/ 

Odlomek iz romana »Male lisice«

   

 

 

     

Kritik Jerzy Jarniewicz o Malih lisicah Justyne Bargielske

Le Bargielska lahko tako brezhibno splete ganljive zgodbe iz različnih ostružkov življenja. Vse v njenem svetu si namreč zasluži, da postane zgodba. To je knjiga za vse, ki jih zanima, kakšne možnosti še ponuja sodobna proza.

  

***

     

A ste imele, punce, kdaj romanco z gangsterjem iz gozda?

Punce, jaz sem jo pa imela.

Ampak danes je torek, še preden se je kar koli zgodilo, jaz pa sem še vedno vodja laboratorija, raziskovalka pa tudi prostovoljka v skladu, aktivistka. Raziskovalna aktivistka. Z avtobusa, ki stoji pred semaforjem, opazujem dva fanta z nahrbtnikoma, ki dolbeta led iz luže. V rokah ga držita velike kose. Prižge se zelena luč, avtobus odpelje, sprašujem se, kaj bosta s tem, edina možna razlaga je, da bosta metala led v avtomobile, ki vozijo mimo. Vrnem se h knjigi, ki jo berem, ampak na avtobusu ne bi smela brati, ker me to, kar berem, zelo pretrese. Najbolj me pretrese beletristika o ženskah, ampak tudi nekatere znanstvene publikacije zbujajo v meni čustven odziv.

Odleže mi, ker je moj avtobus odpeljal, še preden sta fanta začela metati led v avtomobile, ki vozijo mimo. Ni izključeno, da bi se morala ukvarjati s kakšnim športom. Opazila sem, da za opisovanje svojega stanja po kakšnem bolj kontroverznem čtivu uporabljam psihosomatske formulacije: da so se mi tresla kolena, ali roke, ali pa da je sploh streslo celo mojo kritično pojavo. Po branju moram pogosto stopiti k posebni polički in prebrati kaj drugega, znanega, samoumevnega, za pomiritev. Najraje Darwina. Menda mi manjka gibanja.

Pravzaprav imam rada svež zrak. Pomaga ti izkoristiti možganske strukture, ki predtem niso bile preveč dejavne. Enkrat sem bila na počitnicah na vasi in nekega dne mi je na lepem padel na pamet odgovor na izjavo ženske z ministrstva, ki jo je izrekla na srečanju pred enim letom, da nas bo obvestila o terminu naslednjega srečanja, ampak da se o njem ne bo mogoče pogajati, ker imajo gospe iz sklada veliko časa. Morala bi ji reči, da gospe iz sklada brez plačila žrtvujejo svoj prosti čas, da popravljajo to, kar take rejene uši kot ona pokvarijo v urah uradovanja za javni denar. Samo ne vem, ali bi to povedala s klicajem ali brez. V bistvu še boljše, da mi ta ostri odgovor ni padel na pamet na licu mesta, ker bi tako ali tako pokvarila učinek, ko bi premišljevala o klicaju.

Zaradi teh možganskih struktur sem si pred kratkim nabavila psa. Westieja. Njegova bela dlaka ne povzroča alergije. Dvakrat na dan grem z njim na zelenico za naseljem, enkrat na dan pa v gozd na drugi strani ulice. Na snegu se ga slabo vidi.

Nekega dne sem bila s svojim westiejem v gozdu, z razdalje kakšnih sto metrov pa se mi približuje človek. Visok, s sivečimi skodranimi lasmi, v hlačah od trenirke, flanelasti srajci in v razpetem plašču do kolen.

»Za to pa res moraš biti prasec!« zavpije.

Pride bližje, me pozdravi, pojasni, da misli tega, ki je odvrgel smeti v gozdu. Smeti se na snegu zelo dobro vidijo.

»Malo naprej ležita še dva ekrana,« rečem. Priteče pes tega moškega in moški vpraša, ali se lahko malo skupaj igrata.

Lahko se, čeprav je kužek nekam poklapan in kvečjemu pusti mojemu westieju, da skače okrog njega.

»Žalujeva,« pojasni moški, »imel je prijateljico, ampak smo jo morali uspavati, ker je imela raka. Naredil sem napako, da sem jo zakopal, ko je gledal. Ni poštekal, da je to pogreb, zadnje slovo in to. Končno je to pes, ni nujno, da razume.«

Kakšnih sto metrov naprej v gozdu sem videla fotografijo buldoga, ki je ležala na snegu. Steklo je bilo počeno, najbrž od mraza. Predstavljam si, da je to živalsko pokopališče, pred zimo sem tam videvala rezano cvetje. Moj westie odneha, pes moškega v razpetem plašču hoče biti sam.

Nekaj dni hodim s svojim westiejem na sprehod na travnik na drugo stran naselja. Nad travnikom neprestano brnijo nizko napeljani vodi visoke napetosti. Rada imam njihovo brnenje, ker imam po njihovi zaslugi v bližini travnik, ne pa še eno naselje. Potem se vrnem v gozd.

Nekoč sem na sprehodu slikala nekaj, česar nisem mogla razumeti. Naložila sem to na računalnik in povečala, ampak še zdaj ne vem, čemu je bila ta inštalacija namenjena. Na štiri drevesa, ki so stala približno v kvadratu, so na vrvi obesili vrečke z nečim, kar je zamrznilo in se celo na slikah zdi trdo. Na sredo so postavili velik kamen, ampak ne skalo, preprosto tako velik kamen, da deluje, kot da so ga sem prinesli nalašč, ne pa slučajno našli v gozdu. Poleg kamna je ležala pločevinka, izrezana tako, da je njeno dno predstavljalo ročaj, steni pa dve poševni rezili.

Kaj pa vem.

Srečala sem moškega v razpetem plašču, verjetno me ni spoznal po meni, ker sem bila zahomotana v šal skoraj do obrvi, tako mrzlo je bilo. Ampak najbrž me je spoznal po mojem westieju.

»Vam nekaj pokažem?« je vprašal.

Šla sva v globino gozda, v tisto globino proti enodružinski zazidavi, ki stoji na drugi strani, pokazal mi je ostanke nekakšne kolibe iz vej.

»Tu je živel Krajec,« je rekel, »s priležnico.«

Nekaj sem brala o tem.

»Razbojnik, veste. Tu si je postavil kolibo, pravzaprav pa šotor, in šotor je prekril z vejami, kot kolibo. Kamuflaža. Celo poletje je stanoval tukaj, s priležnico in dvema otrokoma.«

»In dvema otrokoma?«

»Z nosečo priležnico.«

Dejansko sem nekaj brala o tem. V naše naselje ne prihaja lokalni časopis, v okoliško enodružinsko zazidavo pa ja, na vrata v ograji jim obešajo Odmev v posebnih plastičnih ovitkih z ročaji, pri nas pa ni distribucije, sicer pa, kdo bi vse to tlačil v teh tristo nabiralnikov. Predvsem pa zakaj, če pa se nas vsaj polovica vsak vikend vozi na pravi dom, daleč od Varšave, in se šele tam zanima za pridobivanje lokalnih informacij. Kot tudi za plačevanje davkov. Tako sem si nekega dne kupila Odmev v trgovini.

Kako ga je ta Krajec biksal! Na primestnem avtobusu je, ko se je poleti, na julijski večer, vračal iz zaliva, napadel voznika. Avtobus se je ustavil na obračališču, Krajec in njegov prijatelj pa sta hotela še malo piti in se še malo voziti naokrog. Voznik ju je prosil, naj izstopita, ker obstaja predpis, ki pravi, da se na obračališču izstopa. Takrat je Krajec potegnil ven nož in ranil voznika, ki je pristal v bolnici, Krajec in njegov prijatelj pa sta si prislužila tiralico.

»Glejte, tukaj,« je rekel moški v razpetem plašču, »tukaj je imel ta šotor.«

Od šotora je ostal organski pokrov: nekaj golih vej, pritrjenih na desko, položeno čez dve sosednji drevesi.

»V tem šotoru so ga ujeli. Priležnica, njena dva otroka, stara eno in tri leta, pa še ta nosečnost, ne vem, kako bi to štel. Mobitela, nakit, dvd-ji.«

»Dvd-ji?«

»Na žalost. Tu so živeli celo poletje.«

Padlo mi je na pamet, da bi naslednjič moškega v razpetem plašču lahko vprašala, ali je on ta človek s plakata. V naši veži visi plakat z nekom, ki je stanoval z nami, potem pa je izginil. Ampak jaz s slike, pravzaprav pa fotokopije slike, ne razločim najboljše, kako naj bi ta človek izgledal. Sicer pa zelo slabo razlikujem obraze. Rajši naravnost vprašam, ali je kdo nekdo ali kdo drug ali sploh nobeden. O Krajcu po navadi razmišljam pod tušem. Moje naselje ima slabo napeljavo centralnega ogrevanja, vsaj meni se zdi takšna. Ampak mogoče je, da se moji spodnji sosedje preprosto redkeje umivajo. Ko se tuširam, moram počakati kakšni dve minuti, preden iz pipe priteče voda, kakršno sem naročila, se pravi topla. Najprej priteče mrzla, potem izmenično mrzla in vroča, končno se čez nekaj časa temperatura izenači in se lahko umijem. Toda kakor koli že, to mi je zelo nadležno in ravno takrat najpogosteje premišljujem o Krajcu v kolibi.

Premišljujem tudi o Krajčevi priležnici. Nikoli nisem bila noseča, ampak predstavljam si, da je higiena v tem obdobju ključna. Ker kar se tiče otrok, sem brala, da so umazani najbolj srečni. Točenje vode, dokler ne priteče takšna z ustrezno temperaturo, je neekološko, toda o tem sploh nočem razmišljati. Zato pa je ekološka koliba in o njej ves čas premišljujem.

Točenje vode! Moram se urediti za v službo.

Ampak preden grem v službo, vsak dan eno uro plavam od ene stene do druge v bazenu v našem naselju. Plavam, ampak se zato ne počutim nič bližje Bogu. Ste že slišali za krščansko meditacijo? Še teden, dva, in izmislili si bojo krščansko jogo. Jaz se ukvarjam s plavanjem s krščanskimi aspiracijami. Seveda mi ni Bog rekel, naj plavam eno uro na dan, pa mu bom bližje. Še tega ne vem, ali sploh ve, da uresničujem projekt biti bližje. Nisem bila na konzultacijah, nisem se napovedala, ne morem imeti pretenzij. Po definiciji – ve, mora vedeti, ampak po definiciji ima mati rada otroka, mož pa si deli zaslužek z ženo. Zato plavam in plavam v tem bazenu, in se počutim kot gola vejica, ki stoji v prazni vazi in ki gleda dol in sumi, da bi bilo dovolj prositi, pa bi ji nalili vodo. No, vejica, pa zaprosi, vejica, spregovori. Nema zapustim bazen in grem med ljudi, in nekako se do mene nihče ne obnaša, kot bi prihajala od Boga, in takšen je moj dnevni urnik.

Zdaj, punce, pa bi vam rada opisala dan, ko sem spoznala razbojnika Krajca, in naj poudarim, da to ni bil dan, ko sem se vanj zaljubila, kajti ta dan je bil odločno vse preveč dan sovražnega prevzetja kosa dvorišča nekdanjega doma mojega dedka in babice, skupaj z vodnjakom, hruško in polovico oreha, od dedinj pokojnega dedkovega nečaka, da bi lahko bil tudi dan začetka zaljubljenosti. V nekoga, kot je Krajec, ki je glede na to, da je bil razbojnik iz gozda, zahteval stalno koncentracijo. Tega dne so mi telefonirali, da dedinji nočeta prodati dedičem mojega dedka in babice pasu zemlje, ki meji na njihovo posest, širokega kvečjemu dva metra, toda s strateško vsebino. Po čustveni plati, ker po pravni na žalost ne, je situacijo zakompliciralo dejstvo, da je bil ta pas v upravljanju mojega dedka in njegovih dedičev, odkar je na podlagi džentelmenskega dogovora dedek izročil bratu v zameno zanj hektar gozda na vzhodu. Kako je prišlo do tega, da so eni dediči poskrbeli za vpis lastništva gozda v ustrezne knjige, drugim pa niti na misel ni prišlo, da je treba v drugih rubrikah teh knjig obelodaniti strateški pas z njegovo hruško, vodnjakom in polovico oreha, ne vem. Ko so se dediči mojega dedka zavedeli, da so ekipa zgub, so dedinjama dedkovega nečaka predlagali odkup zemlje za denar. Morali smo dobiti nazaj to zemljo, ker je tam poleg vodnjaka in poldrugega drevesa ostal prostor od lesenih hlodov, na katerih smo poleti jedli sendviče s sirom in gledali sončni zahod nad travnikom. Ena od sester – bili pa sta to dve samski ženski proti petdesetim – Dzidka, s krstnim imenom Stefania, otroška psihologinja, nam bi bila celo pripravljena iti na roko. Pred menopavzo je v mreže lovila metulje in jih pripenjala v vitrine, ki jih je zanjo izdeloval neki fušar iz mesta. Temni hodniki hiše dedkovega nečaka, v kateri sta živeli obe sestri, najprej z obema, potem z enim in na koncu z nobenim od staršev, so bili ovešeni z vitrinami kot s portreti prednikov. Šele ko je na hodnik posvetil kakšen izgubljen sončni žarek, si lahko videl, na kakšen način je pravzaprav nekdanje to, kar je za steklom. Dorota, mlajša po rojstnem listu, je projektirala zverižene zastekljene nebotičnike, vse do nesreče, v kateri ji je košček sprednje šipe avtomobila prerezal aorto, baje stegensko, drug pa, verjetno manjši, ampak z bolj neenakomernimi stranicami, ji je porezal obraz. Dorota je bila proti. Tistega dne me je Dzidka poklicala, da sta si premislili.

Zelo sem se razkurila, in da bi to hkrati skrila in izrazila, sem šla v gozd in nisem vzela s sabo niti psa. Ko sem šla navkreber, sem razmišljala, kako bi to povedala, ko pa sem se spuščala, sem govorila, kar sem si izmislila. Izcimilo se je živahno lamentiranje. Nihče me ne bo spoštoval, če se sama ne bom spoštovala, če se sama ne bom belo oblekla za na sliko, me ne bo nihče tako oblekel, slikali pa me bojo, ko bom lulala v veži. In ni važno, da to ne bi bila slika mene, ker jaz nikoli ne lulam v veži – spodaj bojo napisali, kar bojo hoteli, mene pa bo sram, da sem lulala v veži. Ko sem govorila o oblačenju v belo za na sliko, sem z desno roko izvedla pridržujoč gib, ki se mi je na lepem zazdel tako eleganten in ženski, da sem celo kombinacijo – tako besedilo kot koreografijo – ponovila še trikrat, vsakič lepše, in to piljenje me je tako zaposlilo, da sem pozabila na jezo in razlog zanjo, in ni mi bil odveč pogled na moško postavo izza ovinka. Celo pomislila sem, da če bi bil to moški v razpetem plašču, potem bi z veseljem zamenjala z njim nekaj samoumevnih, toda čustveno obarvanih pripomb. Ampak to ni bil moški v razpetem plašču, temveč mlajši moški, ki je pel približno takšnole pesmico:

   

Nekoč sem videl hiško, ki v njej živi postrv,
ta hiška stoji ob potoku in ima napis: »Postrv«,
zato vem, da tam živi postrv,
kdorkoli že je in s komer že spi.

   

Včasih se zgodi, da se sonce skrije za goro in pade noč, ampak to ne pomeni, da lahko takoj rečeš, da imaš za sabo dan, ko si umrl ali se zaljubil. Vseeno lahko že takrat pohvališ ta nedoumljivi dan, za katerega ne veš, kaj pomeni, in tudi to je lahko prijetno, celo če se potem izkaže, da se tistega dne nisi udeležil niti smrti niti ljubezni.

S to ljubeznijo je bilo prej pri meni različno, nekoč sem imela fanta, s katerim sva se vozila po Poljski po raznih opravkih. Na konference, z njegovim avtom. Ko sva se nekoč ravno nekam peljala, sva imela na desni prikolico za prevažanje konj in sva jo prehitevala. Vedno sem gledala te prikolice, ker sem upala, da bom videla konja, in tudi takrat sem gledala prikolico, ko je najin avto trčil v avto, ki nama je prihajal naproti. Gledala sem nevidne konje skozi rumeno pločevinasto ploščo in mislila na to, kaj delajo ti nevidni konji. Niso mogli početi kaj dosti, tudi če so bili tam, saj so imeli premalo prostora in jih je premetavalo, toda razmišljala sem o njih, morala pa bi razmišljati o tem, kaj bom rekla ženi svojega fanta. Nekoč sem zase in za sestro kupila karti za koncert, toda sestra je zbolela in nisva mogli iti. Ti karti, ki sem ju kupila, sta bili menda zadnji karti za ta koncert in sta bili prodani uro po tem, ko so te karte sploh začeli prodajati. Takšni karti sta to bili. Vsi so jih hoteli imeti, tudi žena mojega fanta. Če bi imela to nesrečo s konji takrat, bi lahko telefonirala in rekla:

»Sicer vam ne morem povedati, kdo sem, in vaš mož je v zelo slabem stanju, imam pa za vas dve karti za ta koncert, na katerega ste si tako želeli.«

Lahko bi jo tudi vprašala, kot odrasla ženska odraslo žensko:

»Kako bova to uredili?«

Tako pa je nisem mogla vprašati, kako bova to uredili, ker sem jima ti karti dala že prej, nisem predvidela prikolice iz rumene pločevine. Sploh mi ne bi bilo treba ničesar urejati, če ga ne bi peljala v kino, še preden je postal moj fant. Bilo je poleti in nihče drug ni prišel, ampak ni mi bilo hudo, ker sem povabila samo njega. V kinu je bilo tako temno in hladno, da menda nisva pričakovala, da bova po izhodu še našla dopoldne in sredo poletja, ki sva ju pustila zunaj, in ko ju le zares ne bi našla.

Imam zelo neprijetne spomine na začetek tiste ljubezni. Ne vem, kako ve, punce, ampak jaz v prvem seksu ne uživam. V temi sem opazovala svojega še ne fanta in mislila, da bi bila hvaležna za izbruh vodikove bombe, ki bi pometel z vsem v premeru desetih metrov okrog mene, če le on, v kogar sem se ravnokar zaljubila, ne bi bil dlje kot moj odsev v ogledalu z napisom spodaj kot na ogledalcih na avtomobilih: »Predmet v ogledalu je bližje, kot se ti zdi.«

  

  

   

Prevedla Lara Unuk

Lara Unuk se je rodila leta 1988 v Ljubljani. V letih 1993–1995 je živela na Poljskem, kjer se je naučila poljščine. Leta 2014 diplomirala iz klasične filologije (smer grški jezik in književnost) ter primerjalne književnosti in literarne teorije. Isto leto je zaključila vzporedni dodiplomski študij latinščine in primerjalnega indoevropskega jezikoslovja ter se vpisala na doktorski študij novogrške književnosti.  Bila je nominirana za Lirikonov zlat 2016 za prevode iz novogrške poezije. Prevedla je romana  Jana Dobraczyńskega Očetova senca in Dorote Terakowske Hči čarovnic.

  

   

   

VŠEČKAJTE, KOMENTIRAJTE ALI DELITE PRISPEVEK TUDI V VRABČEVEM FB OKVIRJU:

     

      

Justyna Bargielska
O avtorju
Poljska pesnica in prozaistka Justyna Bargielska (1977) je debitirala leta 2003 s pesniško zbirko Dating sessions, sledile so ji zbirke China shipping leta 2005, Dva fiata leta 2009, Bach for my baby leta 2012 in Nudelman leta 2014, s katerimi je zaslovela kot najperspektivnejša mlada poljska pesnica. Leta 2010 je objavila prvo knjigo kratke proze Obsolete, v kateri se ukvarja s temo smrti nerojenih otrok in za katero je leta 2011 prejela prestižno literarno nagrado Gdynia. V liričnem kratkem romanu Male lisice (2013) na duhovit način opisuje kritični moment v življenju dveh povsem navadnih žensk, ki ju povezuje zveza s pravljičnim razbojnikom Krajcem. Napisala je tudi dve deli za otroke, Obe (2016) in Sedem prigod Rozalije Groze (2017). Justyna Bargielska je za svoje delo prejela več literarnih nagrad, in sicer nagrado na pesniškem natečaju Rainerja Marie Rilkeja 2001), nagrado Jacka Bierezina (2002) in dvakrat literarno nagrado Gdynia (2010, 2011).