/ 

Pogovor z nagrajencema festivala Vilenica

Jurij Andruhovič, nagrajenec Vilenice 2017 (fotografija Jana Stefanišin)
Ilija Trojanow, nagrajenec Vilenice 2018

 

V ponedeljek, 3. septembra, sta v sklopu mednarodnega literarnega festivala Vilenica potekala pogovora z lanskim prejemnikom istoimenske nagrade, ukrajinskim pisateljem Jurijem Andruhovičem, in z letošnjim prejemnikom bolgarsko-nemškega rodu Ilijo Trojanowom. Intervjuja sta povezovali Olga Moroz oziroma Vesna Kondrič Horvat.

Ob sedemnajti uri – če smo natančni, zaradi zamude veleposlanika kakšnih 20 minut pozneje – se je v Zavodu Rokavička – ukrajinskem centru v Sloveniji pred mešanim ukrajinsko-slovenskim občinstvom začel odvijati pogovor z Jurijem Andruhovičem. Vprašanja so se večinoma nanašala na vzroke in posledice pisateljevih romanov in na razlago le-teh.

Na začetku je g. Andruhovič opisal vzajemni odnos med sabo in Slovenijo. Našo državo je sicer spoznal šele lani, a je o prejemu nagrade spregovoril širšemu ukrajinskemu občinstvu. Izpostavil je, da je število kakovostnih prevejalcev iz enega v drug jezik zelo majhno, vendar pa je s ponosom povedal, da je pripomogel k promociji romana Odpusti Aleša Štegra, ki bo prihodnjo pomlad nastopil na kijevskem Knjižnem arzenalu.

O intimnih vprašanjih se je naslovljeni izražal zelo splošno in z očitnim nelagodjem. Pri mnenju povezovalke gospe Moroz, da g. Andruhovič gotovo mora biti religiozen, je ukrajinski pisatelj po daljšem premolku izjavil, da se za taka vprašanja nista zmenila, da je religiozno vprašanje nekaj zelo spremenljivega, nato pa razmišljal o tem, da se genialne poezije ne da uspešno prevesti. Zanj bi bil uspešen pesniški prenos dokaz o obstoju Boga. Ob vprašanju, kaj dela v prostem času in kaj ga jezi, je z značilnim ukrajinskim humorjem (na katerega je skozi pogovor venomer opozarjala tolmačka Andreja Kalc) odvrnil, da se v prostem času ukvarja s tistim, kar mu dviguje tlak.

Pogovor se je nato obrnil na njegovo bržčas najznamenitejše delo, roman Moskoviada, iz katerega je pozneje tudi prebral odlomek. O njem je razložil, da mu že na začetku ni pripisoval uspeha, da pa je zaslovel zaradi dogodkov leta 2000 v Rusiji, ko je na oblast prišel Vladimir Putin, nekateri odlomki pa so znova postali izredno aktualni po dogodkih na Krimu leta 2014.

Moskoviada je bila doslej prevedena v 15 jezikov (15. je postal slovenščina), pri tem pa je avtor opozoril na to, da veliko večino prevodov predstavljajo postkomunistične države, ki najbolje razumejo to tematiko. Poudaril je tudi pomembno vlogo sodelovanja med pisateljem in prevajalci za kar najboljši prevod. Pri tem je g. Andruhovič prepričan, da morata imeti avtor in prevajalec enako osebno izkušnjo.

Na koncu sta udeleženca obdelala še vprašanje poezije v romanu, ki se je s poznejšimi prevodi izgubila. Pesmi je ukrajinski literat izdal leta 1993 v reviji Sodobnost, torej neodvisno od romana, vključitev v roman pa mu je svetoval dolgoletni literarni učitelj, saj je vedel, da bo odziv nacionalističnega dela ljudstva na Moskoviado buren. S pesmimi naj bi jih prepričal, da je »dober človek«. Kljub nasprotovanju jih je pisatelj nazadnje uvrstil v roman.

Dve uri pozneje pa se je v polni Narodni galeriji pričel intervju z nemškim pisateljem in političnim aktivistom Ilijo Trojanowim, večnim popotnikom, ki ustvarja v nemščini. Če se jim je Jurij Andruhovič izogibal, so intimna vprašanja predstavljala glavno os pogovora, ki ga je povezovala Vesna Kondrič Horvat. Dogodek je začel in zaključil Boris Šinigoj s solističnim vložkom na arabski lutnji, inštrumentom, ki je g. Trojanowu posebno pri srcu.

Za uvod nam je pisatelj predstavil nekaj svojih misli o športu – znan je po tem, da je v svojem projektu vadil prav vse olimpijske discipline in to popisal v delu Moja olimpijada. Po njegovem mnenju ljudje jemljejo šport premalo resno, saj omogoča vpogled v socialno strukturo in individualno psihologijo. Literatura bi se zato bolj morala posvečati športu.

Naslednja vprašanja so se nanašala na govorniku bližnjo in trenutno zelo aktualno vprašanje begunstva, saj je moral g. Trojanow kot otrok zbežati iz Bolgarije v Nemčijo. Da je lahko popisal svoje travmatične izkušnje, ni potreboval toliko moči kot pa distance, potrebno je bilo veliko časa. Povedal je, da nihče, niti njegovi najtesnejši prijatelji, ne ve, kako ga je beg zaznamoval. Ljudje po njegovem mnenju zelo preprosto razmišljajo o tem, kako poteka asimilacija; v resnici pa gre za stalno razpetost med več svetov.

Na vprašanje, kako odgovarja tistim, ki ga sprašujejo, kako se je lahko tako dobro naučil nemščine, pravi, da je včasih odgovarjal vljudno, sedaj pa odgovarja predrzno: ni vprašanje, kako se je je sam tako dobro naučil, ampak kako slabo so se je oni. Nemščina mu ni bila podarjena, zato je ni vzel zlahka. Prepričan je, da ima zato bolj reflektiran in intenzivnejši odnos do jezika. Pri tem je s humorjem, ki je preveval celoten pogovor, dodal, da je presenečen nad številnimi jezikovnimi napakami nacionalistične pošte, ki jo dobiva. Jezik je prvi pogoj za nacionalizem, zato bi morali uvesti jezikovni test, in le tisti, ki bi ga naredili, bi se lahko potegovali za naziv nacionalista.

O pogledih na paleto jezikov, s katerimi živi (nemščina, angleščina, bolgarščina), je dejal, da v Nemčiji obstaja tradicija nelagodja do lastnega jezika, občudujejo raje prefinjeno italijanščino. Po 2. sv. vojni so jezik poskušali očistiti, pri tem pa ni šlo za erotičen odnos, ampak bolj za boj z jezikom. Za njimi so prišli on in njemu podobni s svojim nedoločnim odnosom in po njegovem prepričanju se da z nemščino izraziti popolnoma vse. Opozoril pa je na problem, ki ga ima pri pisanju, saj so njegove misli večjezične. Zato mnogokrat ne uspe najti ustreznice za nemški jezik, kar privede do nenavadnih formulacij in idiomizacij, ki – po njegovih besedah – bogatijo in širijo jezik.

Nato sta se s povezovalko posvetila njegovim izkušnjam z založbo za afriško literaturo in njegovemu bivanju v tujini, zlasti v Afriki in Indiji. Založbo je ustanovil pri svojih štiriindvajsetih letih brez denarja, zato je hodil od mesta do mesta z nahrbtnikom, a brez večjega uspeha. Takrat je spoznal, da bo težko preseči predsodke o nekdanjih kolonijah, pot do tja bo težka in dolga.

V romanu Zbiralec svetov je osrednji lik raziskovalec Richard Burton. Trojanow je slikanico o raziskovanju dobil za svoj deseti rojstni dan, kar je označil za prelomnico v svojem življenju. V njej je izstopal prav Burton, ki se je edini preoblekel iz zahodnih oblačil v lokalne. V tem času je bival v hotelu, v katerega bližini se je nahajala mlaka s sloni, lokalna atrakcija. Še istega dne je opazoval dva kuščarja, ki pa sta ju odgnala dva turista. Že takrat je dojel, da ga bolj zanima tisto, ki je poleg očitnega, spektakularnega. Tako se je razvil v pisatelja, ki se ogiba običajnemu dojemanju, raje se usmerja v slepo pego in daje priložnost preslišanim.

Za konec je razmišljal o svojem romanu Oblast in odpor, za katerega gradivo je zbiral 20 let. Ker je zelo težko podoživeti totalitarizem neke države, če ga sam nisi doživel, se je veliko pogovarjal tako z nekdanjimi oblastniki kot nekdanjimi kaznjenci socialistične Bolgarije. Spoznal je, da so bili zaporniki svobodnejši od tistih zunaj zapora. Ničesar ne obžalujejo, saj so z odporom dobili smisel, zunaj pa so se ljudje počutili kot zombiji.

Intervju je zaključil z mislimi o domovini – domovina je izključno individualna izkušnja, zato bi se moralo izraz domovina uporabljati izključno nepolitično, ne pa kot nasilje nad vsem, kar ni naše. Za pisatelja je zato škandal, da je Nemčija dobila ministrstvo za domovino.

Pogovor je zelo dobro tolmačila Amalija Maček, celo tako dobro, da jo je v slovenščini pohvalil sam Ilija Trojanow.

Oba dogodka sta dokaz, da festivalu Vilenica še zdaleč ni pošla sapa. Odlična obiskanost, raznolika prizorišča dogajanja in kakovosten izbor pisateljev, ki so obenem pronicljivi kritiki družbenega dogajanja, potrjujejo, zakaj nekateri nagradi Vilenica pravijo srednjeevropska nobelova nagrada.

 

O avtorju / avtorici
Študent slovenistike in geografije na Filozofski fakulteti. Ljubitelj vseh glasbenih zvrsti, posebno težke kovine. Oboževalec avantgardne umetnosti, predvsem poezije. Literarni poskusi s poezijo, kratko prozo in literarno kritiko. Večni nominiranec, nikoli zmagovalec.