shodu laburistične stranke. Enkratno doživetje. Moja angleščina je pomanjkljiva in nisem razumel vseh besed in fraz, ki sta si jih izmenjavala kandidata za tisto londonsko okrožje, a sem začutil enkratno vzdušje. Tam je bilo vsega na pretek. Od smeha do solz, od jeze do navdušenja, od ploskanja do žvižgov. Res je bilo vsega. Politika na ravni dobrega dramskega predložka. Pravim vam, nekaj čisto drugega. Res polnokrvno. To me je resnično navdušilo.
Jaro obmolkne, se zazre v mizo in zmajuje z glavo. Z ustnic pa noče in noče izginiti nasmešek. To pomeni, da ga je volilni shod zares navdušil.
In kaj predlagaš, vpraša Medo.
Nič, odvrne.
Jaro, se oglasim, vsi vemo, da nikoli ne začneš pripovedovati brez namena. Strinjam se z Robijem, pritrdi Valentin.
Jero se ozre po gostilni in zašepeta, da bi mi trije morali ustanoviti politično stranko.
Gledamo ga z odprtimi usti in od presenečenja ne moremo verjeti, da mu je kaj takega prišlo na misel.
Vedel sem, da ti ne bi smeli dovoliti, da spet pripoveduješ o svojih poletnih počitnicah v Angliji, se jezno odzove Medo, vedel sem. A hočeš, da nas spravijo v zapor?
Pri nas ni političnih strank, ga spomnim. Je, ena sama, odvrne. Ni res, mu ugovarjam, ena je nobena, pravi stari slovenski pregovor, kar pomeni, da ni nobene stranke. Valentin hoče tudi nekaj dodati, a ne najde besed.
Fantje, če se že nameravamo igrati politike, reče Medo, predlagam, da se vključimo v delo mladinske organizacije. Tam bomo lahko napredovali korak za korakom in morda pozneje dosežemo visoke državne položaje. Samo pravilno je treba uporabljati komolce.
Ne strinjamo se. To bi trajalo predolgo, rečem. Ukrepati moramo hitro in takoj, reče Jaro. Jaz pa sem član partije, reče Valentin. Zastrmimo se vanj. Že dve leti, skomigne, vprašali so me, če bi se včlanil, in sem privolil.
Medo, Jaro in jaz počasi vstanemo izza mize. Kam greste, vpraša Valentin. Obotavljamo se z odgovorom. Domov, reče Medo, jaz tudi, rečem jaz. Jaz pa, Jaro išče bolj izviren izgovor, a ga ne najde, in reče: jaz pa tudi domov. Saj je ura šele šest, kaj boste počeli doma? Jaro stopi k njemu in mu pove na uho: ti si član partije in boš svoji osnovni organizaciji izčvekal vse, kar smo se pogovarjali tu. Valentin se čudi. A bi moral izčvekati, vpraša. Ne vem, odvrne Jaro neodločno. Pa menda ne mislite … Poglejte, jaz hodim na tiste sestanke in se še nikoli nisem oglasil pri kakšni razpravi, kaj šele da bi jo sam sprožil, razlaga, naj vas bo sram, zaključi užaljeno. Potem vstane. Zdaj grem pa naravnost čez Tržaško na milico, da vam dokažem, da se ničesar ne bojim.
Odločno izstopi iz gostilne Vis in zakoraka proti prehodu za pešce. Ej, Valentin, počakaj, vpije Medo za njim, šalili smo se. Tudi midva z Jarom mu kličeva, naj se ustavi, a je pretrmast.
Dohitimo ga šele v sprejemnici postaje milice. Rad bi prijavnico za politično stranko, se že pogovarja z miličnikom. Kakšno prijavnico? Mi trije se prijemamo za glavo. Medo ga poskuša prijeti za roko in odvleči stan, a brez uspeha. Odločili smo se ustanoviti politično stranko, nadaljuje, zato rabimo prijavnico, da se uradno registriramo. Vsi štirje? Valentin nas pogleda. Ne, teh ljudi ne poznam. Sam sem se odločil ustanoviti politično stranko. Rekel si, da ste se odločili, govoril si v množini, ga opozori miličnik. To je zato, ker samega sebe vikam, odvrne, vikam pa se, ker se spoštujem, človek mora samega sebe spoštovati, če razumete. Jaz razumem le to, da bi morali spoštovati državne organe, med njimi tudi milico, se nasrši miličnik, kaj je, fantje, ste prišli briti norce iz nas ali kaj. Mi trije odkimavamo in odgovarjamo, da nikakor ne. Valentin pa se ne da. Zahteva, da mu izročijo formular za prijavo nove politične stranke. Ne ganem se od tu, dokler ne dobim, kar sem zahteval, zagrozi.
Miličnik pokliče svoje tovariše in jim razloži, da smo pregloboko pogledali v kozarec in se prišli zajebavat sem na postajo. Kaj naj storimo z njimi, vpraša. Tovariši se v en glas strinjajo, da nas odpeljejo v pripor. Do jutri zjutraj se bodo streznili, reče eden izmed njih, potem pa k sodniku za prekrške.
Sedimo v priporu. Pa kaj ti je bilo, se Jaro jezi na Valentina, si jedel nore gobe? Vsak moški v življenju mora prebrati eno knjigo, poscati drevo in prespati v zaporu, odvrne Valentin, to je stari jugoslovanski pregovor. Zdaj bomo v kartoteki, bog ve, kje bomo končali, v temnici, tarnam. Kdo ve, ali imamo pravico do zajtrka, reče Medo, jaz sem že zdaj lačen. Čaka nas večletna ječa, ti pa misliš na hrano, se razjezi Jaro. Ali sem jaz ali si ti pripovedoval o shodu laburistične stranke?
Dopoldne pride sodnik za prekrške. Sedimo na klopi kot oskubljeni petelini. Sodnik bere zapisnik, ki ga je spisal miličnik, in zmajuje z glavo. Ko konča, nas strogo pogleda. Kaj se pa greste, vpraša. Samo šalili smo se, se brani Medo, potem pa smo se malo sprli in Valentin je … To, kar je napisano v zapisniku, ni nič res, skoči Valentin, jaz teh tovarišev ne poznam, zahtevam, da jih osvobodite. Sedi, tovariš, mu ukaže sodnik. Nato se zazre v nas in nas nekaj časa opazuje. Zdite se mi znani, reče. Nekje sem vas že videl.
Nikoli nismo bili na postaji milice, včeraj smo bili prvič, reče Jaro. Medo in jaz potrdiva.
Ne, ne, ne, videl sem vas nekje drugje, se skuša spomniti sodnik. In kmalu se spomni. A niste vi štirje zadnjič pripravili gledališko predstavo v kulturnem domu, vpraša. Mislim, da ste jo naslovili Prazen prostor.
Skrušeno priznamo in pričakujemo še večjo kazen. Sodnik se zasmeje in pravi, da je bila predstava enkratna. Še dolgo potem sem se hahljal. Naredili ste dober štos, vsa čast. Zakaj pa se niste pojavili na zakuski po predstavi? Nekateri smo vas čakali, da vam čestitamo, se malo pogovorimo. Povemo, da nam predsednik ni dovolil, ker je bil zelo jezen na nas in smo morali takoj in za večne čase zapustiti odre viškega kulturnega doma.
Ja, videl sem, da ni dobre volje, a nisem vedel zakaj, reče sodnik in se nasmehne. Težka je pot za uveljavitev novih smeri v umetnosti, ane? Prikimamo.
