Dve pesmi po mojem izboru
Kristina Hočevar: Naval, I, 42
če bi vsa ta sonca, ulovljena v tvoje žile,
in vse te tvoje žile, ulovljene v tvoje roke,
nekdo zaklal,
ga (/) tebe to ne bi osvobodilo.
***
Kristina Hočevar: Naval, III, 18
ne morem odvzeti teže, pomena besedam; kako naj ti podarim
svetlobo, ki jo nosim:
večjo od njih: razumnejšo od njih: od protipolov:
toplejšo od razlike med nama; surovo svobodo.
***
Kršim pravilo. Odlični zamisli, da bi pisal o »pač neki pesmi, ki mi je v tem trenutku zanimiva«, kakor je mikavno izrazil povabilo Igor Divjak, dodajam še eno pesem.
K prvi. »Ali je tukaj mislila name?« (Semolič, Zapisi na robu, v: Fizični rob, 97) »Vedno je nekako bolj intenzivno brat nekoga, pri katerem se počutiš kot insider. /…/ Kakorkoli že, se veselim branja tebe.« (Monika Vrečar v mailu) Tako nekako sem se vrgel v branje Navala. Izvod, ki sem si ga takoj kupil in skoraj takoj podaril prijatelju, ni ta Naval, ki ga berem. Svoj Naval mi je podarila Kristina. Ha! Poezija Kristine Hočevar – »vse besede in nebesede« (Naval, III, 6) in »odrla bom te besede« (Naval, II, 25) – mi je od trenutka, ko sem jo prvič bral, blizu. Blizu mi je Kristina od trenutka, ko sem jo prvič srečal na Festivalu Pranger leta 2008. In ta zapis bo predvsem zapis o odnosu, ki ga imava s Kristino. In o mestu poezije v njem. Preveril bi torej rad, če je v branju ljudi, ki jih poznamo, kaj takega, kar te kot bralca posebej določa, kar ti daje dodaten ključ v primerjavi z bralci, ki pišočega ali pišoče ne poznajo. Ker koliko bralcev in bralk sodobne slovenske poezije ne pozna tistega ali tiste, ki jo piše? Saj je vendarle vprašanje: »S kom se pogovarja pesnik? /…/ težko in vselej sodobno.« (Mandelštam, O sogovorniku, v: Hrum časa, 143)
Sonce, žile, roke, zaklati, osvoboditi. Mislim si, da gre za moje roke, za žile, ulovljene in vidne na mojih rokah, morda kdaj poleti, ko potemnijo od sonca, ko pri jadranju držim, vlečem in spuščam neke vrvi in me to skoz in skoz prežarja, ko so te roke z žilami na njih znamenje svobode, ki jo takrat čutim, svobode tudi od, ali pa bolje, svobode za poezijo, če naj se oprem na distinkcijo, ki jo Rosa Luxemburg poda ob pojmu svoboda. To si mislim tudi zato, ker sem v Štokholmu bral Antonia Porchio in pozneje nek njegov glas, ki pravi: »Moje žile, nad mojim telesom, so nevidne« (Porchia, Glasovi, 85), uporabil v intermedijski instalaciji Rear, ki jo je Kristina videla, ko je obiskala četrto edicijo festivala Izis v Izoli. In vendar tudi če se v branje pesmi poženem z zanimanjem za to, kako neki vidi Kristina moja sonca, žile in roke, in branje poganja voajerizem, ki naj bi temeljil v tem, da imam v razmerju do teksta insiderski odnos, me zadnja dvovrstičnica popolnoma izbriše; prostor, ki ga z minimalnimi sredstvi spremembe osebe odvzame meni in kateremukoli bralcu, se razpre najprej s tem, da na pomenski ravni sopostavi nasilno dejanje klanja z osvoboditvijo, še bolj pa s podvojenostjo tega, kdo je ta, ki to nasilno osvoboditev izvede. In nazadnje še z zanikanjem, z nezadostnostjo, ki jo takšno dokončno dejanje, kot je klanje, ima za osvoboditev. Kristinina pisava dosledno preprečuje vsakršno možnost vživetja, prepreči mi, da bi kljub mojim soncem, rokam in žilam pesem bral kot pesničin sogovornik. Saj »nagovor konkretnega sobesednika pesmi odreže krila, ji vzame dih, polet. Zrak pesmi je nepričakovano. Če nagovarjamo znano, lahko povemo le znano. To je mogočen, neizpodbiten psihološki zakon. Ne zmoremo dovolj močno poudariti njegovega pomena v poeziji.« (Mandelštam, prav tam, 147) Bralcem in bralkam želim, da bi jim poznani pisci in piske v enaki meri, z enako surovostjo preprečevali in onemogočali privilegiran dostop do pesmi, »kajti poezija se degenerira, če ne predpostavlja, da so v obesedovalni zavesti vsi ljudje v enakem odnosu do njene skrivnosti kot tisti, ki jo izreka.« (Detela, Kulturniški fevdalizem, v: Spisi o umetnosti, 9) In če tega pisci in piske ne zmorejo, si želim, da bi posvečeni bralci in bralke, znanci in znanke, izbrali pogum ter o poeziji svojih prijateljev in prijateljic zmogli reči: »Neodpustljivo! Za pesnika nedovoljeno! Edino, česar se ne sme odpustiti. Zakaj poezija je zavedanje lastne upravičenosti« (Hrum časa, 146), ne pa izgovarjanje kot izgovor, da je pesem, ker naslavlja konkretnega sogovornika, dosegla lastno upravičenost.
K drugi. Ker druga tu priča o še eni potezi Kristininega pisanja, ki je kljub omejenemu prostoru ne morem zaobiti. In sicer o tem, da se trdovratno upira, da bi katerokoli pesem brali kot zaokroženo, polno in samozadostno celoto. Vsak fragment-pesem, vsaka uporabljena beseda, vsaka zev v razporeditvi teksta na strani napotuje k drugim, k vsem drugače uporabljenim istim besedam, k podobnim prelomom. K vzpostavljanju odnosa, vezi med njimi.
Odnos, ki ga Kristina z jezikovnimi sredstvi v svoji poeziji tako rekoč izsili, je nič drugega kot odnos nezadostnosti, vez ravno prek zevi, razlike. Kristinine knjige in Naval še posebej, berem v tej dvostopenjski gesti, kjer v prvem koraku nastopi soočenje protipolov. Tako imamo v kratkomalo vseh njenih pesmih in med različnimi pesmimi različne vzpostavitve protipolov. In znotraj postopkov vzpostavitve in spodmika relacionalnosti je sprememba slovnične osebe. V prvi pesmi na primer zgolj z uporabo poševnice v oklepaju. Ampak kolikokrat je v teh pesmih druga oseba ednine izjava govorke, kolikokrat je deklica fant? Že tu je torej sogovornik, prej kot neka določena oseba, premik osebe, njena potujitev. In potem nastopi tista ključna poteza, ki je noben odnos ne izčrpa. Svetloba, ki je »toplejša od razlike med nama,« ki je, kakor je to pri dveh izbranih pesmih izraženo na koncu: »surova svoboda« in »ga (/) tebe to ne bi osvobodilo«. Surova svoboda, ki mene ali nje, nje in druge/drugega, tudi z nasilnim dejanjem zaklanja, ne bi osvobodila. Surova svoboda, ki ne osvobaja nikogar, je »vzriv« (Naval, II, 16), beseda, s katero Vesna Liponik naslovi svoj zapis ob Navalu. Vzriv je tisto nekaj, kar se po eni strani preriva skozi, po drugi pa izločuje, prereže vezi, vzpostavi razliko in zatrjuje svojo samozadostnost. Kakšen Naval! Svobodno in samozadostno je pisanje. Kljub temu, da se je Kristina odločila, da ne bo pisala. Svobodne so sanje o Metki. Kljub temu, da Kristina ne spi. Predvsem pa zato, ker najina »ljubezen je iz razlike.« (Naval, III, 33)
če bi vsa ta sonca, ulovljena v moje žile,
in vse te moje žile, ulovljene v moje roke,
nekdo zaklal,
ga (/) mene to ne bi osvobodilo.
