/ 

Zajčja luknja

Kaia Grobovšek – Zajčja luknja – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.

   

     

Zahvaljujemo se vsem, ki so našo stran podprli z všečkom!

   

Kaia Grobovšek o poslani zgodbi


Nikoli nisem verjela v srečne konce in zato pravljic nisem preveč marala, vendar pa mi je bila Alica v Čudežni deželi s svojo šaljivo predstavitvijo norosti in nesmiselno logiko blazno všeč. Prav zaradi tega sem se jo pred kratkim odločila prebrati še enkrat in medtem ko mi je mati sedela nasproti s skodelico čaja v eni in telefonom v drugi roki, sem tako prišla do vprašanja, kakšna bi bila Alica v današnjem svetu, ko se mnogim zdi najbolj pomembno to, kaj si o njih mislijo ljudje, ki jih sploh ne poznajo, in raje živijo od enega obvestila do drugega kot v resničnem svetu.

   
*** 

  

Alica!«

Ko me mati pokliče s hodnika, se namrščim in nejeverno dvignem pogled.

Vrata odpre tako sunkovito, da skoraj odletijo s tečajev in luč s hodnika posije v notranjost moje sobe, ki jo je do tega trenutka osvetljeval le odprt računalniški zaslon pred menoj. Zunaj je dan, a sonca že dolgo ne prenašam več in veliko lažje je zgolj zagrniti zavese ter pustiti, da se na njih nabira prah.

»Pa kako si lahko spet na tem jebenem računalniku,« zalaja name, »že vsaj petnajst minut te kličem v kuhinjo, tebi pa se ne da niti toliko odpreti vrat te preklete sobe, da bi mi odgovorila!«

Zavijem z očmi in se vprašam, zakaj jo še prenašam. Tega mi res ne bi bilo treba. Z njo je zmeraj samo drama, drama, drama!

Trudim se ostati resna, svoj pogled pa ponovno usmerim proti zaslonu.

»Pozabi, dobro sem. Jo bom pogrela, če bom lačna,« iztisnem skozi stisnjene zobe, ko me še kar ne pusti pri miru.

Moja soba je moj osebni prostor. Sovražim, ko kdo nepovabljen udre vanjo in ona je to vedela. Ničkolikokrat so najini prepiri že zašli na to temo, vse odkar pa sem s svojim Youtube kanalom postala zvezda in dosegla tiste svoje tri milijone sledilcev, pa se je najin odnos le še poslabšal. Tako z njo kot tudi z očetom.

Si že naredila domačo nalogo?

Hrana se bo shladila!

Kdaj si bila nazadnje zunaj s prijatelji?

Alica, tik na tem sem, da znorim!

Nisem hotela narediti domače naloge, za hrano mi ne bi moglo biti bolj vseeno, ob njunih klicih sem zgolj še zavila z očmi in zaklenila vrata svoje sobe, prijateljev nisem imela več.

Moj kanal Zajčja Luknja, je postal hit. Ampak njima tega ni bilo mar. Hotela sta, da sem normalna, karkoli že to pomeni, ne pa ‘otrok’, ki svoje dneve preživlja v temi in v zavetju svoje sobe piše grozljivke, katere nato prebira na svojem kanalu.

Od nekdaj sem oboževala pisanje. Malokdaj sem počela še kaj drugega, morda sem prebrala ali pa pogledala kakšno grozljivko v iskanju novih idej, pri tem pa se še do solz nasmejala.

Kdo bi si mislil, kako velika je težnja dandanašnje skupnosti po vsakodnevnem strahu. Težnja vseh teh ljudi, ki so bili neprestano na lovu za svojo dnevno dozo heroina v obliki groze. No, pri meni so to dobili.

Moje zgodbe že dolgo niso bile več zgolj najstniške srhljivke. Ko sem se odločila strašiti, sem z besedami zarezala naravnost med kosti. Oblekla sem si svoj črni kostum okrašen s posušenimi cvetnimi listi nekoč krvavo rdeče vrtnice, si okoli oči nadela debelo plast črnila, si namazala ustnice s prašičjo krvjo in svoje tri milijone sledilcev pozdravila z: »Dober večeeer spaaake, dobrodooošli v Zajčji Luknji!«

Zadnjih sedem mesecev sem vedno več časa preživela na svojem gotskem kanalu in vedno manj s prijatelji. Od vseh sem se oddaljila. Prošnje svoje družine, naj se jim pridružim v dnevni sobi, pa sem tako ali tako že od zmeraj zavračala. Na koncu sem izgubila še tistih nekaj prijateljev, a to je bila zelo nizka cena, ki sem jo bila primorana plačati za internetno slavo. Moj kanal mi je po novem predstavljal vse. Moj svet. Bilo je edino, kar sem zares potrebovala.

Vsak dan znova in znova sem imela tri milijone sledilcev, ki so iz dneva v dan, iz meseca v mesec nestrpno pričakovali mojo zgodbo. Nisem jih mogla razočarati.

Ko se ponovno zavem svoje sobe, moja mati še zmeraj stoji tam; krili z rokama, maje z glavo in laja name.

»Hiša bi pogorela, ti pa se ne bi premaknila od tega prekletega računalnika! Pridi iz sobe, preden ga zabrišem skozi okno!«

BUM!

Za seboj zaloputne vrata in dovolim si dvigniti pogled. Prvič je zares izrekla grožnjo, da bo nekaj storila.

Slišim jo, kako neenakomerno stopi po škripajočih lesenih stopnicah in pri tem že kriči na mojega očeta, naj zgolj ne leži tam kot lena zavaljena krota in raje kaj naredi glede svoje hčere. Naj mi vzame računalnik, ga zaklene na podstrešje, naj sname zavese v moji sobi, da bo vanjo prišlo kaj svetlobe …

»Karkoli!«

Zmrazi me. Začutim, kako mi z obraza odteče kri in takoj sem pri vratih s ključem v rokah in edino, kar me loči od zunanjega sveta – težka lesena vrata moje sobe – so zdaj zaklenjena.

»Samo preko mojega trupla,« jima šepetaje obljubim in se vrnem na svoje mesto za računalnikom.

Ponovno premaknem miško, zaslon zasveti, na stopnicah slišim očetove korake. Težji so od maminih, počasnejši, odločnejši.

Svojega pogleda ne umaknem z vrat, medtem ko na računalnik priklopim kamero. Svetloba računalniškega zaslona osvetli sadistični nasmešek na mojem obrazu.

Moja zadnja zgodba bo pred vsemi gledalci potekala v živo, brez predčasnega urejanja, brez dodanih filtrov in drugih efektov, zgolj živa groza. Me prav zanima koliko ljudi je tudi zares tako zaljubljenih v strah, kot poskušajo sami sebe prepričati.

Izpod svojega krila potegnem že nabito pištolo, ki sem jo ravno pred nekaj dnevi ukradla iz očetove zbirke. Z levico namerim proti vratom, z desnico pritisnem gumb za začetek snemanja.

»Dober večeeer spaaake,« se moj glas zasliši pred prvim milijonom gledalcev in moj nasmeh se še dodatno razširi, »dobrodooošli v Zajčji Luknji!«

Očeta slišim, kako se ustavi pred vrati in pritisne na kljuko. Vrata se zatresejo a ostanejo na mestu.

»Alica, odpri ta kurčeva vrata, takoj!«

Moj pogled je še naprej usmerjen proti vratom, moje besede so namenjene gledalcem, ki na drugi strani svojih zaslonov nestrpno pričakujejo mojo naslednjo zgodbo.

»Današnja zgodba ni nastala iz groze,« jim mirno povem, »Nastala je iz ljubezni.«

Prijem okoli petelina okrepim.

Kričanje na drugi strani vrat se nadaljuje. Očetu se pridruži še mama, nasmešek ne izgine z mojega obraza.

Zasliši se enakomerno udarjanje očetovega telesa ob vrata moje sobe.

Bum!

Bum!

Ko se mu pridruži še mama, se enakomerni ritem udarcev ujema z bitjem mojega srca.

Bu-bum.

»Namestite se.«

Bu-bum.

»Naj vam povem zgodbo o tem, kako sem ubila …«

Vrata odletijo s tečajev in luč s hodnika me zaslepi, preden pritisnem na petelina.

   

  

   

Preostali prispevki in literatura na portalu 

 
Kaia Grobovšek – Zajčja luknja – Literatura, kultura in družba na portalu za književnost in mišljenje. Društvo slovenskih pisateljev.
Kaia Grobovsek
O avtorju
Kaia Grobovšek (2002) je večna sanjačica s preveč energije, sarkazmom za srednje ime in zanimanjem za najrazličnejše oblike umetnosti. Že od malega se ukvarja predvsem z glasbo, fotografijo in dramskim nastopanjem, najbolj od vsega pa jo (očitno, kaj ni) navdušujejo tisti najtemnejši kotički literature, katere skozi pisanje krajše in daljše proze raziskuje tudi sama.